Jedro

Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da izročevalec v zemljiško knjigo ob sklepanju izročilne pogodbe (še) ni bil vpisan, kar so tožene stranke vedele, še ne dokazuje nedobrovernosti tožencev, saj so vedele tudi, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in so pravni posel sklenile z dejanskim lastnikom in od tedaj dalje z njegovim vedenjem in soglasjem imele nepremičnini (nemoteno) tudi v posesti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča in prvo tožena stranka sami nosita stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Krškem je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je lastnica parc. št. 2055 in 2056, obe k.o. O., ter izbris vknjižbe lastninske pravice pod Dn. št. 3511/2008 v korist tožencev. Pod točko II izreka je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je bil pok. A. F., rojen …., ob smrti dne …., lastnik obeh zgoraj navedenih nepremičnin ter izbris vpisa lastninske pravice na tožence pod Dn. št. 3511/2008, ki ga je izvedlo Okrajno sodišče v Krškem. Pod točko III je tožeči stranki naložilo, da plača prvo in četrto toženi stranki 1.702,50 EUR, drugo in tretje toženi stranki pa 1.774,45 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od vročitve sodbe tožeči stranki do plačila.

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožeča stranka, ki sodbo izpodbija v celoti ter prva in četrto tožena stranka, ki se pritožujeta zgolj zoper stroškovni del odločitve.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške. V bistvenem navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da so bili toženci v dobri veri, zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa so ostala prezrta dejstva, ki dobro vero tožencev nedvomno izpodbijajo. Upoštevati bi tako moralo okoliščino, da ob sklepanju izročilne pogodbe z dne 17. 08. 1983 izročevalec v zemljiški knjigi ni bil vpisan kot lastnik in se to dejstvo ugotavlja tudi v sami izročilni pogodbi. Toženci so vedeli, da na podlagi sklenjene izročilne pogodbe ne bo moglo priti do vpisa njihove lastninske pravice in s tem do njene pridobitve in zato o dobri veri ni mogoče govoriti. Da je posest dobroverna, mora biti posestnik v zmoti glede tega, komu dejansko pripada stvar, poleg tega pa mora biti zmota opravičljiva, kar v konkretnem primeru ni bilo podano. Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 608/2005 in sodbo ter sklep istega sodišča pod opr. št. II Ips 339/2003. Ker toženci niso bili v dobri veri, do smrti A. F. lastninske pravice na parc. št. 2055 in 2056, obe k.o. O., niso pridobili, niti je niso do takrat pridobili na podlagi pravnega posla z vknjižbo v zemljiški knjigi. To pa pomeni, da do smrti A. F., roj. ..., njegova lastninska pravica ni ugasnila in je ipso iure prešla na tožnika. Tožnikova lastninska pravica pa bi lahko ugasnila le v primeru, da bi toženci lastninsko pravico proti njemu priposestvovali ali da bi tožnik v njihovo korist razpolagal, do česar pa prav tako ni prišlo. Vpis pod Dn.št. 3511/2008 zato nima materialnopravne podlage in je zato neveljaven. Zgolj podrejeno graja tudi ugotovitve prvega sodišča, ki se nanašajo na posest nepremičnin. Zmotno je stališče, da bi moral tožnik dokazovati, da toženci nepremičnin niso imeli v posesti, saj se negativnih dejstev ne dokazuje. Iz dokaznega postopka posredno izhaja, da je tudi tožnik na nepremičninah opravljal posestna dejanja, posebej pa opozarja, da ni dokazana posest glede parcele 2055, kjer raste gozd. Vse priče so namreč izpovedovale zgolj o posesti sadovnjaka, ta pa se nahaja na parceli 2056 k.o. O..

4. Na pritožbo je odgovorila prvo tožena stranka in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

5. Prvo in četrto tožena stranka sta vložili pritožbo zgolj zoper odločitev o stroških postopka, to je točko III izreka sodbe. Ne strinjata se z odločitvijo sodišča, ki jima je priznalo stroške in nagrado za zastopanje samo za en narok, čeprav so bili opravljeni trije in za vse tri naroke tudi priglašeni. Opozarjata na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani Cp 2385/2010 z dne 01. 09. 2010, ki potrjuje stališče pritožnic. Tudi sicer odločitev o stroških ni obrazložena in je zato podana kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priglasili sta tudi pritožbene stroške.

