Jedro

Ob dejstvu, da je bila v predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015, je potrebno tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice, odmero in izplačevanje delne pokojnine že od 24. 6. 2011 dalje, z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi stroškovno, kot neutemeljen zavrniti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 24. 4. 2015 in št. ... z dne 7. 10. 2015 ter priznanje pravice, odmero in izplačilo delne pokojnine od 24. 6. 2011 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se stroškovno zavrne".

II. Tožnik trpi sam svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo v izreku te sodbe citirani odločbi (I. točka izreka), priznalo pravico do delne pokojnine od 24. 6. 2011 dalje (II. točka izreka), odredilo tožencu, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe s posebno odločbo odmeri delno pokojnino upoštevaje določbe ZPIZ-1 ter tožniku v istem roku izplača vse zapadle zneske (III. točka izreka). Toženca je zavezalo, da tožniku plača odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva, ko bi posamezni mesečni znesek delne pokojnine moral biti izplačan do plačila v roku 60 dni po poteku roka iz III. točke izreka sodbe (IV. točka izreka). Izreklo je, da se zneski pokojnine, izplačani na podlagi odločbe z dne 18. 9. 2015 poračunajo (V. točka izreka), in da je toženec dolžan tožniku povrniti 342,71 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15-dnevnega roka za izpolnitev do plačila (VI. točka izreka). Presodilo je, da izpodbijana zavrnilna upravna akta nista zakonita, ker da je v okoliščinah konkretnega primera potrebno šteti, da se je postopek za uveljavljanje pravice do delne pokojnine začel že 24. 6. 2011, ter da je zahteva z dne 1. 4. 2015 zgolj del oziroma nadaljevanje takratnega postopka.

2. Sodbo izpodbija tožena stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe v smeri zavrnitve zahtevka, oziroma podrejeno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izpostavlja, da je tožnik večkrat vložil zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine, in sicer prvič 7. 10. 2010 in drugič 11. 5. 2011. Na podlagi slednje zahteve sta bila izdana zavrnilna upravna akta, potrjena s sodbo opr. št. Psp 544/2013 z dne 13. 3. 2014 in št. VIII Ips 139/2014 z dne 13. 10. 2014. Zahteva, obravnavana v predmetnem sporu je tretja po vrsti, vložena 1. 4. 2015, potem ko je bilo s sodbo opr. št. Psp 608/2014 z dne 9. 2. 2015 razsojeno, da ima tožnik od 24. 6. 2011 lastnost zavarovanca 20 ur tedensko. V vlogi za spremembo obsega zavarovanja leta 2011 ni bila zahtevana pravica do delne starostne pokojnine.

V obravnavanem primeru je zahteva za priznanje pravice do delne starostne pokojnine vložena 1. 4. 2015, torej po uveljavitvi ZPIZ-2. Vloge na spremembo dolžine zavarovanja ni mogoče šteti za zahtevo na priznanje pravice do delne pokojnine, kot zaključuje sodišče. Gre za dva ločena postopka. Zaključek sodišča, da tožnik pravno formalno ni mogel podati zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine pred odločitvijo o lastnosti zavarovancev s sodbo opr. št. Psp 608/2014 z dne 19. 2. 2015, je zmoten. Spor o lastnosti zavarovancev ni bil ovira za vložitev zahteve o pravici do delne pokojnine, varstvo pa bi si tožnik lahko pridržal z ustreznimi procesnimi predlogi, npr. s predlogom na prekinitev postopka. Ker je tožnik dvakrat neuspešno uveljavljal pravico do delne pokojnine, je moral in mogel vedeti, da je pogoj za priznanje delne pokojnine obseg zavarovanja na podlagi prijave v zavarovanje. Kljub nespremenjenemu obsegu zavarovanja je neuspešno vztrajal s sodnim postopkom za priznanje pravice do delne pokojnine, čeprav ni laična oseba in so kolegi odvetniki pridobili pravico do delne starostne pokojnine po 58. členu ZPIZ-1. Ker je bila zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015 in ne 24. 6. 2011, je potrebno uporabiti ZPIZ-2, ne pa ZPIZ-1, kot sodišče prve stopnje, ki je priznalo pravico od 24. 6. 2011 dalje. Ne gre za pridobljeno pravico po 389. členu ZPIZ-2, saj tožnik ni uživalec nobene pravice po prejšnji zakonodaji, niti zahteva ni bila vložena do 31. 12. 2012, da bi se lahko postopek ob uporabi 390. člena ZPIZ-2, nadaljeval po ZPIZ-1. Upravni odločbi sta zakoniti, zato je zmotna odločitev o odškodnini in višini zakonskih zamudnih obresti, ter neutemeljeno priznani stroški sodnega postopka.

