Jedro

Mnenje Posebne zdravstvene komisije je po presoji Vrhovnega sodišča izvedeniško mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti že samo mnenje obrazloženo, kot to določa drugi odstavek 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da ga je mogoče po pravilih tega postopka tudi preizkusiti.

O odvzemu vozniškega dovoljenja namreč odloči upravni organ z upravno odločbo po pravilih ZUP (57. in 12. člen ZVoz) in ta mora biti obrazložena, obrazložitev pa mora vsebovati odločilne razloge in dokazno oceno, v katero mora biti vključena tudi ocena izvedeniškega mnenja (214. člen ZUP). Samo tako odločbo je mogoče preizkusiti in s tem zagotoviti stranki učinkovito pravno sredstvo.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru II U 287/2014-10 z dne 8. 10. 2014, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 218-20-2014/2-00611146 z dne 15. 7. 2014. Z njo je tožena stranka po vloženi pritožbi kot drugostopenjski organ odpravila odločbo organa prve stopnje z dne 2. 6. 2014 ter odločila, da se tožniku na podlagi zdravniškega spričevala, izdanega s strani Posebne zdravstvene komisije, Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, Kliničnega instituta za medicino dela, prometa in športa, št. 52/2014 z dne 22. 5. 2014, za trajno odvzame vozniško dovoljenje, vpisano pod št. 584901, izdano na Upravni enoti Ptuj, za tam navedene kategorije. Tožnik mora vozniško dovoljenje vrniti Upravni enoti Ptuj v roku 3 dni po vročitvi te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter se sklicuje na razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter jih v izogib ponavljanju ne navaja (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa še dodaja, da je neutemeljen ugovor, da je bilo odločeno tožniku v škodo, prav tako niso utemeljeni ugovori, da bi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe morali biti konkretizirani razlogi za trajni odvzem vozniškega dovoljenja, v samih zdravniških spričevalih pa razlogi o tožnikovi trajni nezmožnosti za vožnjo motornih vozil, saj v predpisih za to ni zakonite podlage. Prav tako je kot neutemeljeno zavrnilo tožbeno navedbo, da se tožena stranka do k pritožbi priloženih mnenj dveh okulistov ni opredelila, saj to na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

3. Tožnik (v nadaljevanju revident) zoper navedeno sodbo vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da ji Vrhovno sodišče ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Revizija je utemeljena.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po 2. točki je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Revident kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje obrazloženosti zdravniških spričeval in mnenj komisij, ki so podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja po 57. in 81. členu Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) in sicer ali pavšalna in nekonkretizirana, na obrazcih vnaprej pripravljena spričevala in mnenja, lahko predstavljajo podlago za trajni odvzem vozniškega dovoljenja, saj iz njih ni razvidno oziroma ni obrazloženo, zakaj (iz katerega razloga) naj bi bil trajno telesno oziroma duševno nezmožen za voznika. Vrhovno sodišče je revizijo dovolilo zaradi odgovora na pomembno pravno vprašanje, zato se razloga za dovoljenost revizije po 3. točki (zelo hude posledice za stranko), ki ga tudi uveljavlja revident, ni opredeljevalo.