6. Na pritožbo prvo in četrto tožene stranke je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške.

7. Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke

8. Pritožnik je v postopku na prvi stopnji zastopal stališče, vztraja pa pri njem tudi v pritožbi, da njegov pravni prednik, to je A. F. (rojen ….), ki je obe sporni nepremičnini z izročilno pogodbo z dne 17. 08. 1983 prenesel na tožence, lastninske pravice vse do svoje smrti ni izgubil oziroma le-ta ni prenehala, saj se toženci do tega trenutka na podlagi pogodbe niso vpisali v zemljiško knjigo kot lastniki, niti niso lastninske pravice zaradi pomanjkanja dobre vere (in posesti) priposestvovali. Lastninsko pravico na nepremičninah je zato ipso iure s trenutkom smrti podedoval tožnik, ki pa v korist tožencev ni razpolagal, niti slednji lastninske pravice zoper njega niso priposestvovali in je zato vknjižba, predlagana že po smrti izročevalca, neveljavna.

9. Ne glede na to, da je po oceni pritožbenega sodišča prvo sodišče dejansko stanje v zvezi s priposestvovanjem obeh spornih nepremičnin pravilno in popolno ugotovilo in tudi materialno pravo pravilno uporabilo, kar pomeni, da je zaključek sodišča, da so toženci ne glede na to, da se v zemljiško knjigo do smrti izročevalca niso vpisali, že pred njegovo smrtjo pridobili lastninsko pravico na originaren način, pravilen in bo to v nadaljevanju podrobneje obrazloženo, pa je odločitev prvega sodišča materialnopravno pravilna predvsem iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju. V točki 8 povzeto materialnopravno izhodišče pritožnika, na podlagi katerega postavlja tako primarni kot podredni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice in izbris vpisa lastninske pravice na tožence, je namreč zmotno.

10. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil A. F., rojen …., ob sklenitvi izročilne pogodbe dne 17. 08. 1983 lastnik obeh spornih parcel, čeprav takrat njegova lastninska pravica v zemljiški knjigi še ni bila vpisana (1) in sicer na podlagi priposestvovanja. To dejstvo med pravdnimi strankami tudi ni bilo sporno. Z zgoraj citirano izročilno pogodbo, katere veljavnost v postopku prav tako ni bila sporna, oziroma tožnik njene morebitne neveljavnosti ni uveljavljal, je A. F. (med drugim) toženim strankam izročil tudi obe sporni nepremičnini v last in posest in dovolil vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi s tem, da so bile pogodbene stranke seznanjene z neurejenim zemljiškoknjižnim stanjem in se se v zvezi s tem dogovorile, da bo to stanje urejeno naknadno. Do smrti izročevalca, to je do 11. 05. 1998, zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno, posledično pa na podlagi te pogodbe tudi ni bil izveden (niti predlagan) vpis lastninske pravice na tožence (2). To dejstvo pa, ne glede na to, ali so toženci do izročevalčeve smrti obe nepremičnini priposestvovali ali ne, ne pomeni, da slednji svoje lastninske pravice na podlagi sklenjene izročilne pogodbe s pokojnim A. F., roj. …., po njegovi smrti niso (več) mogli veljavno vpisati v zemljiško knjigo, oziroma tega, da bi za veljaven vpis (ne glede na to, da se tožnik kot dedič pri teh nepremičninah nikoli ni vpisal v zemljiško knjigo) morali z njim skleniti novo pogodbo, to je nov zavezovalni in razpolagalni posel, oziroma lastninsko pravico zoper njega pridobiti na originaren način.

11. Lastninska pravica kot absolutna pravica z erga omnes učinkom (5. člen SPZ) sicer začne učinkovati v polnem obsegu res šele z vpisom v zemljiško knjigo (1. odstavek 49. člena SPZ) oziroma s trenutkom, ko zemljiškoknjižno sodišče prejme predlog za vknjižbo lastninske pravice (5. člen ZZK-1). S pogojevanjem pravno poslovne pridobitve lastninske pravice na nepremičnini z vpisom v zemljiško knjigo pa se ne varuje pogodbenih strank, pač je njen namen v zagotavljanju publicitete (3). S tem se torej zasleduje varstvo zaupanja v pravni promet (10. člen SPZ in 8. člen ZZK-1) in s tem varstvo tretjih dobrovernih oseb (4). V tej pravdi pa niti pokojni A. F., to je izročevalec, niti tožnik kot njegov dedič, nista takšni dobroverni tretji osebi.

