Jedro

V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. S tem, ko je sodišče naštelo in povzelo izvedene dokaze, ob tem pa ni obrazložilo, kaj posamezni dokazi dokazujejo in kako je presodilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi sodbe izostalo dokazno oceno sodišča prve stopnje na procesno nedopusten način poskušalo nadomestiti s svojimi razlogi. Manjkajoče dokazne ocene, ki bi jo morala vsebovati že prvostopenjska sodba, pa višje sodišče na tak način, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ne more nadomestiti, saj bi bila s tem obsojencu kršeni tako pravica do poštenega postopka na podlagi obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS), kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 18. 10. 2017 obsojenega D. H. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto zapora s preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12. 6. 2018 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uvodoma uveljavlja vse tri dovoljene razloge po prvem odstavku 420. člena ZKP. Izpostavlja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje dokazne ocene in zaključkov o pravno relevantnih dejstvih, zato bi jo moralo višje sodišče razveljaviti zaradi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in ne bi smelo sámo ocenjevati zagovora obsojenca, s čimer se je obramba seznanila šele s prejemom drugostopenjske sodbe. Zaradi tega šele sodba sodišča druge stopnje vsebuje oceno dokazov, ki niso bili zajeti v dokazni zaključek prvostopenjske sodbe, višje sodišče pa pri izvedbi in ponovitvi izvedenih dokazov tudi ni zagotovilo neposredne navzočnosti obdolženca, s čimer je kršilo določbo petega odstavka 392. člena ZKP. Obe sodišči nižjih stopenj sta kršili tudi 17. člen ZKP, saj nista ugotavljali razbremenilnih dejstev. Zagovornik v zaključku zahteve vztraja, da je bilo kršeno načelo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, saj je za obravnavano kaznivo dejanje obsojenec že bil obsojen s sodbo avstrijskega sodišča, prav tako so v očitanem dejanju podani vsi elementi nadaljevanega kaznivega dejanja. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in obsojenca oprosti obtožbe, podredno pa, da pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc je v odgovoru z dne 8. 10. 2018, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Obravnavano kaznivo dejanje ne predstavlja nadaljevanega kaznivega dejanja, sodišči nižjih stopenj pa sta pravilno upoštevali, da je bilo kaznivo dejanje dokončano dne 17. 10. 2014, ko je bila zasežena droga že uvrščena na seznam prepovedanih drog, zato kršitev materialnega prava ni podana. Sodišče druge stopnje ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, ampak je podrobneje odgovorilo na pritožbene navedbe in obrazložilo, zakaj je dejanska ocena prvostopenjskega sodišča pravilna, zato ni bilo dolžno izpeljati pritožbene obravnave. Dokazno oceno je podalo že sodišče prve stopnje, čemur je višje sodišče v celoti pritrdilo. Zagovornikove navedbe o manjkajoči oceni razbremenilnih dokazov so pavšalne, v preostalem pa izpodbija dokazno oceno obeh nižjestopenjskih sodišč, kar s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in zagovorniku, ki izjave nanj nista podala.

B.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati. To pomeni, da mora vložnik kršitve zakona, ki jih uveljavlja, razločno pojasniti oziroma utemeljiti (prvi odstavek 424. člena ZKP). Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti morajo biti v tolikšni meri razumljive, da je mogoče ugotoviti njihov pomen. V obravnavani zahtevi zagovornik uveljavlja kršitev 17. člena ZKP z utemeljitvijo, da nižjestopenjski sodišči nista ocenjevali razbremenilnih dokazov. Takšno uveljavljanje kršitve ni konkretizirano in ga zato ni mogoče preizkusiti, saj zagovornik ne obrazloži, kateri razbremenilni dokazi so ostali neocenjeni in katera pravno odločilna dejstva so ostala neugotovljena, zato Vrhovno sodišče tega očitka ni presojalo.