3. Tožnik v pisnem odgovoru po pooblaščenem odvetniku prereka navedbe tožene stranke. Poudarja, da je lahko zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine 1. 4. 2015 podal šele po prejemu sodbe opr. št. Psp 608/2014 z dne 19. 2. 2015 in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve v mejah pritožbenih razlogov in v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) tudi po uradni dolžnosti, je potrebno ugotoviti, da je pritožba tožene stranke utemeljena. Ob dejstvu, da je bila pisna zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine v predsodnem postopku vložena 1. 4. 2015, je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da izpodbijani zavrnilni odločbi nista pravilni in zakoniti, ju posledično neutemeljeno odpravilo, tožniku nezakonito priznalo pravico do delne starostne pokojnine od 24. 6. 2011, nezakonito odredilo izplačilo pokojninske dajatve od vtoževanega datuma dalje, vključno z odškodnino v višini zakonitih zamudnih obresti ter povračilo stroškov sodnega postopka.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

6. V obravnavani zadevi gre v bistvu za spor zaradi pravice do izplačevanja delne pokojnine od drugačnega datuma, kot je tožniku od 1. 11. 2014 dalje v višini 429,00 EUR mesečno priznana s pravnomočno odločbo št. ... z dne 18. 9. 2015. V tem sodno socialnem sporu izpodbijani odločbi sta izdani na podlagi iste zahteve, vložene 1. 4. 2015. Tožena stranka bi morala o zahtevani pravici do delne pokojnine od 24. 6. 2011 dalje odločiti z enim samim posamičnim upravnim aktom, ne pa iste zahteve reševati v dveh postopkih z dvema posamičnima upravnima aktoma. Zakonitost izpodbijanih zavrnilnih upravnih aktov je tako mogoče pravilno presoditi izključno v povezavi s pravnomočnim ugoditvenim z dne 18. 9. 2015, saj je jedro pravice denarna dajatev, ki jo je retrogradno po vložitvi zahteve dopustno izplačevati le za obdobje, določeno z zakonom. V okoliščinah konkretnega primera pravice in s tem izplačila denarne dajatve iz naslova delne pokojnine že od 24. 6. 2011 do vključno 31. 10. 20142 ni mogoče priznati iz procesnih ter materialnopravnih razlogov, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Procesno in materialnopravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

7. Za pritožbeno rešitev zadeve je odločilno zgolj dejstvo, da je bila v obravnavanem predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine zagotovo vložena 1. 4. 2015. Ni sicer dvoma, da je šele dne 19. 2. 2015 pravnomočno razsojeno3, da ima tožnik lastnost zavarovanca za krajši delovni čas 20 ur na teden (priloga A/5) od 24. 6. 2011 dalje. Vendar pa to dejstvo ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta izdani v spornem predsodnem postopku in sta predmet tega sodno socialnega spora.

8. Že po načelni določbi 11. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju4 (ZPIZ-2) se pravice iz obveznega zavarovanja uveljavljajo po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP)5, če ni z zakonom določeno drugače. Specialna postopkovna pravila so urejena v osmem delu ZPIZ-2. Med drugim tudi o tem, kdaj in na kakšen način se začne postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Tako se v skladu s 1. odstavkom 178. člena ZPIZ-2 postopek začne izključno na zahtevo zavarovanca6. V 5. odstavku 178. člena ZPIZ-2 je nadalje eksplicitno določeno, da se zahteva za uvedbo postopka poda s pisno vlogo ali ustno na zapisnik pri katerikoli enoti zavoda. Postopek se torej začne, ko zavarovanec vloži oz. zavod prejme pisno zahtevo zavarovanca.

