Jedro

Strokovno mnenje, ki ga v predkazenskem postopku opravi NFL nima lastnosti izvedenskega mnenja, vendarle pa ima težo dokaza, na katerega je mogoče opreti sodno odločbo v primeru, če se ne pojavi dvom v analizirano snov oziroma da snov ne ustreza lastnosti prepovedane droge, kar pa v predmetnem kazenskem postopku obramba nikoli ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi.

Pri hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje gre za trajajoče kaznivo dejanje, vendar gre za eno kaznivo dejanje, ki traja toliko časa, kolikor traja protipravno stanje, zato začetek in časovna dolžina protipravnega stanja za ugotovitev časa izvršitve kaznivega dejanja nista pomembna, ampak trenutek, ko je takšno protipravno stanje prenehalo. Po tem trenutku je treba ugotavljati, kateri kazenski zakonik je treba uporabiti.

Izrek

I. Pritožbi državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženemu A. A. v pogojni obsodbi določena kazen pet mesecev zapora zviša na eno (1) leto zapora in preizkusna doba z enega leta zviša na tri (3) leta.

II. Pritožba zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v višini 240,00 EUR.

Obrazložitev

1. V ponovljenem sojenju je bil obdolženec A. A. s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru II K 33738/2014 z dne 17. 6. 2020 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je bila po 58. členu KZ-1 v zvezi s 57. členom KZ-1 izrečena pogojna obsodba ter določena kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po petem odstavku 186. člena KZ-1 pa mu odvzelo zaseženo drogo.

2. Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obdolženca in državni tožilec. Zagovornik pritožbo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Državni tožilec se pritožuje zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu, upoštevajoč vse okoliščine očitanega mu kaznivega dejanja izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi minimalno zagroženo kazen zapora v trajanju enega leta s preizkusno dobo treh let. Državni tožilec je tudi odgovoril na pritožbo zagovornika, saj se z obrazložitvijo ne strinja. Pritožbenemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

3. Zagovorniku ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navajanji, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer glede obdolženčevega zagovora, da je zasežene tablete pridobil že leta 2012, da mu niso bile predstavljene kot prepovedana droga in da jih je takrat imel za lastno uporabo pri športnem udejstvovanju. Izpodbijana sodba ima razumno pravno in dejansko utemeljitev ter vsebuje konkretne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v pritožbi pogrešane razloge glede obdolženčevega zagovora ima v točki 15 in 18 obrazložitve. Sicer pa zagovornik s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki nasprotuje dokazni oceni izpodbijane sodbe.

4. Neutemeljen je nadaljnji očitek istoimenske kršitve, ki jo pritožba vidi v protispisnosti glede pravno pomembnega dejstva ali je bila droga namenjena osebno obdolžencu. Pritožba izpostavlja, da je obdolženec navajal, da droge več ne uživa, ne pa tudi, da je v času zasega ni užival. Nasprotno, izrecno je navedel, da je tablete jemal zaradi povečanja in stimuliranja fizične aktivnosti in to redno pet do šest tablet dnevno, kasneje pa je nanje enostavno pozabil. Ti pritožbeni očitki predstavljajo napačno dokazno tolmačenje vsebine zagovora obdolženca in bodo presojani v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na tem mestu je dodati, da državni tožilec v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na neskladje v navedbah obrambe, ki po eni strani trdi, da je obdolženec v kritičnem času (pred 16. 10. 2014) „redno“ oziroma po več tablet dnevno užival prepovedano drogo (katera mu je bila najdena in zasežena ob priliki hišne preiskave dne 17. 10. 2014), po drugi strani pa bi naj nanjo „pozabil“.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev drugega odstavka 18. člena ZKP (kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP) z navedbo, da sodišče ne bi smelo podajati dokaznega zaključka o analizi vsebovane droge na podlagi policijske preiskave in zaslišanja policista, ki je sodeloval v predhodnem postopku in podal mnenje o količini, ki jo lahko uporabnik droge zaužije dnevno. Zakon o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol) v prvem odstavku 19. člena določa, da je nacionalni forenzični laboratorij (v nadaljevanju NFL) specializirana notranja organizacijska enota generalne policijske postaje, ki zagotavlja strokovno in neodvisno podajanje poročil o preiskavi in izvedenskih mnenjih s področja forenzične znanosti. V drugem odstavku 19. člena je določeno, da NFL izvaja forenzična in laboratorijska raziskovanja in opravlja forenzične preiskave ter podaja poročila o preiskavi in izvedenske izvide in mnenja za potrebe policije, državnega tožilstva, sodišč in drugih državnih organov. V tretjem odstavku je določeno, da NFL opravlja naloge avtonomno in v skladu s strokovnimi standardi in vodili. Drži, da strokovno mnenje, ki ga v predkazenskem postopku opravi NFL nima lastnosti izvedenskega mnenja, vendarle pa ima težo dokaza, na katerega je mogoče opreti sodno odločbo v primeru, če se ne pojavi dvom v analizirano snov oziroma da snov ne ustreza lastnosti prepovedane droge, kar pa v predmetnem kazenskem postopku obramba nikoli ni zatrjevala, niti tega ne trdi v pritožbi. Sodišče prve stopnje dokaznega zaključka o tem ali je bila količina tablet namenjena osebni rabi obdolženca ne opira na mnenje policista. Takšna pritožbena navedba je protispisna in ni utemeljena.

