Jedro

Pri tožniku je prišlo do spremembe obsega zavarovanja oziroma prenehanja zavarovanja za polovični delovni čas 24. 6. 2011, zato je že dne 24. 6. 2011 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do delne starostne pokojnine. Izplačevanje pravice ureja prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2, ki določa, da se uživalcu pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker je pri tožniku prišlo do spremembe obsega zavarovanja 24. 6. 2011, je od tega datuma dalje upravičen tudi do izplačevanja delne pokojnine.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 30 dneh po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožeči stranki odmeriti delno pokojnino po določbah ZPIZ-2, ter ji v istem roku izplačati že zapadle zneske delne pokojnine.

- v preostalem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo in revizijske stroške v skupnem znesku 486,38 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo odločbi toženca št. 4090048 z dne 7. 10. 2015 in št. 14 4090048 z dne 18. 9. 2015 in tožniku od 24. 6. 2011 dalje priznalo pravico do delne pokojnine. Tožencu je naložilo odmero delne pokojnine po določbah ZPIZ-1 in izplačilo že zapadlih zneskov pokojnine. Prav tako mu je naložilo plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti. Odločilo je še, da se zneski pokojnine, izplačani na podlagi odločbe št. 1 4 4090048 z dne 18. 9. 2015 poračunajo. Presodilo je, da izpodbijani odločbi nista zakoniti, ker je v okoliščinah konkretnega primera treba šteti, da se je postopek za uveljavljanje pravice do delne pokojnine začel že 24. 6. 2011, ter da je zahteva z dne 1. 4. 2015 zgolj del oziroma nadaljevanje takratnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločb toženca št. 4090048 z dne 7. 10. 2015 in št. 14 - 4090048 z dne 24. 4. 2015 ter za priznanje pravice, odmero in izplačilo delne pokojnine od 24. 6. 2011. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da bi sodišče druge stopnje moralo upoštevati pravnomočno sodbo, da ima tožnik od 24. 6. 2011 dalje lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova opravljanja samostojne poklicne dejavnosti za delovni čas 20 ur na teden. Na podlagi te sodbe je izpolnjeval pogoje za priznanje delne pokojnine na dan 31. 12. 2012, torej po prej veljavnem Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99, s spremembami). Zato gre za pričakovano pravico na podlagi določbe 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami). Ne strinja se s stališčem sodišča, da sprememba iz polnega v krajši delovni čas s sodno odločbo za nazaj sama po sebi ne zagotavlja izplačevanja pokojninske dajatve od istega datuma dalje. Ravno zaradi te sodbe gre za pričakovano pravico, ki je varovana s prehodnimi določbami ZPIZ-2. Poleg tega sodišče spregleda, da je tožnik od leta 2011 dalje vlagal zahtevke, med drugim tudi dne 11. 5. 2011. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ( ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Ker je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, namesto da bi jo razveljavilo, mu je odvzelo pravico do pritožbe kot rednega pravnega sredstva.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je delno utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljen je očitek o nepravilnem postopanju sodišča druge stopnje, ker je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, namesto da bi jo razveljavilo. Sodišče druge stopnje je kot začetek postopka pri tožencu upoštevalo kasnejši datum kot sodišče prve stopnje. Zato je imelo v določbi prve alineje 358. člena ZPP podlago za spremembo sodbe sodišča prve stopnje.

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni obrazložen, pri čemer prepis zakonskega besedila brez konkretne navedbe kršitve ne zadošča. Zato revizijski preizkus v tem delu ni mogoč.

9. Tožnik je 11. 5. 2011 vložil zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine od 1. 4. 2011 dalje, ki jo je toženec zavrnil. Zoper zavrnilni odločbi toženca z dne 1. 6. 2011 in dne 8. 8. 2011 je uveljavljal sodno varstvo, vendar je bil njegov zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker je bil do dokončnosti odločbe z dne 1. 6. 2011 zavarovan v obveznem pokojninskem in invalidskem zavarovanju za polni delovni čas. Nato je dne 24. 6. 2011 vložil prijavo v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za 20 ur tedensko iz naslova opravljanja samostojne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 15. člena ZPIZ-1 od 1. 4. 2011 dalje za polovični delovni čas, ki jo je toženec zavrnil. Tudi zoper to odločitev toženca je uveljavljal sodno varstvo in pravnomočno dosegel, da mu je bila od 24. 6. 2011 dalje priznana lastnost zavarovanca za krajši delovni čas 20 ur na teden (sodba Psp 608/2014 z dne 19. 2. 2015 v zvezi s sodbo V Ps 765/2012 z dne 18. 9. 2014). Dne 1. 4. 2015 je ponovno vložil zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine od 24. 6. 2011 dalje, ta mu je bila priznana od 1. 11. 2014 dalje s pravnomočno odločbo z dne 18. 9. 2015. Z odločbama z dne 24. 4. 2015 in dne 7. 10. 2015, ki sta predmet tega spora, je bila zavrnjena zahteva za priznanje pravice do delne pokojnine od 24. 6. 2011 dalje.

