Jedro

Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala osebno po pošti. Tožnik kljub obvestiloma o prejetem pisanju, pisanja ni dvignil, tako da je nastopila fikcija vročitve. Ker pa v dneh, v katerih je bilo puščeno obvestilo o prejetem pisanju, zaradi bolezni oziroma stanja, v katerem se je nahajal, ni bil zmožen razumske presoje in ustrezne skrbi za svoje pravice, mu dejstva, da pisanja ni prevzel na pošti, ampak šele naknadno v kadrovski službi tožene stranke, ni mogoče šteti v škodo. Iz tega razloga tudi rok za sodno varstvo v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni začel teči s fikcijo vročitve, ampak ko je tožnik pisanje dejansko prevzel.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni tako, da se 3. točka izreka glasi: „3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.171,46 EUR (namesto 2.506,14 EUR) v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila, pod izvršbo.“ V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je (izredna) odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 9. 9. 2003 nezakonita in da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki še traja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača nadomestilo plače v višini 292,10 EUR (70.000,00 SIT) mesečno od 10. 9. 2003 do ponovnega sprejema na delo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarskega zneska od 10. 9. 2003 do vključno 31. 12. 2006 in od evrskega zneska od 1. 1. 2007 do plačila, od vsakega 10. dne v mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca (2. točka izreka) ter, da mu povrne stroške postopka v višini 2.506,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 41.729,26 EUR (10.000.000,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila (4. točka izreka).

Zoper ugodilni del navedene sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je po prejemu izvedeniškega mnenja predlagala določitev novega sodnega izvedenca, saj so v podanem mnenju kontradiktornosti oziroma je mnenje v nasprotju s preostalimi listinskimi dokazi v spisu. Sodni izvedenec B.F., dr. med. je na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2007 povedal, da je nemogoče določiti dan začetka bolezni ter da je tožnik vseskozi sposoben skrbeti za svoje življenjske potrebe. S tem, ko je sodišče prve stopnje dokazni predlog za postavitev novega sodnega izvedenca zavrnilo, ji je onemogočilo pravico do izjave v postopku. Poleg tega se sodni izvedenec B.F., dr. med. ni opredelil do dejstva, ali je bilo tožnikovo stanje dne 11. 9. 2003 in 12. 9. 2003 takšno, da priporočene poštne pošiljke, ki je vsebovala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ni bil sposoben prevzeti. Sodišče prve stopnje nadalje ni pojasnilo, zakaj je bila njegova sposobnost okrnjena točno ob navedenih dneh, kar pomeni, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je podana nadaljnja absolutna bistvena kršitev določb postopka. Iz zdravstvene dokumentacije, izvedeniškega mnenja in zaslišanja sodnega izvedenca bi moralo zaključiti, da je bil tožnik sposoben razumske presoje. Iz mnenja z dne 14. 12. 2005 izhaja, da je bil bistre zavesti in osebnosti, krajevno in časovno slabše orientiran, iz ambulantnega kartona z dne 17. 10. 2003 pa, da se je svojega ravnanja zavedal, saj je zdravniku povedal, da je že zamudil datum za pritožbo. Zdravstveno stanje očitno ni bilo zaskrbljujoče, saj so ga na pregled naročili šele čez mesec in pol, hospitalizacija pa ni bila odrejena. Poleg tega je v poročilu o kontroli bolniškega staleža z dne 21. 7. 2003 navedeno, da je bil tožnik priseben, saj je stal na lestvi in pleskal ograjo nad garažo, ko pa je zagledal kontrolorja, se je umaknil na balkon. Enako velja za čas vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če tožnik ne bi bil priseben, ne bi mogel sestaviti ugovora z dne 16. 10. 2003, ki je jasen in logičen. Izvedeniško mnenje poleg tega temelji na zdravstveni dokumentaciji, ki je nobena od pravdnih strank ni predložila sodišču, zato se tožena stranka do te dokumentacije in posledično do ugotovitev izvedenca ni mogla opredeliti. V ambulantni karton z dne 17. 10. 2003, ki ga je predložila tožena stranka, pa sodni izvedenec ni vpogledal. Nenazadnje je sodišče prve stopnje protislovno zaključilo, da je tožnik 15. 10. 2003 prevzel izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi – če tega ni bil sposoben 11. 9. 2003 in 12. 9. 2003 in če v času od junija do oktobra ni bil sposoben razumske presoje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi ni navedlo, zakaj je zavrnilo dokazne predloge z zaslišanjem prič S.P., M.Z. in A.V., ki so bili v spornem obdobju v stiku s tožnikom in bi lahko izpovedale o njegovem zdravstvenem stanju. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu in pridobilo zdravstvene dokumentacije za tožnika.

Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku petnajstdnevnega subjektivnega roka. Rok je začel teči šele na dan, ko je tožniku določila zagovor (enako stališče izhaja iz sodne prakse: sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1935/2003 in Pdp 646/2004), kar velja, četudi se delavec zagovora ne udeleži, saj je šele s tem jasno, da se ne bo opredelil do okoliščin in razlogov, ki predstavljajo odpovedni razlog. Stališče, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, delodajalce dejansko onemogoča pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker pred opravljenim zagovorom pogodbe o zaposlitvi glede na sodno prakso ne morejo zakonito odpovedati. Glede odločitve o povrnitvi stroškov postopka pa je zmotno presodilo, da je tožnik uspel v celoti, čeprav je njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo. Šteti bi moralo, da je uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka in toženi stranki prisoditi stroške postopka glede na načelo uspeha v postopku.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen glede povrnitve stroškov postopka – materialnopravno pravilna in zakonita.

Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Vse kršitve pravil postopka, vsebovane v citirani točki 2. odstavka 339. člena ZPP, se nanašajo na sestavo sodbe, ki mora biti pismeno tako izdelana, da omogoča strankam in pritožbenemu sodišču preizkus, zakaj je sodišče odločilo tako, kot izhaja iz izreka. To pomeni, da so določbe postopka prekršene le, kadar ima sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih njen preizkus ni mogoč. Izpodbijana sodba opisanih pomanjkljivosti nima, prav tako ni podano nasprotje med tem, kar je o vsebini listinskih dokazov (ambulantni karton za tožnika z dne 17. 10. 2003, izvid in mnenja sodnega izvedenca B.F., dr. med.) in zapisnikov z glavne obravnave (izpovedba sodnega izvedenca) navedeno v obrazložitvi, in med samimi listinami oziroma zapisniki. Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne razloge o bistvenih vprašanjih, na podlagi katerih je presodilo, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen.

Še posebej sodišče prve stopnje ni zagrešilo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb postopka, ker ni posebej zapisalo, zakaj je zavrnilo nekatere dokazne predloge tožene stranke. Zavrnitev dokaznega predloga glede na določbo 2. odstavka 213. člena ZPP ne more predstavljati niti absolutne niti relativne bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi pooblastila iz citiranega člena ZPP pravilno presodilo, da izvedba dodatnih dokazov ni bila potrebna, zaradi česar je na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2007 s sklepom zaključilo dokazni postopek in glede na določbo 254. člena ZPP zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca nevrološko psihiatrične stroke, saj v mnenju sodnega izvedenca B.F., dr. med. ni bilo nasprotij in pomanjkljivosti ter ni bilo dvoma o njegovi pravilnosti. Takšno ravnanje je pravilno. Priče, ki jih omenja tožena stranka v pritožbi (S.P., M.Z. in A.V.), relevantnih izpovedb glede podatkov o psihičnem stanju tožnika v času vročanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi mogle podati, saj ne razpolagajo z ustreznim strokovnim znanjem, poleg tega pa v navedenem času niti niso bile z njim v stiku. Lečeči zdravnik tožnika (asist. mag. M.Ž., dr. med.) pa je z dopisom z dne 20. 2. 2007 sodišču prve stopnje posredoval svoje mnenje o zdravstvenem stanju oziroma bolezni, tako da pridobitev nadaljnje dokumentacije (poleg ambulantnega kartona z dne 17. 10. 2003) ni bila potrebna.

Prav tako neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Za navedeno kršitev gre, če sodišče stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, onemogoči možnost obravnavanja pred sodiščem, ne pa, kot zmotno meni tožena stranka, če ne ugodi njenim dokaznim predlogom (postavitev novega izvedenca nevrološko psihiatrične stroke, pridobitev celotne zdravstvene dokumentacije za tožnika). Sodišče prve stopnje je glede na že omenjeno določbo 254. člena ZPP na podlagi pravilne ugotovitve, da v mnenju sodnega izvedenca B.F., dr. med. ni niti protislovij niti nejasnosti, pravilno presodilo, da dodatni dokazi glede zdravstvenega stanja tožnika v času vročanja izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dne 11. 9. 2003 in 12. 9. 2003) niso potrebni. Protispisne pa so pritožbene navedbe, da se je oprlo na vsebino zdravstvene dokumentacije, ki v sodnem postopku ni bila predložena. Sodišče prve stopnje je namreč vpogledalo (in upoštevalo pri odločitvi) zgolj v ambulantni karton z dne 17. 10. 2003, izvid in mnenje stalnega sodnega izvedenca z dne 14. 12. 2005 ter dopis lečečega zdravnika z dne 20. 2. 2007, kot je navedeno v dokaznem sklepu, ki ga je sprejelo na naroku za glavno obravnavo dne 18. 4. 2007 oziroma 15. 9. 2004. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo uveljavljanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pravilno je ugotovilo tudi dejansko stanje: na podlagi pisnega in ustnega mnenja sodnega izvedenca B.F., dr. med. je ugotovilo, da je bil tožnik od julija do oktobra 2003 zaradi duševne bolezni v psihičnem stanju, ki je onemogočalo ustrezno razumsko presojo in obvladovanje ravnanja. Držijo sicer pritožbene navedbe, da je lečeči zdravnik asist. mag. M.Ž., dr. med. tožnikovo bolezen dne 30. 7. 1998 diagnosticiral kot prilagoditveno motnjo (F 43.2), vendar je že na pregledu dne 17. 10. 2003 diagnozo spremenil v paranoidno shizofrenijo (F 20.0), kot je razvidno iz ambulantnega kartona. Da je bila ta bolezen pri tožniku prisotna že prej, je potrdil asist. mag. M.Ž., dr. med. v svojem mnenju z dne 20. 2. 2007, v katerem je tudi navedel, da je tožnikovo stanje dne 7. 3. 2002 opredelil kot druge akutne pretežno blodnjave motnje, za katere se je kasneje izkazalo, da gre za shizofrenijo. Iz izvedenskega mnenja B.F., dr. med. pa je razvidno, da je bila navedena diagnoza prvič postavljena s strani tožnikovega osebnega zdravnika G.D., dr. med. dne 2. 9. 2003 ter da je bila bolezen v polnem razmahu tudi v obdobju od julija do oktobra 2003. Zaradi te bolezni je bil, kot že povedano, tožnik popolnoma nezmožen ustrezne razumske presoje ter obvladovanja svojega ravnanja, to pa je edino bistveno za odločitev v obravnavani zadevi. Tega zaključka ne moreta spremeniti drugačna diagnoza bolezni in dejstvo, da do hospitalizacije ni prišlo, niti navedbe v ambulantnem kartonu z dne 17. 10. 2003, na katere se sklicuje tožena stranka in iz katerih izhaja, da je tožnik zdravniku razlagal o tem, da je izgubil službo in zamudil rok za pritožbo.

