Jedro

Toplotna naprava, skupaj z merilnim mestom za dobavljeno toplotno energijo, predstavlja napravo, namenjeno skupni rabi vseh stanovalcev in je hkrati kot skupni del stanovanjske stavbe v solastnini vseh etažnih lastnikov.

Odstop enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih delov.

Splošno pravilo pri etažni lastnini je, da obveznosti na skupnih delih bremenijo vse etažne lastnike, in sicer v skladu z njihovim solastniškim deležem. Pri tem načeloma ni pomembno, v kolikšni meri solastniki uporabljajo (nekatere) skupne dele. Lahko pa se dogovorijo tudi za drugačen način porazdelitve bremen, ki ni odvisen od velikosti njihovih solastniških deležev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pustilo sklep o izvršbi VL 178081/2014 z 23. 12. 2014 v celoti v veljavi, toženi stranki pa je naložilo še plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 10 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se iz razlogov bistvene kršitve pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka 338. člena ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je dejansko stanje v zadevi sporno, zato bi sodišče moralo opraviti glavno obravnavo. Na tej podlagi zato uveljavlja kršitev določb postopka iz 10. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP. Ker tožnica ni zatrjevala, da je toženec lastnik stanovanja na naslovu ..., temveč, da je zgolj plačnik stroškov ogrevanja, sodišče ne bi smelo uporabiti določb 5., 18. in 29. člena Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1). Tožnica bi tako morala dokazati, ali je toženec lastnik (solastnik) stanovanja in kolikšen je njegov sorazmerni solastniški delež v razmerju do ostalih stanovalcev. Opozarja tudi, da se izstavljeni račun glasi na stanovanje št. 15 in ne št. 16, kot zmotno ugotavlja sodišče. Meni, da se sodišče ni opredelilo do vseh predloženih dokazov (zlasti dopisa z 12. 5. 2013), iz katerih izhaja, da je bilo podano 100 % soglasje etažnih lastnikov za toženčev odstop od pogodbe. Tudi sicer tožnica ni prerekala dejstva, da soglasje vseh etažnih lastnikov ni bilo podano. Splošni pogoji, ki jih je sprejela tožnica, nudijo možnost odstopa od pogodbe (23. oziroma 24. člen), do česar se sodišče ni v zadostni meri opredelilo. Dodaja, da v času odstopne izjave Energetski zakon še ni veljal, zato ga sodišče ne bi smelo uporabiti.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dejanske okoliščine primera, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki v sporu majhne vrednosti ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja (prvi odstavek 458. člena ZPP), so sledeče: - toženec je lastnik stanovanja v večstanovanjskem objektu na naslovu ..., kjer ogrevanje od 1. 9. 2014 dalje zagotavlja tožnica, in sicer kot dejavnost lokalne gospodarske javne službe distribucije oziroma oskrbe s toploto na podlagi koncesije Občine Jesenice, - vtoževani račun se nanaša na stroške ogrevanja večstanovanjske stavbe na naslovu ..., ki ima v tej stavbi skupno odjemno mesto, - toženec ni dokazal, da bi z ostalimi lastniki sklenil sporazum o spremembi rabe skupnih delov v smislu drugega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakona (SZ-1); iz priloženih podpisov o soglašanju s tem, da izstopi iz enotnega sistema ogrevanja namreč ne izhaja, da bi soglasje podpisali vsi etažni lastniki (zlasti ni razvidno, kdo vse so bili takrat etažni lastniki in kakšni so bili njihovi solastniški deleži).

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane absolutno bistvene kršitve določb postopka 10. točke drugega odstavka. 339. člena ZPP, ker ni opravilo glavne obravnave. V sporih majhne vrednosti sodišče izda odločbo brez razpisa naroka, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v svojih vlogah ni zahtevala (drugi odstavek 454. čl. ZPP). V konkretnem primeru je podana prav ta situacija, saj nobena od pravdnih strank razpisa naroka ni izrecno zahtevala, vsa sporna dejanska vprašanja, torej neplačevanje izstavljenih računov ter odsotnost izrecnega sporazuma o drugačni delitvi stroškov pa so v zadostni meri razjasnjena že na podlagi predloženih pisnih dokazov in navedb. Tudi sicer je toženec zaslišanje priče A. A. in lastno zaslišanje predlagal glede razjasnitve vprašanja odstopnih pogojev in zahtevah toženca, kar je deloma pravno vprašanje, deloma pa je v zadostni meri razvidno iz predloženih listinskih dokazov. Prav tako ni podana zatrjevana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj razlogi sodbe o vsebini listin ne nasprotujejo samim listinskim dokazom v spisu. Pritožnik se sicer sklicuje na dopis z dne 12. 5. 2013, iz katerega izhaja, da k odklopu od skupnega sistema ogrevanja soglaša 16 lastnikov (med njimi tudi B. B.), vendar slednje tudi po prepričanju sodišča ne dokazuje niti, da so v razpredelnici navedene osebe tudi dejansko vsi (so)lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi na naslovu ... niti kakšni so njihovi solastniški deleži na skupnih delih in napravah. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da iz predloženih listinskih dokazov ne izhaja, da so soglasje k toženčevemu odklopu iz sistema ogrevanja podali vsi lastniki, živeči na zgoraj navedenemu naslovu.

