Jedro

Ugotavljanje okoliščin notranjega življenja, med katere spada tudi pogodbeni namen strank, pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da sta obe pogodbeni stranki hoteli skleniti navidezno pogodbo, sodišče druge stopnje pa je potrdilo pravilnost takšne dokazne ocene. Po tretjem odstavku 370. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik pa z večino revizijskih navedb izpodbija prav dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in z njimi zato ne more uspeti.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 2815,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo 14. 9. 2011 od sodišča zahteval, naj razsodi, da je posojilna pogodba, ki je bila sklenjena med pravdnima strankama dne 22. 6. 2010, dne 17. 11. 2010 pa zapisana v obliki notarskega zapisa, nična, ker je navidezna.

2. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožniku ni uspelo izkazati navideznosti pogodbe, zato je tožbeni zahtevek po tožbi zavrnilo. Tako ni odločalo o tožbenem zahtevku iz podrejene nasprotne tožbe.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in zavrne tožbeni zahtevek tožene stranke po podrejeni nasprotni tožbi. Uvodoma navaja, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj je obrazložitev sodišča druge stopnje po njegovi oceni pomanjkljiva. Ne strinja se z dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje in poudarja, da bi morali sodišči upoštevati, da je bila posojilna pogodba antidatirana in tudi, da je bil znesek posojila 176.614,41 EUR. Obe dejstvi, zlasti to, da naj bi bil takšen, do centa natančno definiran znesek, domnevno izplačan v gotovini, sta po oceni tožnika jasen izkaz fiktivnosti posojilne pogodbe. Meni, da bi moralo sodišče tudi upoštevati, da je toženec svoje izjave glede tega, kako je prišlo do podpisa izjave z dne 17. 11. 2010, spreminjal. Navaja, da je na vse to opozoril v pritožbi, pritožbeno sodišče pa se do teh navedb ni opredelilo. Tožnik meni, da sta sodišči prve in druge stopnje pravila o dokaznem bremenu iz 215. člena ZPP zmotno razlagali, saj nepoznavanja dejanskega razloga za podpis fiktivne posojilne pogodbe v okviru dokazne ocene ne bi smeli šteti v breme njemu ampak tožencu. Tožnik poudarja, da sta sodišči prve in druge stopnje zavrnili njegov predlog, naj se preberejo potrdila Volksbank, ker naj bi bila domnevno predložena prepozno. Opozarja, da drugostopenjsko sodišče v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe implicitno priznava procesno napako, saj iz previdnosti zrelativizira pomen potrdil banke, ter v 6. točki obrazložitve izpostavlja dokazno breme tožeče stranke in minimizira pomen materialne resnice v pravdnem postopku. Tožnik poudarja, da bi s potrdili banke Volksbank dokazal svoje navedbe, da je imel privarčevana lastna sredstva in si mu denarja za nakup A. ni bilo treba izposoditi od toženca. Meni, da bi morali sodišči pri tehtanju pravic in interesov, ki jih varuje pravilo o prekluziji iz 286. člena ZPP in njegove pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, dati prednost pravici do pravnega varstva in materialni resnici. Glede na to, da so izkazana dejstva najmanj vzbujala utemeljen sum, da je toženec želel s fiktivno posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa prikriti nezakonit izvor premoženja, bi moralo sodišče izvajati dokaze celo mimo trditev pravdnih strank. Tožnik meni tudi, da je sodba notranje nasprotujoča glede razlogov za oceno verodostojnosti prič B. in C. ter bančnih izpisov Volksbank, s čimer je po oceni tožnika sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče je revizijo vročilo tožencu, ki je nanjo odgovoril. Predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne, tožniku pa naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka. Opozarja, da tožnik z revizijskimi navedbami večinoma izpodbija dejansko stanje, kar pa po tretjem odstavku 370. člena ZPP ni dovoljeno. Poudarja, da je v pravdnem postopku uveljavljeno načelo kontradiktornosti, ne pa preiskovalno načelo oziroma načelo materialne resnice, za kar se zgrešeno zavzema tožnik v reviziji. Opozarja, da bi sodišči po pooblastilu iz drugega odstavka 7. člena ZPP smeli ugotavljati dejstva in izvajati dokaze le, v kolikor bi posumili, da želita pravdni stranki s samim sporom oziroma z ugotovitvijo ničnosti sklenjene posojilne pogodbe doseči učinek, katerega sicer po materialnem pravu ne bi mogle doseči s pogodbo ali drugim poslom. Opozarja, da tožnik ni znal pojasniti, kako naj bi s sklenitvijo posojilne pogodbe toženec sploh lahko prikril domnevno nezakonit izvor premoženja. Toženec tudi poudarja, da v odgovoru na tožbo ni trdil, da podpis na izjavi ni njegov, temveč je verodostojnost in resničnost izjave z dne 17. 11. 2010 ves čas izpodbijal zato, ker se na vse dokumente podpisuje dvakrat ter zato, ker se je na tej izjavi nahajal žig družbe D., ki je bil odtujen. Poudarja, da je pravilna dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje tudi glede predloženih potrdil banke v nemškem jeziku. Opozarja, da bi tožnik moral predložiti overjeni prevod potrdil, poleg tega pa bi moral obrazložiti, kako naj bi potrdila iz leta 2011 izkazovala, da je v letu 2010 razpolagal z gotovino iz lastnih prihrankov neodvisno od posojila tožene stranke v zatrjevani višini.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - iz notarskega zapisa posojilne pogodbe z dne 17. 11. 2010 izhaja, da sta tožnik kot posojilojemalec in toženec kot posojilodajalec 22. 6. 2010 sklenila posojilno pogodbo za znesek 176.614,41 EUR, ki ga je posojilojemalec prejel 21. 6. 2010 in ga je bil dolžan vrniti na TRR posojilodajalca do 21. 1. 2011; - pravdni stranki sta se dogovorili za neposredno izvršljivost notarskega sporazuma; - v pisni izjavi z dne 17. 11. 2010 (A3) je navedeno, da D. in B. B. potrjujeta, da nista v nobenem dolžniško-upniškem razmerju in da do tožnika nimata nobene terjatve, tudi ne po posojilni pogodbi z dne 22. 6. 2010; - tožnik je to izjavo napisal sam na bianco podpisan list papirja proti volji in vednosti toženca; - tožnik ni prepričljivo pojasnil motiva za sklenitev navidezne pogodbe, toženec pa je prepričljivo s skladno obrazložitvijo zaporedja dogodkov pojasnil, da je tožnik posojilo potreboval za nakup radia v E.; - tožnik ni izkazal toka denarja, ki bi mu omogočal nakup radia brez posojila;

8. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 50. členu določa, da navidezna pogodba nima pravnega učinka med strankama. O navidezni pogodbi govorimo, kadar stranki hočeta, da posel nastane le navidez, na zunaj, v resnici pa zanju ne velja. V obravnavanem primeru je bila posojilna pogodba, ki naj bi bila navidezna, sklenjena celo v obliki neposredno izvršljive notarske listine. Po 3. členu Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN) je notarski zapis pogodbe javna listina in po 224. členu ZPP1 dokazuje resničnost tistega, kar potrjuje ali določa. Po tretjem odstavku 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

9. Toženec ima prav, ko v odgovoru na revizijo opozarja, da je v pravdnem postopku uveljavljeno razpravno načelo. ZPP v 7. členu določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo. Splošno izjemo določa ZPP v drugem odstavku 7. člena ZPP: sodišče sme ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in izvajati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena), vendar svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo. Tožena stranka ima prav, da v obravnavani zadevi, niso bile podane takšne okoliščine, da bi narekovale uporabo določbe drugega odstavka 7. člena ZPP. To pomeni, da je bilo pravilno izhodišče sodišč prve in druge stopnje, da je bilo dokazno breme glede navideznosti pogodbe na tožniku.

10. Ugotavljanje okoliščin notranjega življenja, med katere spada tudi pogodbeni namen strank, pomeni dejansko ugotovitev o človekovem miselnem svetu. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni uspel dokazati, da sta obe pogodbeni stranki hoteli skleniti navidezno pogodbo, sodišče druge stopnje pa je potrdilo pravilnost takšne dokazne ocene. Po tretjem odstavku 370. člena revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, tožnik pa z večino revizijskih navedb izpodbija prav dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje in z njimi zato ne more uspeti.

11. Neutemeljeni pa so tudi njegovi očitki, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker ni ugodilo njegovemu pritožbenemu ugovoru, da bi sodišče prve stopnje pri dokazni oceni moralo upoštevati z njegove strani predložena potrdila Volksbank. Sodišče druge stopnje je pojasnilo, da je tožnik potrdila Volksbank predložil šele dva dni pred zadnjim narokom, pri čemer v vlogi ni navedel nobenih razlogov, ki bi izkazovali, da teh potrdil brez svoje krivde ni mogel predložiti do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo. Tako je pravilna ocena sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je na podlagi četrtega odstavka 286. člena ZPP tožnikov dokazni predlog zavrnilo. To, da je sodišče druge stopnje v 5. točki obrazložitve navedlo še dodatne razloge, zakaj ta potrdila niti ne dokazujejo, da je imel tožnik zadosti denarnih sredstev za nakup radia, ne vpliva na pravilnost odločitve, da je tožnik dokaze ponudil prepozno.

12. Neutemeljen pa je tudi ugovor tožnika, da se je sodišče druge stopnje pri obrazložitvi zavrnitve njegovih pritožbenih navedb le sklicevalno na skromno obrazložitev sodišča prve stopnje. Nasprotno: v 7. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje z dodatno utemeljitvijo prepričljivo obrazložilo, zakaj ocenjuje da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Izpostavilo je tiste dokaze, ki so po njegovi oceni pravilno odločilno vplivali na dokazno oceno sodišča prve stopnje. Posebej je opozorilo, da je tožnik podpisal ne le potrdilo o prejemu denarja in posojilno pogodbo v obliki notarskega zapisa, ampak je pristal tudi na neposredno izvršljivost notarskega zapisa pri čemer motiva za takšno ravnanje - če je bila pogodba res navidezna - ni znal obrazložiti. Po oceni Vrhovnega sodišča sodba sodišča druge stopnje tako ni obremenjena s kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnik krije sam svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnik tožencu tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v znesku 2815,76 EUR (tar. št. 3300 in 6002 ter 22% DDV). Glede na prehodno določbo 20. člena sedaj veljavne Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015) je Vrhovno sodišče pri odločanju uporabilo prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008).

1 Po prehodni določbi tretjega odstavka 125. člena novele ZPP-E se postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe novele, pred sodiščem druge stopnje in pred vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona. Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo novele dne 14. 9. 2017, zato je Vrhovno sodišče uporabilo določbe ZPP, kakršne so veljale pred novelo ZPP-E.