Jedro

Toženec pri odločitvi o tožnikovi pravici do starostne pokojnine ni pravnomočno odločil o znesku, ki ga je tožniku v letu 1992 izplačal delodajalec, zato pri zahtevi tožnika, da mu na podlagi naknadno pridobljenih podatkov ponovno izračuna višino pokojninske osnove in mu ponovno odmeri pokojnino, ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju, temveč gre za odločitev o višini pokojninske osnove na podlagi dejstev, ki še niso bila predmet vsebinskega preizkusa pri tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odpravilo sklep toženca z dne 9. 9. 2009 in odločbo z dne 12. 11. 2009 ter tožencu naložilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda tožniku novo odločbo s katero mu bo na novo odmeril starostno pokojnino tako, da bo pri izračunu pokojninske osnove, poleg že ugotovljenih osnov, dodatno upošteval še znesek 1.400.604,99 SIT oz. 4.192,14 EUR in tožniku izplačal razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjeno pokojnino od 17. 7. 2009 dalje ter, da povrne tožniku stroške postopka v višini 447,00 EUR.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno, da pritožbi ugodi, razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Meni, da sodišče ni pravilno upoštevalo tožniku že priznano pravico do starostne pokojnine na podlagi odločbe z dne 5. 1. 2008, ki vsebuje pravnomočno priznano in izračunano pokojninsko osnovo. V konkretnem primeru je bil izkazan dejanski stan iz določbe 4. toč. 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Pritožba meni, da novega postopka, v primerih kot je ta, specialni zakon, to je Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ne dopušča. Sodišče je, ko je tožnikovo vlogo z dne 17. 7. 2009 obravnavalo kot zahtevo za novo odmero starostne pokojnine z namenom, da se pokojninska osnova, ki je postala že pravnomočna z odločbo z dne 5. 1. 2004 drugače oblikuje, zmotno uporabilo materialno pravo, saj ZPIZ-1 za takšno novo odmero pokojnine, torej z upoštevanjem naknadno ugotovljene plače, ne ureja. V posledici to pomeni, da ne dopušča več izrecno novo odmere pokojnine iz naslova naknadno ugotovljene plače, ki se ugotavlja v rednem postopku. Takšno stališče je bilo v sodni praksi že večkrat zavzeto v sodbah Višjega delovnega in socialnega sodišča. Tako je odločilo tudi že Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zadevah opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 in opr. št. VIII Ips 320/2008 z dne 7. 9. 2010, ko je zavzelo stališče, da niti v ZPIZ-1, niti v ZUP ni podana pravna podlaga zato, da bi se pokojnina, ki je bila priznana in odmerjena z pravnomočno odločbo ponovno odmerila. Pritožba meni, da pri rešitvi zadeve tudi ni moč izhajati iz narave pravic zavarovanih oseb v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter iz lastniških upravičenj, ker za takšno razlago v konkretnem primeru ni pravne podlage, saj zavarovalniški princip ne more prevladati nad načelom pravnomočnosti, ki pomeni nespremenljivost pravnega razmerja in je garant pravne varnosti za stranke v postopku. Meni, da je moč v pravnomočno ugotovljeno pokojninsko osnovo poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi, pod pogoji in na način, kot ga skladno z določbo 249. čl. ZPIZ-1 določa 4. odst. 225. čl. ZUP. Dodatno dejstvo, ki ga navaja tožnik, v času njegove odmere v letu 2004 še ni obstajalo in tudi s tem ne bi mogel doseči spremembo pravnomočne odločbe o pokojnini. Sodišče prve stopnje se napačno sklicuje na prakso toženke saj je toženka v novem postopku, na novo odmerila pokojnino le tistim upokojencem, ki so zahtevali vštetje delnic v pokojninsko osnovo in je šlo za tako imenovane kolektivne spore po Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej za spore, ko je bil delodajalec v sporu s toženko in je bil postopek pravnomočno zaključen glede evidentiranja plače za posamezno koledarsko leto, kot je bil spor med družbo L. in med toženko. Tudi revizijski sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 ne pomeni ustavljene sodne prakse, saj je iz sklepa razvidno, da je bila takšna odločitev sodišča posledica ravnanja toženke, ker je toženka sama ponovno preverjala pokojninsko osnovo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti.

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje preverjalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe z dne 12. 11. 2009 s katero je bila zavrnjena pritožba tožnika zoper sklep toženca z dne 9. 9. 2009 s katero je toženec zavrgel zahtevo tožnika za ponovno odmero starostne pokojnine in se pri tem skliceval na 4. točko 1. odst. 129. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 24/06 s spremembami), saj je bilo o pravici tožnika do pokojnine že pravnomočno odločeno, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se upira zahtevek, pa se ni spremenila.