6. Dokazni predlog obrambe po pritegnitvi sodnega izvedenca, ki bi s preiskavo in analizo tabletk ugotovil količino prepovedane droge 5-MeO-MiPT (s polnim imenom 5-metoksi-N, N-metilizopropiltriptamin) in količino tabletk, ki jih lahko dnevno zaužije oseba vajena uživanja drog, je sodišče prve stopnje zavrnilo z utemeljitvijo, da sta iz strokovnega mnenja NFL razvidna količina droge in „kvaliteta“ le te ob zasegu oziroma analizi in nadalje, da bi se iz izvedbo dokaza (in preostalih, ki sta jih predlagala obramba in obtožba) po nepotrebnem zavlekel in podražil kazenski postopek (točka 16 na strani 8 obrazložitve sodbe). Po mnenju sodišča druge stopnje v nasprotju s pritožbo takšna argumentacija zavrnitve dokaznega predloga ne predstavlja v pritožbi uveljavljene kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic in zakonitosti postopka iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Količina prepovedane substance v tabletki1 ne predstavlja zakonskega znaka obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, zaloga takšnih tabletk za več kot mesec dni (glede na zagovor obdolženca, da je užival več odmerkov, tudi do pet, šest dnevno) pa vodi do logičnega in življenjsko razumljivega zaključka, da presega mejno količino, potrebno za osebno porabo. Za obstoj kaznivega dejanja tudi ni pomembno, komu bi naj bila zasežena droga namenjena oziroma se prodajala, po kakšni vrednosti, količini in kdaj, kot izhaja iz podatkov spisa pa je imel obdolženec stalnega odjemalca (drugovrstne) prepovedane droge.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi dokazni predlog po zaslišanju prič, ki so sodelovale pri zasegu predmetov, s katerim je obramba dokazovala, da ni šlo za drogo, hranjeno na skritem in nedostopnem mestu. V točki 16 obrazložitve sodbe je sodišče zapisalo, da iz zapisnika o hišni preiskavi in zasegu predmetov izhaja mesto najdbe. Izpodbijana odločitev ni nepravilna in ni nerazumna, zato jo sodišče druge stopnje ne ocenjuje za arbitrarno oziroma samovoljno. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov zagovornika tako sodišče prve stopnje ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ni kršilo 22. in 23. člena Ustave, zaradi neizvedbe dokazov pa dejansko stanje tudi ni ostalo nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

8. Zagovornik kršitve kazenskega zakona ne poimenuje, s pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, zakaj po določbi 7. člena KZ-1 za obdolženca ne pride v poštev zakon oziroma podzakonski predpis, ki je veljal ob storitve kaznivega dejanja in nadalje, da se pri trajajočih kaznivih dejanjih presoja kaznivost po začetnem stanju, torej ob pridobitvi nedovoljene substance, to pa je očitno v letu 2012, pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej da obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne predstavlja kaznivega dejanja.

9. Sodišče druge stopnje zagovornikovega stališča ne sprejema iz razloga, ker je bistvo očitka v tem, da je obdolženec dne 17. 10. 2014 na svojem domu hranil z namenom nadaljnje prodaje prepovedano drogo 5-MeO-MiPT, torej že v času, ko je bila navedena substanca po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena v I. skupino prepovedanih drog, kamor spadajo prepovedane droge, ki najbolj ogrožajo človekovo zdravje. Pri hrambi droge z namenom nadaljnje prodaje gre za trajajoče kaznivo dejanje, vendar gre za eno kaznivo dejanje, ki traja toliko časa, kolikor traja protipravno stanje, zato začetek in časovna dolžina protipravnega stanja za ugotovitev časa izvršitve kaznivega dejanja nista pomembna, ampak trenutek, ko je takšno protipravno stanje prenehalo, to pa je bilo dne 17. 10. 2014. Po tem trenutku je treba ugotavljati, kateri kazenski zakonik je treba uporabiti. Glede na to, da je bilo kaznivo dejanje dokončano dne 17. 10. 2014, je sodišče prve stopnje materialnopravno utemeljeno kaznivo dejanje kvalificiralo po kazenskem zakonu, veljavnem v času njegove izvršitve, torej po prvem odstavku 186. člena KZ-1 skupaj s takrat veljavno Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog (Uradni list RS, št. 45-1909/2014), ki je sestavino v zaseženih tabletah že razvrščala med prepovedane droge. Tako stališče je zavzelo že Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 33738/2014 z dne 22. 8. 2019 v predmetni kazenski zadevi in zadevo za varstvo zakonitosti zagovornika v delu, ko je smiselno uveljavljal kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP zavrnilo oziroma ugotovilo, da kršitev kazenskega zakona ni podana.