9. Pravice iz obveznega zavarovanja se sicer pridobijo z dnem, ko so izpolnjeni predpisani pogoji (108. člen ZPIZ-2). Delna pokojnina torej, ko je izpolnjena predpisana starost, pokojninska doba ter prenehanje zavarovanja za 4 ure dnevno ali 20 ur tedensko. Izpolnjeni morajo biti vsi trije, kumulativno predpisani pogoji. Izključno od zavarovancev samih pa je odvisno, ali in kdaj bodo vložili zahtevo za priznanje določene pravice. Glede na načelno določbo 2. odstavka 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne zastarajo, z izjemo dospelih neizplačanih zneskov pokojnin v primerih, določenih v zakonu. Sicer se pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja (1. odst. 111. člena ZPIZ-2), osebam, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane pa od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj (2. odstavek 111. člena ZPIZ-2).

10. To velja tudi za izplačevanje delne pokojnine. V obravnavani zadevi ni mogoče šteti, da bi bil postopek začet že 24. 6. 2011, niti da bi bila zahteva z dne 1. 4. 2015 del oziroma nadaljevanje postopka o obsegu lastnosti zavarovanca, kot zmotno razloguje prvostopenjsko sodišče. Sprememba lastnosti zavarovanca s polnega v krajši delovni čas šele s sodno odločbo z dne 19. 2. 2015 za nazaj od 24. 6. 2011, sama po sebi ne zagotavlja izplačevanja pokojninske dajatve od istega datuma dalje. Ker je, kot predhodno že poudarjeno jedro pravice denarna dajatev, ki je ni dopustno izplačati v nasprotju s prisilno določbo 111. člena ZPIZ-2, je bila tožnikova zahteva z dne 1. 4. 2015 za priznanje pravice od 24. 6. 2011 dalje v predsodnem postopku zakonito zavrnjena.

Od navedenega datuma dalje bi jo bilo mogoče priznati le, če bi tožnik sočasno z zahtevo za skrajšanje zavarovanja zahteval tudi pravico do delne pokojnine in tedaj hkrati predlagal, da se odločanje o slednji zahtevi odloži do pravnomočne rešitve zahteve o obsegu zavarovanja, kot pravilno poudarja tožena stranka.

11. Pravilno je končno še stališče tožene stranke, da zahteve z dne 1. 4. 2015 ni mogoče obravnavati po ZPIZ-1. Ne gre za stanje iz 389. člena ZPIZ-2, ki ureja varstvo pridobljenih pravic po prejšnjih predpisih, saj tožnik ni bil uživalec nobene pravice po prejšnjih predpisih. Enako velja glede 390. člena ZPIZ-2, po katerem se v postopkih za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja, ki so se začeli pred uveljavitvijo ZPIZ-2 s 1. 1. 2013 uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona, torej ZPIZ-1. V obravnavanem predsodnem postopku zahteva zagotovo ni bila vložena najpozneje do 31. 12. 2012, temveč zanesljivo šele 1. 4. 2015. Odločitev pritožbenega sodišča

12. Iz predhodno navedenih procesnih in materialnih razlogov je ob dejstvu, da je bila v predsodnem postopku zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine vložena 1. 4. 2015 potrebno na temelju 358. člena v zvezi s 1. odstavkom 351. člena ZPP ter ob uporabi 1. odstavka 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) pritožbi tožene stranke ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka te sodne odločbe. Torej tožbeni zahtevek na odpravo pravilnih in zakonitih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov, priznanje pravice, odmero in izplačevanje delne pokojnine že od 24. 6. 2011 dalje z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi stroškovno, kot neutemeljen zavrniti.

13. Ob takšnem pritožbenem izidu je potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške odgovora na pritožbo tožene stranke.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008. 2 Glede na to, da mu je s pravnomočno odločbo št. ... z dne 18. 9. 2015 priznana, odmerjena in izplačevana od 1. 11. 2014 dalje, t.j. od prvega dne naslednjega meseca po dne 1. 4. 2015 vloženi zahtevi in največ šest mesecev nazaj. 3 Sodba opr. št. Psp 608/2014 z dne 19. 2. 2015 v zvezi s sodbo opr. št. V Ps 765/2012 z dne 18. 9. 2014. 4 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 5 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 6 Le o pravicah iz invalidskega zavarovanja praviloma na predlog zavarovančevega osebnega ali imenovanega zdravnika.