Iz dejanskega stanja kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, izhaja pa takšno dejansko stanje tudi iz listin v upravnem spisu, je razvidno: tožniku je bila z odločbo z dne 5. 1. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v višini 174.502,05 SIT na mesec od 31. 12. 2003 dalje; tožnik je 17. 7. 2009 vložil predlog za novo odmero pokojnine, ker mu pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan znesek 4.192,14 EUR iz naslova dobička podjetja, kar je razvidno iz obrazca M4/M8; iz zapisnika o opravljeni reviziji pri delodajalcu tožnika z dne 4. 2. 2009 izhaja, da so bila prej sporna izplačila plač, ki so pripadala tožniku na podlagi takrat veljavne zakonodaje, izplačana skladno z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in da bi jih bilo treba upoštevati pri izračunu pokojninske osnove; odločba dne 5. 1. 2004 ne zajema sporne zneske in znesek 4.192,14 EUR pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan.

Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju toženka v pritožbi ne ugovarja. Meni le, da je sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno.

Sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo o tem, da se odpravita napadeni odločbi toženke ni poseglo v pravnomočno priznano pravico do starostne pokojnine tožnika, ki je bila določena z odločbo z dne 5. 1. 2004 saj je pravilno štelo, da je toženka nepravilno uporabila 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP. V danem primeru o zadevi še ni bilo pravnomočno odločeno. Iz ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da toženka, ko je odločala o tožnikovi pravici do starostne pokojnine, z odločbo z dne 5. 1. 2004, v njej ni pravnomočno odločila o znesku 4.192,14 EUR, ki ga je tožniku v letu 1992 izplačal takratni delodajalec I. d.d. Zato pri zahtevi tožnika, da toženka na podlagi naknadno pridobljenih podatkov oz. opravljene revizije, ponovno izračuna višino pokojninske osnove in mu ponovno odmeri pokojnino, ne gre za odločanje o istem dejanskem stanju, saj gre za odločitev o višini pokojninske osnove na podlagi dejstev, ki še niso bila predmet vsebinskega preizkusa pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema stališče sodišča prve stopnje, da glede na to, da toženka o manjkajočih zneskih plače, ki se upoštevajo v pokojninsko osnovo, v dejanskem smislu ni odločila, odločba z dne 5. 1. 2004 glede na citirane določbe ZUP v tem obsegu ni postala pravnomočna zaradi česar, tožena stranka ni imela podlage za zavrženje zahteve tožnika po 4. toč. 1. odst. 129. čl. ZUP.

Pritožbene navedbe toženke, ki se nanašajo na drugačno razlogovanje navedenega člena ZUP in v zvezi s tem pravnomočnostjo odločbe, zato niso utemeljene.

Toženka v pritožbi pravilno ugotavlja, da ZPIZ-1 ponovne odmere pokojnine posebej ne ureja. Takšno stališče je tudi v odločbah Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki jih citira pritožba. Glede na to, tudi ne ureja kdaj gre v takem primeru upravičencu nova odmerjena višja pokojnina. Glede na določbe 2. odst. 3. čl. Zakona o sodiščih (ZS-UPB 4, Ur. l. RS, št. 94/2007 s spremembami) je zato potrebno upoštevati ureditev v ZPIZ-1 v podobnih primerih oz. določila ZUP glede postopanja z vlogami na zahtevo stranke. Gre za novo odmero pravice (starostne pokojnine) na podlagi že pred upokojitvijo nastalih dejstev le za vnaprej. V takšnih primerih vse do prejema vloge za novo odmero pokojnine glede višine tožnikove pokojnine, učinkuje pravnomočna odločba z dne 5. 1. 2004 s katero je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2003 dalje. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pripominja, da določbe ZPIZ-1 ponovno odmere pokojnine ne urejajo, vendar tega tudi ne prepovedujejo.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 433/2008 z dne 24. 5. 2010 se ne nanaša na podobno zadevo kot je ta, ki je predmet postopka temveč na primer, ki določa kdaj je možno obnoviti pravnomočno končani postopek in v zvezi s tem je bilo zavzeto stališče, da ZPIZ-1 nima posebnih določb o obnovi pravnomočno končanega postopka in, da so bile v takšnem primeru pravilno upoštevane določbe ZUP, ki v 4. odst. 363. čl. določa, da se po preteku 3 let od dokončnosti odločbe obnova postopka ne more več predlagati.

Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 230/2008 z dne 7. 9. 2010 je obravnavala pravno vprašanje o tem, katero 10 – letno obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu najugodnejše. Ob tem je bilo potrebno upoštevati V točko Sklepa obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991) po katerih določbah se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je bilo pri tožniku leto 1990, tožnik pa je v sodnem sporu zahteval ponovno odmero pokojnine, pri katerih je najugodnejše 10 – letno pokojninsko obdobje zajemalo tudi čas in s tem plačo od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993 pri tem pa naj bi se v pokojninsko osnovo vštele tudi plače, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. Tudi navedena sodba se torej ne nanaša na podobno zadevo kot je predmet tega spora.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. čl. ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.