Jedro

O vprašanjih, ki jih postavlja tožnik v predlogu, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012 in tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010), izpodbijana odločitev pa je z njim skladna.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije proti odločitvi o podrejenih zahtevkih se zavrže. Sicer se predlog zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožnik lastnik parc. št. 2055 in 2056 k.o. ... do celote, da se izbriše vknjižba lastninske pravice pri teh nepremičninah v korist tožencev in A. F., vsakega do 1/5 ter da so toženci dolžni plačati tožniku njegove pravdne stroške. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bil A. F. ob smrti 11. 5. 1998 lastnik nepremičnin s parc. št. 2055 in 2056 k.o. ... do celote, da se pri teh nepremičninah izbriše vknjižba lastninske pravice v korist tožencev in A. F., vsakega do 1/5 ter da so toženci dolžni plačati tožniku njegove pravdne stroške. Odločilo je, da je tožnik dolžan plačati tožencem odmerjene stroške pravdnega postopka. Že pred izdajo sodbe je prvostopenjsko sodišče tožbo zoper peto toženko A. F. zavrglo, ker je umrla pred vložitvijo tožbe, njena dedinja pa je prva toženka.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbe tožnika ter prve in četrte toženke ter potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnik in prva toženka sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

3. Sodišči sta tožbeni zahtevek zavrnili na dveh podlagah. Ugotovili sta, da so toženci od tožnikovega prednika na spornih nepremičninah pridobili lastninsko pravico na podlagi pravnega posla – izročilne pogodbe, sklenjene 1983, sicer pa so toženci lastninsko pravico na spornih nepremičninah že pred smrtjo izročevalca v letu 1998 priposestvovali. Sodišči sta zavzeli stališče, da je v razmerju med izročevalcem in toženci prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah pričel učinkovati z izstavitvijo zemljiškoknjižnega dovolila, zapisanim v izročilni pogodbi in ne šele z vknjižbo njihove lastninske pravice v zemljiško knjigo v letu 2008. Poleg tega so toženci imeli sporni nepremičnini od sklenitve izročilne pogodbe dalje v dobroverni posesti. Lastninska pravica na teh nepremičninah s smrtjo izročevalca tako ni prešla na tožnika.

4. Proti sodbi pritožbenega sodišča je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije. Trdi, da je lastninska pravica izročevalca z njegovo smrtjo ugasnila in ipso iure prešla nanj, ki je izročiteljev zakoniti in oporočni dedič. Toženci zato z vknjižbo po njegovi smrti niso pridobili lastninske pravice. Toženci tudi niso mogli biti dobroverni, saj niso bili v opravičljivi zmoti, komu nepremičnine pripadajo. Nedvomno je obstajala zavest tožencev, da na podlagi pogodbe niso postali lastniki obravnavanih nepremičnin. Predlaga, da Vrhovno sodišče dopusti revizijo glede vprašanj: kdaj prične učinkovati prenos lastninske pravice na nepremičnini v primeru izdanega razpolagalnega pravnega posla za prenos lastninske pravice, kakšen je pomen zemljiškoknjižnega vpisa za pridobitev oziroma prenehanje lastninske pravice na nepremičnini, ali izdani razpolagalni pravni posel preneha veljati s prenehanjem lastninske pravice, ali lahko razpolagalni pravni posel že sam po sebi ne glede na druge okoliščine vzpostavi dobrovernost na strani priposestvovalca.

5. Predlog za dopustitev revizije proti odločitvi o podrejenih zahtevkih ni dovoljen, sicer pa ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče lahko dopusti revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 2.000 EUR in če hkrati ne presega 40.000 EUR (drugi, tretji in četrti odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Če je pristojnost sodišča ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, mora tožnik v tožbi navesti tudi vrednost spornega predmeta (drugi odstavek 44. člena in drugi odstavek 180. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta v denarnem znesku mora oceniti tudi, ko spremeni tožbo, tako da uveljavlja še en nedenarni zahtevek. Iz kopij listin, ki jih je tožnik priložil predlogu za dopustitev revizije, izhaja, da je v tožbi uveljavljal le primarna zahtevka ter za vsakega od njiju označil vrednost spornega predmeta 10.000 EUR. V vlogi z dne 29. 6. 2010 je postavil še podrejeni nedenarni zahtevek, glede katerega pa ni označil vrednosti spornega predmeta. Iz listin, priloženih predlogu za dopustitev revizije, ne izhaja, da bi bila ocena vrednosti podrejenega zahtevka sprejeta kasneje na podlagi ustreznih ravnanj tožencev in/ali sodišča, tožnik pa tega v predlogu tudi ne zatrjuje. Vrhovno sodišče teh okoliščin po uradni dolžnosti ni dolžno raziskovati, zato se šteje, da vrednost spornega predmeta naknadno postavljenega podrejenega zahtevka ni bila ocenjena. Ker tožnik v predlogu ni izkazal, da je mogoče dopustiti revizijo tudi proti odločitvi o podrejenem zahtevku, je Vrhovno sodišče na podlagi 377. člena ZPP predlog v tem delu zavrglo.

7. Za dopustitev revizije proti odločitvi o primarnih zahtevkih niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. O vprašanjih, ki jih postavlja tožnik v predlogu, je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012 in tudi odločbo Ustavnega sodišča Up-591/10 z dne 2. 12. 2010), izpodbijana odločitev pa je z njim skladna. Zato je Vrhovno sodišče tožnikov predlog za dopustitev revizije proti odločitvi o primarnih zahtevkih zavrnilo (prvi in drugi odstavek 367.c člena ZPP).