6. V zahtevi zagovornik vztraja pri smiselnem uveljavljanju kršitve po 1. točki 372. člena ZKP, ker obsojencu očitano dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja. Obsojenec je zasežene tablete pridobil od člana AA (v nadaljevanju AA) v letu 2012, ko vsebovana substanca še ni bila določena kot prepovedana droga po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog. Ker očitana hramba prepovedane droge predstavlja trajajoče kaznivo dejanje, katerega kaznivost se mora po zagovornikovem mnenju presojati po začetnem stanju, torej ob pridobitvi (naknadno nedovoljene) substance, zagovornik zaključuje, da očitano dejanje v letu 2012 (še) ni predstavljalo kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče zagovornikovega stališča ne sprejema, saj je bistvo očitka v tem, da je obsojenec dne 17. 10. 2014 na svojem domu hranil z namenom nadaljnje prodaje prepovedano drogo 5-MeO-MiPT (5-metoksi-N, N-metilizopropiltriptamin), torej že v času, ko je bila navedena substanca po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog uvrščena v I. skupino prepovedanih drog, kamor spadajo prepovedane droge, ki najbolj ogrožajo človekovo zdravje. Kdaj naj bi prišlo do blagovne menjave oziroma kdaj naj bi obsojenec zaseženo drogo prejel, v konkretnem primeru ni bistveno, prav tako ni kazenskopravni očitek v tem, da je obsojenec (že) v letu 2012 v zameno za konopljo kupil obravnavane tablete, kot to skuša prikazati zagovornik. Res gre pri hrambi droge z namenom njene nadaljnje prodaje za trajajoče kaznivo dejanje, vendar zagovornik spregleda, da gre za eno kaznivo dejanje, ki traja toliko časa, kolikor traja protipravno stanje. Zato za ugotovitev časa izvršitve tega kaznivega dejanja nista pomembna začetek in časovna dolžina protipravnega stanja, temveč trenutek, ko je takšno protipravno stanje prenehalo. Po tem trenutku je treba ugotavljati, kateri kazenski zakon je treba uporabiti.1 Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje dokončano dne 17. 10. 2014, sta sodišči nižjih stopenj materialnopravno utemeljeno kaznivo dejanje kvalificirali po kazenskem zakonu, veljavnem v času njegove izvršitve, torej po prvem odstavku 186. člena KZ-1, skupaj s takrat veljavno Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 45-1909/2014), ki je sestavino v zaseženih tabletah že uvrščala med prepovedane droge.

7. Zagovornik zavrača pravno razlago načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem), kot sta jo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Vztraja, da obravnavano kaznivo dejanje predstavlja del istega historičnega dogodka, za katerega je bil obsojenec že pravnomočno obsojen s sodbo avstrijskega sodišča, zato mu ne sme biti za isto dejanje ponovno sojeno v Sloveniji. Obsojenec je bil v Avstriji spoznan za krivega, ker je drogo iz Slovenije zaradi prodaje uvažal v Avstrijo, kar pomeni, da jo je predtem moral hraniti v Sloveniji, poznejša prodaja droge pa konzumira njeno predhodno hrambo. Ker gre za istovrstno kaznivo dejanje z vsemi elementi nadaljevanega kaznivega dejanja po 54. členu KZ-1, bi moralo slovensko sodišče spoštovati načelo prepovedi ponovnega sojenja. Enake zagovornikove navedbe sta utemeljeno zavrnili že sodišči prve in druge stopnje. Obravnavano kaznivo dejanje ne predstavlja istega historičnega dogodka, ker gre za obsojenčevo drug(ačn)o izvršitveno ravnanje, kot je bilo obravnavano pred avstrijskim sodiščem. Pred Okrožnim sodiščem za kazenske zadeve v Gradcu se je obsojencu očitalo, da je med majem 2014 in 16. 10. 2014 uvozil – prepeljal iz Slovenije v Avstrijo 2400 gramov prepovedane droge konoplje, ter jo po ceni 6 evrov za gram prodajal avstrijskemu državljanu H. P. V obravnavani zadevi pa je bil obsojenec spoznan za krivega, da je dne 17. 10. 2014 na svojem domu neupravičeno hranil za nadaljnjo prodajo 208 tablet s prepovedano substanco 5-MeO-MiPT. Sodišči nižjih stopenj sta utemeljeno zaključili, da gre za drugo izvršitveno obliko z novo kriminalno količino, obsojenčevo ravnanje pa je bilo zunaj krajevnega ali časovnega okvirja kaznivega dejanja, za katerega je bil obsojen pred avstrijskim sodiščem. Obsojenčeva izvršitvena ravnanja izhajajo iz bistveno drugačnih oziroma različnih dejstev, zato identičnosti dejstev (idem factum), ki bi onemogočala kazenski pregon obsojenca pred slovenskim sodiščem in bi kazala na to, da je o zadevi že bilo razsojeno (kršitev načela ne bis in idem), ni mogoče ugotoviti. Ni pa mogoče ustvariti niti konstrukta nadaljevanega kaznivega dejanja, za katerega se zavzema zagovornik. Pogoje za uporabo tega instituta določa prvi odstavek 54. člena KZ-1, obsojencu očitano kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po 186. členu KZ-1 pa vseh zakonsko določenih pogojev ne izpolnjuje. Gre namreč za kaznivo dejanje, ki spada v 20. poglavje KZ-1, kamor se uvrščajo kazniva dejanja zoper človekovo zdravje in s katerimi se varuje zdravje kot eno najpomembnejših človekovih dobrin, ne pa njegovo premoženje. Zagovornikove trditve, da so v obravnavani zadevi poleg pogoja istovrstnosti podani tudi vsi ostali elementi nadaljevanega kaznivega dejanja, so zato neutemeljene in kršitev po 3. točki 372. člena ZKP ni podana.