10. Predmet obravnavanega socialnega spora je priznanje pravice do delne pokojnine, njeno izplačevanje in odmera od 24. 6. 2011 do 31. 10. 2014. 11. Zavzemanje tožnika, da je upravičen do delne pokojnine na podlagi zahtevka z dne 11. 5. 2011, ni utemeljeno, pa čeprav je bil postopek ugotavljanja lastnosti zavarovanca začet prav zaradi priznanja pravice do delne pokojnine. Tožnik je na podlagi odločbe Odvetniške zbornice z dne 15. 3. 2011, da opravlja odvetniško dejavnost po 4 ure dnevno, 11. 5. 2011 vložil zahtevek za delno starostno pokojnino. Zahteva je bila zavrnjena v upravnem postopku. Tožnik tudi ni bil uspešen v sodnem postopku, ker je bil še vedno zavarovan za polni delovni čas. Zato je začel postopek za ugotavljanje lastnosti zavarovanca za krajši delovni čas. Toženec je zahtevo zavrnil kljub odločbi Ustavnega sodišča1, da lahko tudi odvetniki delajo krajši delovni čas in imajo pravico do delne pokojnine. Po pravnomočni odločitvi o ureditvi statusa za 20 ur na teden od 24. 6. 2011 tožnik ni uveljavljal izrednih pravnih sredstev v zvezi z odločbo o zavrnitvi pravice do delne pokojnine na podlagi zahteve z dne 11. 5. 2011. 12. Tožnik je 1. 4. 2015 vložil novo zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine, kar je podlaga za začetek postopka za uveljavljanje pravic pri tožencu, kot to pravilno navaja sodišče druge stopnje (178. člen ZPIZ-2).

13. Z obveznim zavarovanjem se zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za zavarovalne rizike, med njimi tudi do starostne pokojnine. Kot je poudarilo že Ustavno sodišče2, predstavlja jedro pravice do pokojnine pravico posameznika pridobiti in uživati pokojnino na temelju plačanih prispevkov pokojninskega zavarovanja in ob izpolnjevanju drugih razumno določenih pogojev, ki jih določa zakon. To pomeni pravico posameznika, da se mu, ko izpolni pogoje, pravica tudi prizna. Četrti člen ZPIZ-2 nadalje določa, da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja neodtujljive osebne pravice, ki ne zastarajo, z izjemo dospelih neizplačanih zneskov pokojnin. Teh pravic ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti razen v primerih, ki jih določa zakon.

14. Zavarovanec ali druga oseba ima pravico do pokojnine, ko izpolni pogoje zanjo, kar določa 108. člen ZPIZ-2. Pravico do delne pokojnine ureja 40. člen ZPIZ-2. Ta določa, da zavarovanec iz 14., 15., 16. oziroma 17. člena, ki je izpolnil pogoje za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine, lahko pridobi pravico do delne pokojnine, če ostane v obveznem zavarovanju v obsegu, ki ustreza sorazmernemu delu polnega delovnega oziroma zavarovalnega časa, vendar najmanj 4 ure dnevno ali 20 ur tedensko.

15. Tožnik je ob vložitvi zahteve v letu 2015 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do starostne in s tem tudi do delne starostne pokojnine, kar izhaja iz odločbe toženca z dne 18. 9. 2015, s katero mu je bila priznana delna pokojnina od 1. 11. 2014 dalje. Na podlagi pravnomočne sodne odločitve v letu 2015 je pri tožniku prišlo do spremembe obsega zavarovanja oziroma prenehanja zavarovanja za polovični delovni čas od 24. 6. 2011. To pomeni, da je že 24. 6. 2011 izpolnil pogoje za priznanje pravice do delne starostne pokojnine in ima od tega dne tudi pravico do delne pokojnine. Drugačno stališče sodišča druge stopnje je zmotno.