Sodišče prve stopnje je na podlagi opisanih dejanskih ugotovitev pravilno presodilo, da tožniku ni mogoče očitati, da je tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vložil prepozno. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročala po določbi 3. odstavka 87. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02), torej po pravilih pravdnega postopka. Skladno z določbama 140. in 141. člena ZPP je, ker tožnik kljub obvestiloma z dne 11. 9. 2003 in 12. 9. 2003 poštne pošiljke ni dvignil, nastopila fikcija vročitve. Ker pa navedena dneva zaradi psihične bolezni oziroma stanja, v katerem se je nahajal, ni bil zmožen razumske presoje in ustrezne skrbi za svoje pravice, mu dejstva, da pošiljke ni prevzel na pošti, ampak šele osebno v kadrovski službi 15. 10. 2003, ni mogoče šteti v škodo. Tako je potrebno kot relevantni datum vročitve upoštevati slednjega, kot je pravilno storilo sodišče prve stopnje, in je tožba, vložena dne 16. 10. 2003, pravočasna.

Prav tako pravilno je sodišče prve stopnje presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2003 nezakonita, saj jo je tožena stranka podala šele po izteku petnajstdnevnega subjektivnega roka, ki je določen v 2. odstavku 110. člena ZDR. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Seznani se lahko takoj, ko do razloga pride, lahko pa kadarkoli kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možni čas, ki je relevanten glede presoje pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi – vendar le, če do njega pride. Zato v konkretnem primeru, ko se tožnik niti vabilu z dne 20. 8. 2003 niti vabilu z dne 28. 8. 2003 ni odzval in zagovora ni podal, ni mogoče šteti, da se je tožena stranka šele na dan 9. 9. 2003, ko bi se moral vršiti neuspeli zagovor, seznanila z razlogi, ki so utemeljevali njeno ravnanje, saj na ta dan ni izvedela nič novega. To pomeni, da je stališče sodišča prve stopnje, da je začel petnajstdnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR teči 21. 7. 2003, ko je bilo sestavljeno poročilo o kontroli bolniškega staleža (oziroma najkasneje dne 23. 7. 2003, ko je tožena stranka tožniku podala obvestilo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi), pravilno. Takšno stališče je podobnih primerih zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS – na primer v sodbi VS RS, opr. št. VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje odločilo o povrnitvi stroškov postopka. Tožniku je v nasprotju z določilom 1. odstavka 155. člena ZPP in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003) priznalo več kot znašajo potrebni stroških za zastopanje. Utemeljeno so bili namreč priglašeni le stroški postopka, povezani s sporom o prenehanju delovnega razmerja, torej 300 točk za sestavo tožbe, 300 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, štirikrat po 150 točk za nadaljnje naroke, 100 točk urnine, dvakrat po 225 točk za sestavo pripravljalnih vlog in 375 točk za pritožbo, skupaj 2.125 točk. Ti potrebni stroški za zastopanje tožnika pred sodiščem prve stopnje znašajo glede na vrednost odvetniške točke (0,459 EUR) 975,38 EUR ali skupaj z davkom na dodano vrednost (195,08 EUR) 1.171,46 EUR, dolžna pa jih je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP povrniti tožena stranka. Sama do povračila stroškov ni upravičena, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za te spore pa 5. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/04) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid. Tako je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in po določbi 4. točke 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev o povračilu stroškov postopka tako, da je prisojeni znesek stroškov postopka, ki jih je dolžna plačati tožniku, znižalo na znesek, naveden v izreku te sodbe. Poleg tega je upoštevalo načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2007, iz katerega izhaja, da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka šele od poteka roka za prostovoljno izpolnitev, ki ga sodišče določi v sodbi, s katero naloži stranki izpolnitev določene dajatve.

Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbo tožene stranke zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 5. odstavkom 41. člena ZDSS-1. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.