Jedro

V primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se spremenita tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, odpravilo odločbi toženca z dne 9. 9. 2009 in 12. 11. 2009 in toženi stranki naložilo, da mora tožniku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, v kateri bo pri ugotavljanju pokojninske osnove dodatno upoštevan znesek 4.192,14 EUR, ter mu povrniti stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožniku pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 5. 1. 2004, ki je tožnik ni izpodbijal. Dne 17. 7. 2009 je tožnik vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi ni bil upoštevan znesek 4.192,14 EUR, izplačan iz naslova dobička podjetja. Tožena stranka je zahtevo zavrgla v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP (Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 5. 1. 2004. Po presoji sodišča pa neupoštevanje dela plače pri prvotni odmeri pomeni, da o tem delu morebitne pokojninske osnove še ni bilo pravnomočno odločeno. Zato lahko zavarovanec zahteva novo odmero pokojnine.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. Zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se tožnik zoper odločbo o priznani pravici do starostne pokojnine z dne 5. 1. 2004 ni pritožil, niti ni uveljavljal izrednih pravnih sredstev. Pokojninska osnova je bila s to odločbo pravnomočno ugotovljena. Pokojninska osnova ne predstavlja pravice po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-1 (Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji), zato o njej ne more biti odločeno v izreku upravne odločbe. V pravnomočno odločbo se lahko poseže le z izrednimi pravnimi sredstvi.

4. Revizija je bila v skladu z 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnik je z vlogo z dne 17. 7. 2009 zahteval novo odmero starostne pokojnine, ki mu je bila pravnomočno odmerjena z odločbo revidenta z dne 5. 1. 2004, ker je naknadno izvedel, da pri pokojninski osnovi niso bila upoštevana izplačila tožnikovega takratnega delodajalca iz naslova dobička v letu 1992. Po presoji revizijskega sodišča je revident zahtevo pravilno zavrgel v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za nov izračun starostne pokojnine tožnik dejansko uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve revidenta pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnik z uveljavljanim pravnim varstvom lahko uspel le, če bi bila v ZPIZ-1 ali ZUP podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 2004, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja (269. člen ZPIZ), niti ne omogoča več posebne, neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ). V skladu z 249. členom ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Po vsebini zahteva, o kateri je revident odločil z izpodbijano odločbo, ne ustreza primerom in pogojem, ko bi bilo na podlagi izrednih pravnih sredstev iz ZUP mogoče doseči spremembo dokončne oziroma pravnomočne odločbe o pravici iz pokojninskega zavarovanja. Tožnik zahteve formalno niti ni uveljavljal kot izredno pravno sredstvo in tudi revident ter nižji sodišči je niso obravnavali v tem smislu (1).

8. Sodišči sta nepravilno skrčili obseg varstva instituta pravnomočnosti na dejstva, ki so izrecno ugotovljena v prvotni pravnomočni upravni odločbi. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP se zahteva stranke zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. V primeru priznanja pravice oziroma naložitve obveznosti pravnomočnost obsega vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oziroma obveznosti materialnega prava, in ne le dejstva, ki so bila v tej odločbi ugotovljena. Neugotovljeno pravno relevantno dejstvo predstavlja kršitev po ZUP v okviru nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki se lahko uveljavlja v pritožbenem postopku (2. točka prvega odstavka 237. člena ZUP). Stranka pa lahko nova dejstva in dokaze – nova z vidika izpodbijane odločbe, vendar obstoječa v času prvotnega odločanja (2) – navaja in predlaga pri izrednem pravnem sredstvu obnove postopka (1. točka 260. člena ZUP). Ravno institut obnove postopka zaradi novih dejstev in dokazov najbolj očitno kaže, da po izteku rokov za obnovo zaradi dejstev, za katera zve stranka kasneje, ni mogoče zahtevati nove odločitve o pravici. Po nasprotnem razlogovanju sodišč bi pravnomočnost izgubila svoj namen zaščite pravne varnosti in bi lahko stranke z navajanjem dejstev počakale na odločitev in jih uveljavljale kasneje z novimi zahtevami, če jim rezultat ne bi bil pogodu. Pravnomočnost seveda tudi varuje stranke v obrnjeni situaciji, ko je zmotno ugotovljeno dejstvo, ki v resnici ni obstojalo in jim je na podlagi tega priznana (večja) pravica. Od strank pa se pri varovanju pravic pričakuje skrbnost (3), ki se odrazi v izkoriščanju zakonskih možnosti (v zakonu predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstev). Pri tem nepoznavanje prava ni opravičljiv razlog za njihovo zmotno (ne)uveljavljanje.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče spremenilo sodbi sodišča druge in prve stopnje tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prvi odstavek 380. člena ZPP).

Op. št. (1): Rok za obnovo je sicer glede na ugotovljeno dejansko stanje že potekel (četrti odstavek 263. člena ZUP).

Op. št. (2): Štucin v Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, 2008, GV Založba, Ljubljana, str. 681. Op. št. (3): Prim. tretji odstavek 238. člena ZUP in 1. točka prvega odstavka 263. člena ZUP.