10. Drži, da sama količina prepovedane droge po stališče sodne prakse ne utemeljuje dokaznega zaključka hrambe z namenom nadaljnje prodaje, vendar je sodišče prve stopnje pravilno v točki 15 in 18 obrazložitve sodbe dokazni zaključek o dokazanosti neupravičene hrambe za nadaljnjo prodajo 208 tabletk s prepovedano substanco 5-MeO-MiPT v neto teži 47,89 grama oprlo med drugim na listek z navodili za uporabo te prepovedne droge (točka 9 in 14 izpodbijane sodbe) in na izvršitveno ravnanje, kot je bilo obravnavano pred avstrijskim sodiščem, čeprav drugačno, vendar povezano s prevozom in prodajo 2400 gramov prepovedane droge konoplje v času od maja 2014 do dne 16. 10. 2014 in nazadnje dne 16. 10. 2014 prodajo dela le te avstrijskemu državljanu.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje v tej zvezi nima pomislekov. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženega A. A. je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje. Sodišče druge stopnje v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

12. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša. Zagovornik ponavlja zagovor obdolženca, da je na zaseženo drogo preprosto pozabil, v letu 2012, ko jo je nabavil, še ni bila uvrščena na seznam prepovedanih drog, imel jo je zgolj v posesti in za lastno uporabo in je torej ni ponujal v prodajo ali kako drugače razpečeval. 13. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Drži pritožbena ugotovitev, da je bila prepovedana droga najdena na dostopnem in očem neskritem mestu, vendar mesto hrambe, to je v drugem predalu regala dnevne sobe kaže na to, da vendarle ne gre za pozabljeno vrečko z 208 tabletkami zelene barve, z logotipom „ smile“, saj je bila v predalu med več kosi papirja, med drugim z lističem z zapisom dolžnikov in lističem z zapisom navodil za uporabo tabletk. Na listku zapisani učinki tabletk (X1zelo močni, trip varianta, učinek po 4 urah, X2, X3 močni, učinek po 1 uri, X4, Easy, učinek po 45 minuti- zapisnik o preiskavi stanovanja na list. št. 87 - 88 spisa) ne potrjujejo obdolženčevega zagovora, da je tabletke uporabljal za povečanje fizične zmogljivosti in moči (namen športa), saj substanca 5-MeO-MiPT deluje psihedelično in ne stimulativno, zatrjevana dnevna količina tabletk (tudi do 6) pa bi predstavljala zalogo za več kot mesec dni, kar ne govori v prid pritožnikovem zatrjevanju, da gre za tako majhno količino (pritožba izpostavlja skupno neto težo 48,07 grama), ki je bila namenjena le enemu uporabniku.

14. Čeprav je izkustveno verjetneje, da predstavlja listek z imeni oseb in zneski, visokimi tudi do 1.500,00 EUR ob ugotovljenih premoženjskih razmerah obdolženca v povezavi z vzporedno prodajo prepovedane droge druge vrste v Avstriji, seznam dolžnikov oziroma terjatev, ki jih je obdolženec imel do svojih strank oziroma kupcev prepovedanih drog, sodišče druge stopnje sprejema razloge prvostopenjskega sodišča, da gre za seznam dolžnikov, katerim bi naj posodil denar. Obdolžencu dejstvo, ki mu je v škodo, ni bilo ugotovljeno z gotovostjo.

