Jedro

Ne glede na to, ali gre le za fikcijo vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali za dejansko vročitev, je za odločitev o pravočasnosti vložitve tožbe pomembno, ali je bil tožnik sploh sposoben vložiti tožbo pravočasno.

Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožena stranka s tožnikovo kršitvijo seznanila najkasneje 21. 7. 2003. Ob takih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2003.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi zlorabe bolniškega staleža z dne 9. 9. 2003 nezakonita, zaradi česar tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati nadomestilo plače od 10. 9. 2003 do ponovnega sprejema na delo. Na podlagi izvedenskega mnenja je presodilo, da je bil tožnik v času od julija do oktobra 2003 zaradi duševne bolezni v takšnem psihičnem stanju, da je bil popolnoma nezmožen ustrezne razumske presoje in nesposoben obvladovati svoje ravnanje. Zato mu ni mogoče očitati, da je tožbo vložil prepozno, ker v določenem roku ni prevzel pošiljke v skladu z obvestilom pošte. Vložil pa jo je pravočasno po tem, ko mu je delavka v kadrovski službi vročila odpoved osebno. Tožena stranka je pogodbo odpovedala zato, ker tožnik 10. in 11. 7. 2003 v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika. Za očitane kršitve je tožena stranka zvedela že dne 11. 7. 2003, najkasneje pa 21. 7. 2003 s poročilom o kontroli, ki sta ga sestavila kontrolorja. Zato je bila odpoved dana prepozno.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bila odpoved tožniku vročena 11. 9. 2003, tožbo pa je tožnik vložil šele 16. 10. 2003. Tožnik je bil ves čas priseben, sposoben za razsojanje in se je zavedal pomena in posledic svojega ravnanja. Nikoli mu ni bila odvzeta poslovna sposobnost, ni bil postavljen pod skrbništvo ali hospitaliziran zaradi psihiatričnega zdravljenja. Izvedenec ni odgovoril na vsa vprašanja ter se ni opredelil do navedb, predlogov in pripomb tožena stranke. Tožena stranka je opozorila na kontradiktornosti v izvedenskem mnenju ter nasprotja med mnenjem in listinami v spisu in predlagala pritegnitev novega izvedenca. Zaradi tega je podan revizijski razlog po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena ZPP, saj sodišče ni uporabilo 254. člena ZPP. Zaradi nepostavitve drugega izvedenca je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je sodišče posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo glede sposobnosti tožnika sprejeti odpoved. Sodišči nista pojasnili, na podlagi česa sta ugotovili, da tožnik točno ob določenih dnevih ni bi sposoben prevzeti odpovedi in ker razlogov o teh odločilnih dejstvih sodba nima, je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izvedenec je izpovedal, da je nemogoče točno reči, kdaj se je bolezen tožnika začela, bil pa je sposoben skrbeti za svoje življenjske potrebe. Iz zdravstvenega kartona je razvidno, da je tožnik 17. 10. 2003 zdravniku povedal, da je že zamudil datum za pritožbo, na pregled pa je bil napoten šele čez mesec in pol, torej zdravstveno stanje ni bilo zaskrbljujoče. Izvedenec je mnenje podal tudi na podlagi zdravstvene dokumentacije, ki ni bila predložena v spis, zaradi česar se tožena stranka do nje ni mogla opredeliti. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in vpogledom v predlagano zdravstveno dokumentacijo. S tem je bil kršen tudi 5. člen ZPP in podana bistvena kršitev iz 14. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno pa je sodišče uporabilo materialno pravo, ker ni štelo, da je rok za odpoved pričel teči šele z dnem, ko je tožnik podal svoj zagovor oziroma ko ugotovi, da se delavec zagovora ne bo oziroma ni udeležil. 4. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

5. V obravnavani zadevi je sporno le dvoje: ali je tožnik vložil tožbo pravočasno in ali je tožena stranka odpoved dala v zakonsko določenem (prekluzivnem) roku.

6. Po določbi tretjega odstavka 204. člena ZDR lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva vročitve (odpovedi) oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Po določbah 87. člena ZDR vroča delodajalec delavcu izredno odpoved po pravilih pravdnega postopka in sicer tistih, ki veljajo za osebno vročitev. Ni sporno, da je bila vročitev odpovedi tožniku opravljena tudi na tak način (141. člen ZPP). Ne glede na to, ali gre le za fikcijo vročitve ali dejansko vročitev, pa je za odločitev o pravočasnosti vložitve tožbe pomembno ali je bil tožnik sploh sposoben tožbo vložiti pravočasno. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, izhaja, da ne. Ob dejanski osebni vročitvi odpovedi 15. 10. 2003 pa je bil tožnik očitno toliko sposoben razumeti pomen in posledice dane odpovedi, da je lahko ustrezno ravnal z vložitvijo tožbe. Ker je šele ob dejanski vročitvi odpovedi zvedel za kršitev pravic, je bila tožba, vložena 15. 10. 2003 pravočasna.