8. Utemeljeno pa zagovornik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, s katero je obremenjena sodba sodišča prve stopnje. Omenjena procesna kršitev je med drugim podana, če sodba nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Katera so odločilna dejstva, je mogoče ugotoviti na podlagi določb ZKP o vsebini izreka sodbe: če gre za obsodilno sodbo, morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja, in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (četrti odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 359. člena ZKP). Določba sedmega odstavka 364. člena ZKP sodišče zavezuje, da v obrazložitvi sodbe določno in popolnoma navede, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem mora vestno pretehtati vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi in nato presoditi, ali je neko dejstvo dokazano ali ne (drugi odstavek 355. člena ZKP). Sklepanje, ali je neko dejstvo dokazano, mora temeljiti na kritični, logični in življenjsko izkustveni presoji dokazov, ki jo mora sodišče v sodbi tudi argumentirano obrazložiti.2 Še posebej skrbno mora obrazložiti oceno verodostojnosti protislovnih dokazov. V primeru, ko sodišče v sodbi samo navede vsebino izvedenih dokazov, ne da bi obrazložilo presojo teh dokazov, se šteje, da sodba nima razlogov.3 V primeru manjkajoče dokazne ocene je namreč stranki postopka onemogočena seznanitev s konkretnimi razlogi, na podlagi katerih dokazov je sodišče ugotovilo obstoj pravno relevantnih dejstev. Taka bistveno pomanjkljiva obrazložitev sodbe stranki onemogoča presojo njene pravilnosti, s čimer je kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Obrazložena sodba pa je hkrati tudi bistveni del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obrazložitev sodbe tako zagotavlja uvid v razloge za odločitev, pri čemer je ta še posebej pomemben za stranko, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev pravice do poštenega postopka je zato velikega pomena, da stranka lahko spozna razloge za odločitev, ki ima vpliv na njen pravni položaj. Poleg tega je ustrezna obrazložitev pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.

9. Vrhovno sodišče sprejema očitek zagovornika, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih. Iz obrazložitve sodbe niso razvidni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sprejelo svoje zaključke o tem, zakaj šteje, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče samo navedlo posamezne dokaze (izpovedbi policistov, obvestilo kriminalistične policije Deželne policijske uprave za avstrijsko Štajersko, zapisnik o hišni preiskavi, poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah Sektorja kriminalistične policije Policijske uprave Maribor, obe poročili Nacionalnega forenzičnega laboratorija, sodbo Okrožnega sodišča za kazenske zadeve Gradec ter obsojenčev listič, zasežen ob hišni preiskavi), ne da bi obrazložilo presojo teh dokazov skladno s kriteriji iz sedmega odstavka 364. člena ZKP. Sodba sodišča prve stopnje tako ne vsebuje obrazložitve odločilnih dejstev, sklepa o rezultatih dokaznega postopka ter ocene sodišča o uspehu dokazovanja, pač pa iz njene obrazložitve izhaja le povzemanje posameznih dokazov. Utemeljena je zato zagovornikova navedba, da sodba sodišča prve stopnje nima dokaznih zaključkov, kar pomeni, da obrazložitev ne ponudi odgovora, kateri so tisti dokazi, na katerih temeljijo pravno odločilna dejstva. Posledično tudi ni razvidno, na podlagi katerih dejstev in okoliščin je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je obsojenec hranil zaseženih 208 tablet prav z namenom njihove nadaljnje prodaje. Glede na obsojenčev zagovor, da je zasežene tablete pridobil že leta 2012, da mu niso bile predstavljene kot prepovedana droga, da jih je takrat imel za lastno uporabo pri športnem udejstvovanju in da jih sedaj ne uporablja več, je treba pritrditi tudi zagovornikovemu očitku, da se sodišče prve stopnje ni argumentirano opredelilo do obsojenčevega zagovora. Obsojenec je storitev kaznivega dejanja zanikal, sodišče pa je brez dokazne ocene njegovega zagovora in brez presoje zagovora z ostalimi izvedenimi dokazi, zaključilo, da obsojencu ne verjame in njegov zagovor ocenjuje le kot način obrambe. Na podlagi katerih dejstev in okoliščin, ki izhajajo iz reproduciranih dokazov, je bil ovržen obsojenčev zagovor, sodišče prve stopnje ni pojasnilo.