12. Nobenega dvoma ne more biti, da je sklenjena pogodba zavezovala izročevalca in da slednji, v kolikor bi do ureditve stanja zemljiške knjige prišlo pred njegovo smrtjo (torej do vpisa lastninske pravice na njegovo ime) vpisa lastninske pravice na tožence v zemljiško knjigo, glede na sicer (nesporno) veljavno pogodbo, ki vsebuje tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo, ne bi mogel preprečiti in bi bil seveda tak vpis veljaven. Vprašanje, ki so odpira in na katerega je potrebno odgovoriti pa je, ali je lastninska pravica, z vsemi upravičenji, ki jih vsebuje (5), ker do takšnega vpisa ni prišlo, v razmerju do tožencev (6) kot pridobiteljev lastninske pravice, zato res ostala v celoti izročevalcu in nato v trenutku njegove smrti prešla na njegovega dediča oziroma dediče. Odgovor na to vprašanje je po mnenju pritožbenega sodišča negativen. V razmerju med izročevalcem in toženci je namreč prenos lastninske pravice in upravičenj, ki jih le-ta vključuje, pričel učinkovati že s tem, ko je izročevalec toženim strankam izstavil in izročil zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bi bil mogoč vpis njihove lastninske pravice. Pridobitev lastninske pravice v polnem obsegu je bila namreč v razmerju do izročevalca, ob predhodnem vpisu izročevalčeve (nesporne) lastninske pravice, odvisna zgolj od ravnanja toženih strank kot pridobiteljev, to je vložitve zemljiškoknjižnega predloga. Kljub odsotnosti vpisa v zemljiško knjigo je zato lastninska pravica v razmerju do izročevalca tako že prešla, takšni „lastninski pravici v pričakovanju“ pa je posledično v medsebojnem razmerju pogodbenih strank potrebno zagotoviti tudi ustrezno sodno varstvo. Smrt izročevalca v tem pogledu ni prav nič spremenila. Tožnik ob zagovarjanju svojega stališča namreč pozablja, da veljavno sklenjeni pravni posel ni zavezoval le njegovega pravnega prednika, pač pa zavezuje tudi njega kot univerzalnega pravnega naslednika (primerjaj 2. odstavek 125. člena OZ).

13. S smrtjo izročevalca je tožnik kot njegov dedič vstopil v njegov pravni položaj in je torej lahko pravice zapustnika dedoval le v obsegu kot jih je zapustnik (še) imel. Glede na predhodno obrazloženo, v razmerju do tožencev, ni več bil imetnik lastninske pravice na spornih nepremičninah, saj je z njo že pred smrtjo razpolagal in zato tudi tožnik posledično ne more biti njen imetnik. O lastninski pravici izročevalca na dan njegove smrti, posledično pa tudi ne o lastninski pravici tožnika kot dediča, iz navedenih razlogov, upoštevajoč vsa zgoraj navedena nesporna dejstva, zato ni mogoče govoriti. Ker pritožnik neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice na tožence z drugimi razlogi ni utemeljeval, je posledično ta vknjižba, čeprav opravljena po izročevalčevi smrti, zato veljavna. Odločitev prvega sodišča o zavrnitvi tako primarnega kot podrednega zahtevka je tako, ne glede na siceršnje ugotovitve o priposestvovanju, pravilna.

14. Drugačno stališče, za katerega se zavzema pritožba, bi po mnenju pritožbenega sodišča pomenilo celo poseg v pravico do zasebne lastnine po 33. členu Ustave (7).

15. Ne glede na to, da vprašanje, ali so toženci lastninsko pravico na nepremičnini do smrti zapustnika priposestvovali ali ne, glede na obrazloženo ni pravno relevantno, pa pritožbeno sodišče kljub temu odgovarja tudi na ta del pritožbe.