7. Prvostopenjsko sodišče ima prav, da toplotna naprava, skupaj z merilnim mestom za dobavljeno toplotno energijo predstavlja napravo, namenjeno skupni rabi vseh stanovalcev in je hkrati kot skupni del stanovanjske stavbe v solastnini vseh etažnih lastnikov (da je toženec lastnik stanovanja je dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na kar je pritožbeno sodišče vezano – 485. člen ZPP). Ker odstop enega etažnega lastnika iz celotnega sistema ogrevanja po svoji naravi pomeni spremembo rabe skupnih delov (drugi odstavek 29. člena SZ-1),(2) tožencu pa ni uspelo dokazati, da je bilo za njegov odstop podano soglasje vseh etažnih lastnikov, je odločitev sodišča pravilna. Splošno pravilo pri etažni lastnini namreč je, da obveznosti na skupnih delih bremenijo vse etažne lastnike, in sicer v skladu z njihovim solastniškim deležem. Pri tem načeloma ni pomembno, v kolikšni meri solastniki uporabljajo (nekatere) skupne dele. Etažni lastniki se sicer lahko dogovorijo tudi za drugačen način porazdelitve bremen, ki ni odvisen od velikosti njihovih solastniških deležev (115. člen SPZ). Razlog za drugačno porazdelitev je zlasti ta, da nekateri etažni lastniki določene skupne dele uporabljajo bolj (več) kot drugi.(3) Vendar pa morajo v takšnem primeru z ostalimi etažnimi lastniki skleniti sporazum o drugačni porazdelitvi stroškov ogrevanja (v smislu, da se posameznega lastnika izključi iz sistema plačevanja stroškov), česar pa toženec ni zatrjeval. 8. Do enakega zaključka, tj. da je za odstop iz sistema ogrevanja potrebno soglasje vseh solastnikov, vodi tudi uporaba Splošnih pogojev za dobavo in odjem toplote iz distribucijskega omrežja v Občini Jesenice (v nadaljevanju Splošni pogoji),(4) ki v drugem odstavku 22. člena odstop od pogodbe o dobavi toplote izrecno onemogoča posameznemu odjemalcu toplote na skupnem odjemnem mestu. V skladu s 27. členom Splošnih pogojev je tako odpoved pogodbe skupnega odjemnega mesta mogoča le, če pogodbo pisno odpovedo vsi odjemalci toplote na skupnem odjemnem mestu. To po stališču pritožbenega sodišča velja tudi v primeru, če do odstopa pride zato, ker odjemalec toplote zaradi sprememb Splošnih pogojev ne želi več odjemati toplote. Določbo 23. člena Splošnih pogojev je tako potrebno brati v povezavi s 22. in 27. členom, saj odstop posameznega odjemalca toplote na skupnem odjemnem mestu nujno vodi v drugačno rabo skupnih delov v smislu drugega odstavka 29. člena SZ-1, za kar je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov.

9. Pritožbeni razlogi niso podani, v sodbi pa tudi ni kršitev in napak, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Ker toženec s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (2): Po drugem odstavku 29. člena SZ-1 se za posle, ki presegajo okvir rednega upravljanja, štejejo zlasti spremembe v razmerju med skupnimi in posameznimi deli, posebne omejitve rabe posameznih delov in skupnih delov, spreminjanje rabe skupnih delov in izboljšave, ki se ne štejejo za vzdrževanje večstanovanjske stavbe.

Op. št. (3): Primerjaj Vrenčur, R. Posebni skupni deli v etažni lastnini, Pravna praksa, 2004, št. 15-16, str. 18-20. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 32/2009, ki so veljali v času toženčeve odstopne izjave, podane dne 31. 7. 2012.