10. V obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje so torej izostali razlogi o tem, kako je sodišče pretehtalo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi. S tem, ko je sodišče naštelo in povzelo izvedene dokaze, ob tem pa ni obrazložilo, kaj posamezni dokazi dokazujejo in kako je presodilo vsak dokaz posebej in v povezavi z drugimi dokazi, je storilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

11. Zagovornik je to procesno pomanjkljivost prvostopenjske sodbe uveljavljal v pritožbi, a je višje sodišče ni odpravilo, saj je pritožbeni očitek kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zavrnilo. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe, se je višje sodišče oprlo na obsojenčev zagovor in ga sámo (prvič) vsebinsko ocenjevalo, pri tem pa se je oprlo na obsojenčevo izjavo pred avstrijskimi pristojnimi organi, ki je prvostopenjsko sodišče sploh ni ocenilo. Ob tem ni mogoče spregledati, na kar utemeljeno opozarja tudi zagovornik, da je obsojenec na zaslišanju v Avstriji govoril o drugačni količini (800 tablet) drugovrstne droge (ecstasy), kot se mu očita v obravnavanem primeru v Sloveniji. Na tak način je višje sodišče štelo obsojenčevo izjavo pred avstrijskimi pristojnimi organi kot del njegovega zagovora in zaključilo, da je zasežene tablete obsojenec hranil z namenom nadaljnje prodaje, s čimer je širilo polje dejanske presoje sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe višjega sodišča sicer izhaja določen povzetek okoliščin, na podlagi katerih je višje sodišče sklepalo, da je obsojenec drogo, ki jo je hranil doma, nameraval prodati. Šlo je namreč za veliko količino droge (skupno 208 tablet), pri čemer tolikšno število tablet ni potrjevalo (mejne) količine, ki bi bila namenjena le enemu uporabniku. Tablete so vsebovale prepovedano substanco 5-MeO-MiPT, ta pa je bila na podlagi 2. in 3. člena Zakona o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami ter Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog uvrščena v I. skupino, kamor spadajo substance, ki človekovo zdravje najbolj ogrožajo. Na namen nadaljnje prodaje zasežene droge je višje sodišče sklepalo tudi zaradi obsojencu dokazane prodaje druge vrste prepovedane droge (konoplje) v Avstriji, ki jo je izvrševal v obdobju petih mesecev, obsojenec pa je konopljo zadnjikrat prodal avstrijskemu odjemalcu H. P. dan pred zasegom droge, obravnavane v tem postopku. Vsa navedena dejstva so sicer izhajala iz povzetih dokazov, a je sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe izostalo dokazno oceno sodišča prve stopnje na procesno nedopusten način poskušalo nadomestiti s svojimi razlogi (4., 5. in 9. točka obrazložitve sodbe). Manjkajoče dokazne ocene, ki bi jo morala vsebovati že prvostopenjska sodba, pa višje sodišče na tak način, ne da bi opravilo glavno obravnavo, ne more nadomestiti, saj bi bila s tem obsojencu kršeni tako pravica do poštenega postopka na podlagi obrazložene sodne odločbe (22. člen Ustave RS), kot tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave RS).

12. Ker obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, te kršitve pa tudi ni odpravilo sodišče druge stopnje, je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi teh razveljavitvenih razlogov Vrhovno sodišče ni presojalo ostalih procesnih kršitev, ki jih je zagovornik uveljavljal v zahtevi.

C.

13. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti zaradi kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotovljeno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v ponovljenem postopku odpraviti ter izvedene dokaze in obsojenčev zagovor skrbno oceniti ter po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v povezavi z drugimi dokazi svoje dokazne zaključke v sodbi obrazložiti z navedbo konkretnih razlogov.

1 dr. Ljubo Bavcon in dr., Kazensko pravo, splošni del, Uradni list RS, Ljubljana (2011), str. 192. 2 mag. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 735 in 736. 3 Prav tam, str. 794.