16. Dobroverna posest se po 72. členu Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) domneva. Dokazno breme, da ta domneva ni resnična, je bilo na tožniku, ki pa ga ni zmogel. Zgolj sklicevanje na zemljiškoknjižno stanje oziroma dejstvo, da izročevalec v zemljiško knjigo ob sklepanju izročilne pogodbe (še) ni bil vpisan in so tožene stranke bile s tem seznanjene ter posledično dejstvo, da se na podlagi izročilne pogodbe v zemljiško knjigo zaradi neurejenega stanja do smrti izročevalca niso vpisale (8), še ne dokazuje nedobrovernosti tožencev. V tem delu gre pri pritožnikovem stališču sicer za formalno pravilno izpeljavo, upoštevajoč pri tem opredelitev dobroverne lastniške posesti, ki jo je uvedel Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ, 27. in 28. člen), vendar pa takšna izpeljava ni primerna za konkretno zadevo, ki se presoja še po prej veljavnem ZTLR-ju in pri kateri je zato potrebno izhajati tudi iz sodne prakse, ki se je ustvarila v zvezi z njegovo uporabo. Ta sodna praksa pa je upoštevala, da je dobroverni ali pošten posestnik tisti, ki je prepričan, da je stvar, ki jo poseduje, njegova last, nedobrovernosti pa ni utemeljevala zgolj z okoliščino, da pravni prednik ni bil vpisan v zemljiški knjigi in da niso vpisani niti potencialni priposestvovalci. Dobrovernosti tako ni bilo le v primeru, če je posestnik vedel, ali bi moral po okoliščinah domnevati, da stvar pripada drugemu (9). V letu 1975 je bilo celo sprejeto stališče tedanjega Zveznega sodišča (10), da „na oporečnost posestnika kot oviri za pridobitev lastnine s priposestvovanjem ni mogoče sklepati na podlagi same okoliščine, da je kot lastnik sporne nepremične v zemljiški knjigi vpisan nekdo drug, temveč mora tisti, ki se na nepoštenost sklicuje, to tudi dokazati“. Pritožbeno sodišče zato kot bistveno ocenjuje, da so tožene stranke pridobile obe sporni nepremičnini v posest na podlagi veljavne izročilne pogodbe in so, ne glede na to, da izročevalec (še) ni bil vpisan kot lastnik v zemljiški knjigi in so to vedele, vedele tudi, da zemljiškoknjižno stanje ne ustreza dejanskemu in da so pravni posel sklenile z dejanskim lastnikom (11) in od tedaj dalje z njegovim vedenjem in soglasjem imele nepremičnini (nemoteno) tudi v posesti. Vse to pa potrjuje pravilnost materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje o zakoniti in dobroverni posesti tožencev.

17. Neutemeljeno pritožba graja tudi ugotovitve prvostopnega sodišča, ki se tičejo posesti obravnavanih nepremičnin. Predvsem ne drži očitek, da bi sodišče od tožnika pričakovalo dokazovanje negativnih dejstev. Čeprav je prvi stavek na strani 8 sodbe res zapisan nekoliko dvoumno, pa je, če se ga prebere v celoti, nedvomno mogoče zaključiti, da je prvo sodišče ugotovilo zgolj to, da tožeča stranka v tej pravdi ni dokazala tistega, kar je trdila (primerjaj 212. člen ZPP), to pa je bilo tudi zatrjevanje, da sta imela sporni nepremičnini v posesti njegov oče in on sam. S takšnimi trditvami sta izpodbijala nasprotne trditve tožencev, da so imeli nepremičnine v posesti oni (in v zvezi s čimer so slednji predlagali tudi več prič), vendar pa pri tem nista bila uspešna, saj jih nista dokazala. Dokaznega bremena glede posesti tožencev s tem sodišče ni prevalilo na tožečo stranko, saj je to, da so toženci imeli posest, sodišče ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov, ki so jih predlagale tožene stranke. Pritožbeno sodišče tudi sicer v tem pogledu dejanske ugotovitve v zvezi z izvrševanjem posesti sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in dokazni oceni, ki je bila izvedena v skladu z 8. členom ZPP. Pri tem ne vzbuja nobenega dvoma v pravilnost teh ugotovitev pritožbeno opozarjanje na izpoved prve toženke in njenega moža v delu, ki se nanaša na sečnjo hrasta, saj sta izpovedala le o tem, da je tožnik odpeljal (po izpovedbi P. F. ukradel) hrast, ki so ga pred tem sami podrli na parceli ob montažnem objektu, ki pa stoji, kot je izpovedal F. P., na parc. št. 335 in ki ga je tožnik kasneje vrnil. Enako velja glede opozarjanja na izpovedbo prič B. in J. Slednji sta sicer res podrobneje omenjali le posestna dejanja v sadovnajku, kar pa, glede na izpovedbe strank in ostalih prič ter dejstvo, da gre za sosednji parceli, ki tudi sicer mejita na drugo nepremičnino v lasti prve toženke, še ne pomeni, da tožene stranke (preko prve tožene stranke) niso izvajale posesti tudi na parceli 2055. Pritožbeno sodišče zato tudi to dejansko ugotovitev sprejema kot pravilno in se v celoti pridružuje razlogom prvega sodišča v zvezi s tem.

