Jedro

Čeprav je tožbeni predlog isti, dejanska podlaga pravnomočne sodbe in v tej pravdi identičnega zahtevka ni enaka: V prvi zadevi dejanska podlaga obsega sklop dejstev, ki vodijo v pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in/ali pravnega posla; "geodetska napaka" je bila obravnavana le v tem kontekstu (njen možen vpliv na posest tožnika in/ali vključenost parcele v pravni posel za pridobitev lastninske pravice). V tej pravdni zadevi pa tožnik zasleduje varstvo že obstoječe lastninske pravice na nepremičnini zaradi napačnega ravnanja geodetske uprave. Dejansko podlago tožbe torej predstavlja sklop dejstev, povezanih z vprašanjem, ali je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica na nepremičnini.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se v točki I. 1. izreka razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot tudi podrejeni tožnikov zahtevek. S primarnim je tožnik zahteval, da se ugotovi, da je lastnik parcele št. 691/2 k. o. ... in da mu tožena stranka dovoli, da se vpiše kot lastnik parcele in mu v ta namen izstavi zemljiškoknjižno listino. S podrejenim je zahteval, da se ugotovi, da je ta parcela neobstoječa, meja med parcelama št. 706/3 (last tožnika) in št. 684/3 (last toženke), obe k. o. ..., pa poteka, kot jo označujejo v elaboratih geodetske izmere IDPOS 282 in IDPOS 311, Občina Škofja Loka, ter ugotovljeni in na terenu vrisani mejniki na severni strani parcele št. 684/3 k. o. ...; nadalje je še zahteval, da toženka odstrani obstoječo ograjo s parcele št. 706/3 k. o. ... in vzpostavi prejšnje stanje.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo v delu, ki se nanaša na primarni tožbeni zahtevek in del podrejenega zahtevka, s katerim naj bi se ugotovil neobstoj parcele št. 691/2 k. o. ... in meja med parcelama št. 706/3 in 684/3 k. o. ..., v preostalem delu podrejenega zahtevka (odstranitev ograje in vzpostavitev prejšnjega stanja) pa zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zoper sklep, izdan na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da mora biti parcela, da je lahko prostorsko omejena in s tem predmet kakršnihkoli lastninskopravnih odnosov, zamejničena in določene morajo biti njene meje. Sporna parcela to ni bila in na zemljišču, na katerem naj bi sedaj obstajala, ni bila nikoli določena v skladu z zakonom in po z zakonom predpisanem postopku. Ni podana identiteta med zahtevkom, naj sodišče ugotovi, da je tožnik lastnik določene parcele, in zahtevkom, naj ugotovi, da parcela ne obstaja. Ne glede na to, da gre za isti kos zemlje, naj bi šlo enkrat za samostojno stvar pravnega prometa, drugič pa za del stvari, ki je lahko v pravnem prometu le kot delež na neki stvari. Ne gre le za odločanje o istem kosu zemlje, temveč tudi za odločanje o samostojni ali nesamostojni usodi tega kosa zemlje. Zahtevka nista enaka, različna pa je tudi pravna podlaga, enkrat je to lastnina, drugič pa delikt. Ob sklicevanju na različne pravne teoretike tožnik navaja, da gre, kadar so za uporabo različnih pravnih norm relevantna različna dejstva, za drug tožbeni temelj, čeprav je šlo za isti historični dogodek. Nova tožba je dopustna, če se opre na drug temelj, čeprav je obstajal že v času prejšnjega postopka. Niso izključene navedbe, ki s procesnim gradivom iz prvega postopka niso v zvezi, čeprav bi jih bilo mogoče navesti že v prvem postopku. V konkretnem primeru je to delikt tožene stranke in predstojnika geodetske pisarne Škofja Loka. Načelo pravnega varstva zahteva, da se dopusti novo sojenje o istem zahtevku, kadar se opira na drugo dejansko (tožbeno) podlago, ki ni bila predložena v prejšnji pravdi, saj bi bilo sicer stranki dokončno onemogočeno sodno varstvo njenih