15. Pritožbeni trditvi, da je obdolženec ob zaslišanju v Avstriji navajal drugačno količino tabletk (800) drugovrstne droge (ekstazi), deloma zelene in deloma rdeče barve, kar niti po količini niti po izgledu ne odgovarja zaseženi prepovedani drogi 5-MeO-MiPT v Sloveniji, sodišče druge stopnje ne more slediti. V tem delu pritrjuje državnemu tožilcu, ki v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da je 208 tabletk, ki so bile obdolžencu zasežene, spadalo v kontingent „dveh vreč“ oziroma skupno 800 komadov ekstazija z logotipom „smile“, ki jih je obdolženec v zameno za 200 gramov marihuane dobil od navijača oziroma člana NK X (nadaljevanje zaslišanja z dne 17. 10. 2014 – zapis na list. št. 175 spisa), pri čemer jih je 100 v mesecu juniju 2014 prodal B. za ceno 180,00 EUR, kateri pa je nadaljnji nakup le teh odklonil, saj da tablete ekstazija ne vsebujejo MDMA2. 16. Glede na to, da je obdolženec najmanj 100 komadov tabletk s prepovedano substanco 5-MeO-MiPT že prodajal in to potem, ko so bile z Uredbo iz leta 2013 uvrščene na seznam prepovedanih drog, je utemeljeno trditi, da je imel obdolženec tabletke s prepovedano substanco v posesti zaradi nadaljnje prodaje. Zagovor obdolženca, da je imel tabletke v posesti za lastno uporabo, se tako pokaže kot nesprejemljiv in pade na testu verodostojnosti. Ob splošni prepovedanosti in protipravnosti kakršnekoli dejavnosti z drogami in glede na obdolženčevo dejavno prisotnost na tržišču z drogami se tudi sodišču druge stopnje tako kot sodišču prve stopnje ne poraja dvom o tem, da je bilo obdolžencu znano, da je substanca 5-MeO-MiPT razvrščena v skupino prepovedanih drog.

17. Sodišče druge stopnje pa se strinja z državnim tožilcem, ki v pritožbi utemeljeno graja odločbo o kazenski sankciji, trdeč, da je sodišče prve stopnje pri obrazložitve kazenske sankcije preveč upoštevalo okoliščino, da obdolženec pred storitvijo obravnavanega kaznivega dejanja v Sloveniji še ni bil kaznovan. Ne gre zanemariti dejstva, da je bila že kazenska sankcija predlagana s strani državnega tožilstva na sami spodnji meji zagrožene kazni za obravnavano kaznivo dejanje, pri čemer gre uvedbi kazenskega postopka zoper obdolženca v Avstriji in seznanjenosti slovenskih organov pregona s tem dejstvom pripisati, da je bila na domu obdolženca opravljena hišna preiskava, prepovedana droga obdolžencu zasežena in škodljive posledice preprečene. Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo pritožbe, da je bilo kaznivo dejanje storjeno ob skoraj hkratnem izvrševanju kriminalne dejavnosti, s katero je bil obdolženec obsojen sicer v Avstriji, kar daje kaznivemu dejanju večjo težo. Samo pa ugotavlja, da pri odmeri kazni sodišče prve stopnje kašnih posebnih olajševalnih okoliščin, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni niti ni ugotovilo. Zato je sledilo pritožbenemu predlogu državnega tožilca in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zvišalo na leto dni zapora, ki predstavlja spodnjo mejo zagrožene kazni, preizkusno dobo pa zvišalo na tri leta. V pogojni obsodbi določena višina zaporne kazni in trajanje preizkusne dobe sta tako enaki kot v prvem sojenju. Časovni zamik treh let od izdaje prvostopenjske sodbe ob nespremenjenih ostalih okoliščinah po oceni sodišča druge stopnje ne daje podlage za določitev preizkusne dobe v najkrajšem možnem trajanju kot je to storilo sodišče prve stopnje.

18. Glede vseh preostalih pritožbenih navedb, na katere v tej sodbi ni bilo izrecno odgovorjeno, velja splošna ugotovitev, da so bodisi nepomembne, bodisi je nanje primerno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

19. Ob upoštevanju zgoraj obrazloženega je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP ugodilo pritožbi državnega tožilca ter izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe. V celoti pa je pritožbo zagovornika obdolženega A. A. na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri obravnavi pritožb ni ugotovilo kršitev, na katere mora po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP paziti po uradni dolžnosti.

20. Obdolženec v pritožbenem postopku ni uspel, zato je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati 240,00 EUR sodne takse (odmerjena sodna taksa v višini 200,00 EUR po tarifni številki 7112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), pomnožena s količnikom 0,8 za izrek pogojne obsodbe po tarifni številki 71113 in s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe po tarifni številki 7122 ZST-1). Navedeni znesek je odmerjen ob upoštevanju trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer taksnega zavezanca (opomba 7.1./a k Tarifni tabeli ZST-1).

1 Iz izreka in razlogov sodbe izhaja, da je substanca 5-MeO-MiPT, vsebovana v zaseženih tabletah na podlagi 2. in 3. člena ZPPPD v zvezi z Uredbo o razvrstitvi prepovedanih drog razvrščena v skupini I pod zaporedno številko 12. 2 MDMA znana v obliki tablet oziroma ekstazijev, je entaktogena droga, ki povzroča občutek evforije, empatije in povezanosti z drugimi ljudmi.