18. Ker so bili glede na obrazloženo torej izpolnjeni vsi zakonski pogoji za t.i. redno priposestvovanje v krajši 10-letni dobi, je prvo sodišče tudi materialnopravno pravilno ugotovilo, da so toženci že pred smrtjo izročevalca lastninsko pravico na obeh izročenih nepremičninah priposestvovali.

Glede pritožbe prvo in četrto tožene stranke

19. Neutemeljen je očitek, da je prvo sodišče v zvezi z odločitvijo o stroških postopka storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Stroškovni del odločitve je namreč obrazložen v takšnem obsegu, da je njegov preizkus mogoč. Tako je iz razlogov razvidno, da sta pritožnici priglasili nagrado za 3 naroke, sodišče pa je priznalo zgolj nagrado za en narok, kar zadošča. 20. Takšna odločitev je tudi sicer pravilna in je o tem vprašanju zavzelo stališče tudi že Vrhovno sodišče RS (12) ravno v zvezi z zadevo, ki jo pritožnici citirata (I Cp 2385/2010) in sicer, da nagrada za narok po tarifni številki 3102 pomeni eno nagrado za vse naroke. V konkretnem primeru ni nobenega razloga za odstopanje od tega, sedaj splošno uveljavljenega stališča. Odločitev pritožbenega sodišča

21. Ker glede na obrazloženo ni utemeljena niti pritožba tožeče, niti pritožba prvo in četrto tožene stranke, prav tako pa niso bile ugotovljene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je na podlagi 353. člena ZPP obe pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

22. V odločitvi o zavrnitvi pritožb je že vsebovana tudi odločitev o zavrnitvi zahtev za povračilo pritožbenih stroškov. Ker ne tožeča, ne prvo in četrto tožena stranka, v pritožbenem postopku niso bile uspešne, stroške, ki so nastali v zvezi s tem, stranke nosijo same (1. odstavek 154. člena ZPP). Tožeči in prvo toženi stranki so nastali stroški tudi v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določila 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so nastali z vložitvijo odgovorov na pritožbi, niso bili potrebni, saj v njih ni navedeno nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da te stroške nosijo stranke same.

(1) Tak vpis je bil izvršen šele 30. 05. 2008 pod Dn. št. 2021/2008 in sicer na podlagi notarskega akta z dne 25. 06. 1919 in izročilne pogodbe za primer smrti z dne 27. 07. 1954 V R 1416/54 in izpiska iz mrliške matične knjige. Pred tem je bil kot lastnik vpisan A. F., roj. 28.12.1845, ki je umrl 28. 02. 1922, to je stari oče izročevalca.

(2) Zemljiškoknjižno stanje, ki je omogočilo vpis lastninske pravice na tožence, je bilo urejeno šele v letu 2008 s tem, ko je bil pod dn.št 2021/2008 dovoljen vpis lastninske pravice na izročevalca. Vpis lastninske pravice na tožence je bil dovoljen nato pod Dn. 3511/2008. (3) Primerjaj Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, str. 61-62. (4) Primerjaj isto delo, str.63-64. (5) Po 1. odstavku 37. člena SPZ lastninska pravica obsega tri upravičenja: pravico imeti stvar v posesti, pravico stvar uporabljati in jo uživati ter pravico z njo razpolagati.

(6) Popolnoma jasno je, da v razmerju do tretjih dobrovernih oseb o prehodu lastninske pravice, če vpis v zemljiški knjigi ni izvršen, ne moremo govoriti.

(7) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS Up – 591/2010 z dne 02. 12. 2010. (8) Po pritožnikovem prepričanju so zato vedele, da niso postale lastnice oziroma tudi njihova morebitna zmota ni bila opravičljiva.

(9) Primerjaj M. Tratnik, SPZ s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 263-265 in dr. Alojzij Finžgar, Stvarno pravo, 1972, str. 112).

(10) Izvor: ZS Gzs 56/74, objavljeno v ZSO 2/1/77, str. 57 in Biltenu ZS 1/75, str. 37,dostopno tudi v bazi SODB, dokument VS010017. (11) Da je šlo za dejanskega lastnika, ki je svojo lastninsko pravico pridobil s priposestvovanjem, med pogodbenimi strankami ni bilo sporno, niti to ni bilo sporno med pravdnimi strankami v teku te pravde.

(12) Primerjaj sklep VS RS, II Ips 56/2011.