pravic. Iz obrazložitve sodbe II Cp 5816/2006 izhaja, da navedba, da je parcela št. 691/2 nepravilno vrisana na južnem delu parcele št. 706/3, ni stvar tega postopka, torej postopka, za katerega je sodišče tu štelo, da je bilo v njem že pravnomočno odločeno. Vprašanje identitete tožbenih zahtevkov se po eni strani presoja s povsem procesnega vidika, torej ali se tožbeni predlog glasi enako (v primeru podrednega zahtevka se ne), po drugi strani pa tudi z vsebinskega, materialnopravnega vidika (v primeru podrednega zahtevka delikta in ne lastninskopravnega zahtevka, zlasti pa ne priposestvovanja). O historičnem dogodku, iz katerega izvira nova tožba, še ni bilo odločeno. Gre za delikt pozicioniranja ukinjene parcele tožene stranke v parcelo tožeče stranke in zahtevo za priznanje lastninske pravice na tej sicer neobstoječi parceli. Stranki, ki najprej uveljavlja en naslov, ne bi smeli odreči, da pozneje svojo pravico uveljavlja iz kakšnega drugega pravnega naslova, če v prvi pravdi tega naslova ni uveljavljala. Tožeča stranka se je v pravdi I P 179/2001 sklicevala na priposesvovanje kot originarni način pridobitve lastninske pravice, da bi se izognila sicer težkemu dokazovanju pridobitve lastninske pravice na izvedeni način in še težjemu dokazovanju delikta tožene stranke in odgovorne osebe geodetskega urada. Okoliščina geodetske prevare, delikta, ni enaka ne okoliščini pomanjkanja poteka priposestvovalne dobe ne okoliščinam derivativne pridobitve lastninske pravice na sicer neobstoječi parceli. Zahtevek v pravdi I P 179/2001 je bil zavrnjen, ker tožnik v pravdi ni uspel dokazati, da je njegov pravni prednik kupil sporno parcelo niti da jo je skupaj s svojimi posestnimi predniki priposestvoval. V tej pravdi tega ni trdil, ampak da je lastnik zemljišča, ki je brez ustreznega postopka označena s št. 691/2 k. o. ... oziroma je ta parcela neobstoječa, meja med zemljišči pa poteka tam, kjer je od nekdaj potekala. Sodišče do sedaj o tem še ni odločalo. Predlaga, da Vrhovno sodišče sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne temu sodišči v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki je v odgovoru na revizijo je navedla, da revizija ni utemeljena in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Odločitev višjega sodišča o delnem zavrženju tožbe temelji na presoji, da gre za že razsojeno stvar, in sicer s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki I P 179/2001 z dne 12. 6. 2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 5816/2006 z dne 9. 5. 2007. Pri presoji identitete spora kot podlagi nadaljnjemu sklepanju, ali gre v zadevi za pravnomočno razsojeno zadevo (res iudicata), mora sodišče oceniti, ali je podana istovetnost pravdnih strank (subjektivna identiteta) in istovetnost tožbenega zahtevka (objektivna identiteta). O subjektivni identiteti v obravnavani zadevi ni dvoma, saj spor teče med istimi osebami (celo v enaki vlogi), kot je v prej pravnomočno zaključenem postopku. Pri presoji objektivne identitete se teorija večinsko zavzema za uporabo procesne ekvivalenčne teorije, po kateri sta za opredelitev spornega predmeta enako pomembna tožbeni predlog in tožbeni temelj, ki ga predstavlja sklop dejstev, ki pomenijo isti historični dogodek.1 Tudi Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče2, da je za presojo, ali je v določeni zadevi pravnomočno razsojeno, poleg (novega) tožbenega predloga treba upoštevati tudi razmerje, na katerem temelji tožbeni zahtevek iz tega tožbenega predloga. Šele dejanska podlaga sodbe, subsumpcija te pod določeno pravno normo in nato izrek pravne posledice omogočajo individualizacijo določenega zahtevka in nato primerjavo z drugim, na novo uveljavljenim zahtevkom.