16. Vrhovno sodišče je že v več odločitvah3 poudarilo, da je treba ločiti priznanje pravice od njenega izplačevanja. Izplačevanje pravice ureja prvi odstavek 111. člena ZPIZ-2, ki določa, da se uživalcu pokojnina izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Ker je pri tožniku prišlo do spremembe obsega zavarovanja z 24. 6. 2011, je od tega datuma dalje upravičen tudi do izplačevanja delne pokojnine.

17. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da pravno podlago za izplačevanje pravice predstavlja drugi odstavek 111. člena ZPIZ-2. Ta določa, da se osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Iz definicije zavarovanca, določene v 45. točki 7. člena ZPIZ-2, izhaja, da je to oseba, ki je v skladu s tem zakonom obvezno ali prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje. V obravnavanem primeru je bil tožnik vključen v zavarovanje za 4 ure, kar je po 40. členu ZPIZ-2 izrecen pogoj za priznanje delne pokojnine. To tudi pomeni, da je imel še vedno status zavarovanca obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato v okoliščinah konkretnega primera ni utemeljeno sklicevanje sodišča druge stopnje na določbo drugega odstavka 111. člena ZPIZ-2. 18. Neutemeljeno pa je zavzemanje revizije, da je treba pokojnino odmeriti na podlagi ZPIZ-1. Datum vložitve zahteve za priznanje pravice je bistven za odločitev o tem, kateri zakon se uporablja. Predpisi, ki so veljali pred uveljavitvijo ZPIZ-2, se uporabljajo le v primeru, ko je postopek začet pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje pravice do delne pokojnine 1. 4. 2015, v njegovem primeru ni mogoče uporabiti določbe 390. člena ZPIZ-2. Varstvo pričakovanih pravic ureja 391. člen ZPIZ-2. Ta zagotavlja uveljavljanje pravic po prej veljavnem zakonu, če je zavarovanec do uveljavitve ZPIZ-2 izpolnil pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po prej veljavnih predpisih. V tem primeru se na podlagi drugega odstavka tega člena za priznanje in odmero starostne pokojnine na dan uveljavitve pravice oziroma do dneva prenehanja zavarovanja upoštevajo: pokojninska in dodana doba, osnove, starost, vključno z njenimi možnimi znižanji, način določitve pokojninske osnove (18 letno povprečje), vrednotenje pokojninske dobe ter možna zmanjšanja in povečanja te pokojnine. Izjema v primeru uveljavitve delne pokojnine je urejena v četrtem odstavku 391. člena ZPIZ-2. Ta izrecno določa, da prvi odstavek 391. člena ZPIZ-2 ne velja v primerih odmere pravice do delne pokojnine iz drugega odstavka 40. člena ZPIZ-2. V tem primeru se delna pokojnina in tudi pokojnina po prenehanju zavarovanja, ne glede na prej citirano pravilo, odmeri izključno po določbah ZPIZ-2. 19. Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP in prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji delno ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka. Na ta način je poseglo (upoštevajoč, da se je zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožil le toženec) le v odločitev sodišča prve stopnje v III. točki izreka, ne pa v ostale točke izreka. V zvezi s tem opozarja tudi na to, da je tožnik s tožbo zahteval odpravo odločb z dne 24. 4. 2015 in dne 7. 10. 2015. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka navedlo odločbo z dne 18. 9. 2015, namesto odločbe z dne 24. 4. 2015. Gre za očitno pisno pomoto v izreku sodbe, ki jo lahko predsednik senata na podlagi 328. člena ZPP kadarkoli popravi, in kar naj le ta tudi stori. Prav zato, ker gre le za pisno pomoto, revizijsko sodišče na navedeno le opozarja, ni pa samo posegalo tudi v ta del izreka.

20. Odločitev o stroških postopka pred sodiščem druge stopnje in revizijskih stroških temelji na prvem in tretjem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z 19. členom ZDSS-1. Tožniku se na podlagi Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 2/2014) priznajo stroški odgovora na pritožbo (375 točk) in stroški revizije v celoti, saj ni uspel s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Za revizijo se mu prizna 450 točk in še 20,00 EUR materialnih stroškov (priglašeni v odgovoru na pritožbo), z vključenim 22% DDV. To znese skupaj 486,38 EUR.

1 Odločba Ustavnega sodišča U-I-358/04-13 z dne 19. 10. 2006. 2 Odločba Ustavnega sodišča Up-360/05 z dne 2. 10. 2008. 3 Primerjaj sodbo VIII Ips 288/2017 z dne 30. 5. 2018.