7. Vročanje po 141. členu ZPP pomeni, da ne gre za dejansko vročitev temveč za fikcijo vročitve. Predvideva se, da je naslovnik s puščenim obvestilom seznanjen s pisanjem, ki mu je namenjeno in da je torej imel možnost, da se z njim seznani (tako na primer Galič, Komentar ZPP, GV Založba 2005, str. 564). Vendar je pri tem treba upoštevati, da ZPP ureja vročanje sodnih pisanj in je zato določbo tretjega odstavka 87. člena mogoče uporabiti le ob upoštevanju, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni sodno pisanje. Za (pravočasno) uveljavljanje sodnega varstva po tretjem odstavku 204. člena ZDR je praviloma odločilno, kdaj je bila delavcu pisna odpoved vročena. To pa je pri fikciji vročitve mogoče le, kolikor je delavec v stanju skrbeti za svoje pravice in razumno reagirati tudi na obvestilu o prispelem pismu. Glede na ugotovitve sodišča, tožnik v tem času zaradi psihične bolezni oziroma stanja, v katerem se je nahajal, ni bil zmožen razumske presoje in ustrezne skrbi za svoje pravice. Zato se revizijsko sodišče strinja s presojo sodišč druge in prve stopnje, da je kot datum vročitve odpovedi treba upoštevati datum dejanske osebne vročitve v kadrovski službi tožene stranke.

8. Tožena stranka skuša z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka predvsem uveljaviti nedovoljeni revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako prvostopna sodba kot izpodbijana sodba imata razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z listinami v spisu in izpovedbo izvedenca. Bistveno za presojo o pravočasnosti vložitve tožbe je bilo zdravstveno stanje tožnika v septembru in oktobru 2003, ne pa ob pregledu pri izvedencu v letu 2005. O tem odločilnem dejstvu pa je mnenje izvedenca povsem jasno tako iz pisnega mnenja kot iz njegove izpovedbe na obravnavi. Na odločitev tudi nima neposrednega vpliva ugotovitev, kdaj se je bolezen pri tožniku začela, bistveno je le, v kakšni fazi je bila v spornem času in kako je vplivala na sposobnost tožnika za razumsko presojo in sposobnost obvladovati svoje ravnanje. Toženi stranki ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Vse pripombe in domnevne nejasnosti glede mnenja izvedenca, ki jih navaja v reviziji, bi lahko odpravila na obravnavi, na kateri je bil izvedenec zaslišan. Zgolj nestrinjanje z njegovimi ugotovitvami še ne pomeni, da je mnenje nepopolno ali nejasno in tudi ne daje podlage za postavitev drugega izvedenca.

9. Navedbe v reviziji so deloma tudi netočne. Sodišče druge stopnje je jasno in prepričljivo obrazložilo, zakaj ni zaslišalo predlaganih prič. Izvedenec je tudi pojasnil okoliščine v zvezi s predlogi za (prisilno) hospitalizacijo tožnika, ki mu je bil v tem sodnem postopku (v letu 2006) začasno postavljen skrbnik za posebni primer.

10. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

11. Revizijsko sodišče je že v večjem številu zadev (npr. VIII Ips 33/2006, VIII Ips 175/2006, VIII Ips 214/2006, VIII Ips 335/2006 in številnih drugih) obrazložilo, da je rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR prekluzivni rok, to pa pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje - seznani se lahko takoj, ko razlog nastopi, lahko tudi kasneje, vse do zagovora delavca (v res izjemnih primerih pa celo po tem). Iz določbe drugega odstavka 110. člena ZDR ("izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 15 dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved") ne izhaja, da se šteje dan izvedbe zagovora za datum, ko se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Takšna materialnopravna razlaga te določbe je napačna in nasprotuje jasnemu zakonskemu tekstu.

12. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe izhaja, da se je tožena stranka s tožnikovo kršitvijo seznanila najkasneje 21. 7. 2003, ko je bilo sestavljeno poročilo o kontroli bolniškega staleža oziroma 23. 7. 2003, ko je tožniku podala obvestilo o izredni odpovedi. Ob takih dejanskih ugotovitvah, na katere je revizijsko sodišče vezano, je pravilna in zakonita odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 9. 2003. 13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni in je glede na ugotovljeno dejansko stanje izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, zato je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).