7. Tožbena trditvena podlaga v obravnavni zadevi je v kratkem sledeča: Tožnik je lastnik parcele št. 706/3 k. o. ... (v nadaljevanju obrazložitve je navedba te katastrske občine pri vseh parcelah izpuščena), toženka pa št. 691/2 in 684/3, ki se v navedenem zaporedju vrstijo od S proti J med obstoječo cesto in potokom. Sporna parcela št. 691/2 obstaja že od leta 1922 in je v lasti toženke in njenih pravnih prednikov, vendar pa je v geodetskih postopkih od 1984 dalje prihajalo do grobih napak, katerih končni rezultat je, da se je prava parcela št. 691/2 združila s toženkino parcelo št. 684/3, nato pa parcela št. 691/2 nepravilno zarisala na tožnikovi parceli št. 706/3, in sicer na njenem južnem delu. S tem se je njegova parcela zmanjšala za "fantomsko", v pisarni geodetske uprave zarisano parcelo št. 691/2. Prostorsko (nepravilno) odmerjen del zemeljske površine z današnjo oznako parc. št. 691/2 torej v resnici predstavlja del (po obsegu prejšnje) parcele št. 706/3, katere lastnik je ves čas. Tožnik je v različnih postopkih skušal doseči odpravo te napake, a vselej neuspešno. Z v tej pravdi uveljavljenim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev, da je lastnik te parcele in izstavitev zemljiškoknjižne listine, podrejeno ugotovitev, da je ta parcela neobstoječa z nadaljnjim pojasnilom, kje poteka meja med sosednjima parcelama št. 706/3 in 684/3. 8. Tožbeni zahtevek v pravnomočno razsojeni pravdni zadevi Okrajnega sodišča v Škofji Loki I P 179/2001 se od tu uveljavljanega primarnega zahtevka (tožbenega predloga) razlikuje le v besedilu "na podlagi priposestvovanja". Sodišče druge stopnje je pravilno presodilo, da bi bil ta del lahko tudi izpuščen. Gre za pravno podlago, ki sodi v obrazložitev sodbe in ki v prejšnji pravdni zadevi tudi ni bila edina relevantna za presojo utemeljenosti zahtevka. Iz sodbe I P 179/2001 namreč izhaja, da je sodišče presojalo tožnikovo pridobitev lastninske pravice ne le na podlagi priposestvovanja, ampak tudi na podlagi pravnega posla. Tožnik je v postopku resda navedel, da naj bi parcela št. 691/2 "nastala umetno" kot posledica geodetske napake, pa vendarle je bila ta okoliščina presojana zgolj v okviru navedenih dveh pridobitnih načinov lastninske pravice na nepremičnini. Zahtevka namreč sodišče ni obravnavalo kot enega od možnih načinov varstva lastninske pravice zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 na južnem delu tožnikove parcele št. 706/3. Celo nasprotno, to je sodišče druge stopnje s sodbo II Cp 5816/2006 izrecno izključilo iz obravnavanja, češ da to "ni stvar tega postopka". Čeprav je tožbeni predlog isti, torej dejanska podlaga pravnomočne sodbe in v tej pravdi identičnega zahtevka ni enaka: V prvi zadevi (in pravnomočni sodbi) dejanska podlaga obsega sklop dejstev, ki vodijo v pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in/ali pravnega posla; "geodetska napaka" je bila obravnavana le v tem kontekstu (njen možen vpliv na posest tožnika in/ali vključenost parcele v pravni posel za pridobitev lastninske pravice). V tej pravdni zadevi pa se kot vir stvarnopravnih zapletov in posega v tožnikovo lastninsko pravico zatrjuje (sicer ista) "geodetska napaka" oziroma napačno ravnanje geodetske uprave, ki se kaže v zarisu ukinjene parcele tožene stranke v obstoječo parcelo v tožnikovi lasti. Tožnik torej zasleduje varstvo že obstoječe lastninske pravice na nepremičnini zaradi napačnega ravnanja geodetske uprave. Za varstvo lastninske pravice je izbral primarno tožbo z zahtevkom za ugotovitev lastninske pravice, ki je kot ustreznega načina varstva ni mogoče zanikati. Dejansko podlago tožbe torej predstavlja sklop dejstev, povezanih z vprašanjem, ali je zaradi napačnega zarisa parcele št. 691/2 okrnjena tožnikova lastninska pravica na nepremičnini (najsi bo to na parceli št. 691/2 kot samostojni parceli ali pa kot v parcelo št. 706/3 vrisanem delu). Ravno odločanje o tem pa mu je sodišče druge stopnje ob prejšnjem odločanju izrecno odreklo. Stališče o pravnomočno razsojeni stvari bi zato presegalo vsebino, za katero je sodišče v prvem sojenju samo odločilo, da je relevantna dejanska podlaga odločitvi oziroma glede katere je samo izrecno odreklo vsebinsko odločanje. Povedano drugače, v tej pravdi uveljavljani sicer identični tožbeni predlog v prvi pravdi ni bil presojan z vidika možnega varstva obstoječe lastninske pravice kot posledice napačnega zarisa (napake) geodetske uprave v obstoječo parcelo v lasti tožnika.

9. Vrhovno sodišče torej sodi, da je presoja sodišča druge stopnje, da gre za že razsojeno stvar, napačna (napačna uporaba 319. člena ZPP in 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP je zato izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, da o vloženi pritožbi tožnika vsebinsko odloči. Razveljavitev izpodbijanega sklepa v delu, s katerim je zavržena tožba z delom podrejenega zahtevka, je posledica razveljavitve odločitve o tožbi s primarno uveljavljanim zahtevkom.

10. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določilu tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Dragica Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, stran 163. 2 II Ips 596/2005, II Ips 229/2012.