7. V obravnavani zadevi je sporen trajni odvzem vozniškega dovoljenja na podlagi mnenja Posebne zdravniške komisije z dne 22. 5. 2014, s katerim je bila ugotovljena trajna telesna in duševna nezmožnost za voznika motornih vozil. 8. V skladu z 72. členom ZVoz se z zdravstvenim pregledom ugotavlja, ali je kandidat za voznika ali voznik motornega vozila telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila. Kontrolne zdravstvene preglede opravljajo pooblaščeni izvajalci zdravstvene dejavnosti, opravijo pa se na podlagi pregleda osebe in vpogleda v njeno zdravstveno dokumentacijo, ki jo posreduje izbrani osebni zdravnik (77. člen ZVoz). Napotitev na kontrolni zdravstveni pregled opravi upravna enota, na območju katere ima oseba stalno oziroma začasno prebivališče z odločbo, v kateri določi tudi pooblaščenega izvajalca zdravstvene dejavnosti, pri katerem oseba opravi pregled (78. člen ZVoz). Na kontrolni zdravstveni pregled se tako napoti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja, če (med drugim) se je pri njem pojavil sum bolezenskega stanja, okvara ali hiba, katere simptomi lahko predstavljajo nevarnost v cestnem prometu (2. točka prvega odstavka 79. člena ZVoz). Po opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu izda pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti imetnika vozniškega dovoljenja za vožnjo motornih vozil (83. člen ZVoz). Voznik motornega vozila, ki se ne strinja z zdravniškim spričevalom o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, lahko zahteva ponovni zdravstveni pregled pred posebno zdravstveno komisijo (84. člen ZVoz), mnenje te komisije je dokončno.

9. V obravnavani zadevi je bil revident z odločbo Upravne enote Ptuj z dne 3. 3. 2014 napoten na kontrolni zdravstveni pregled. Iz zdravniškega spričevala Zdravstvenega doma dr. A. A. z dne 18. 3. 2014 je razvidno, da je revident trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil AM, A1, A2, A, B1, B, F in G kategorije. Upravni organ je v postopku revidenta povabil na zaslišanje, kjer je ta pojasnil, da bo zoper zdravstveno oceno vložil ugovor. Revident je bil na podlagi ugovora 18. 4. 2014 pregledan in Posebna zdravstvena komisija je dne 22. 5. 2014 odločila, da je trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil kategorije A, A1, A2, AM, B, B1, F in G. Pred izdajo odločbe je upravni organ seznanil revidenta s postopkom in ga pozval, da se izjasni. Revident je med drugim pojasnil, da se je cel postopek kontrolnega zdravstvenega pregleda začel samo zato, ker je zaprosil za karto invalida. Dne 2. 6. 2014 je Upravna enota Ptuj izdala odločbo o odvzemu vozniškega dovoljenja, po vloženi revidentovi pritožbi zoper to odločbo pa je tožena stranka izdala v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo.

10. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje sledilo odločbi tožene stranke tako glede odločitve kot glede razlogov zanjo. Tožena stranka pa je svojo odločitev oprla na mnenje Posebne zdravniške komisije z dne 22. 5. 2014, ki je napisano na obrazcu, kot ga sicer predpisuje Pravilnik o zdravstvenih pogojih voznikov motornih vozil (v nadaljevanju Pravilnik) v 16. členu ter je določen v Prilogi V. To mnenje ni obrazloženo, na kar utemeljeno opozarja revident, in je zato po presoji Vrhovnega sodišča pomanjkljivo ter kot tako ne more biti podlaga za odločitev o revidentovi nezmožnosti za vožnjo.

11. Mnenje Posebne zdravstvene komisije je po presoji Vrhovnega sodišča izvedeniško mnenje, ki je sicer res podlaga za odločitev, vendar pa mora biti že samo mnenje obrazloženo, kot to določa drugi odstavek 193. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), da ga je mogoče po pravilih tega postopka tudi preizkusiti. Navedeni Pravilnik, izdan na podlagi 15. člena ZVoz, je izdan v izvrševanju direktiv o vozniških dovoljenjih, kjer je določena obveznost zdravstvenega pregleda in zahteva po obrazloženosti mnenja ni v nasprotju z njimi. O odvzemu vozniškega dovoljenja namreč odloči upravni organ z upravno odločbo po pravilih ZUP (57. in 12. člen ZVoz) in ta mora biti obrazložena, obrazložitev pa mora vsebovati odločilne razloge in dokazno oceno, v katero mora biti vključena tudi ocena izvedeniškega mnenja (214. člen ZUP). Samo tako odločbo je mogoče preizkusiti in s tem zagotoviti stranki učinkovito pravno sredstvo. Tako stališče v zvezi z mnenjem Posebne zdravniške komisije je Vrhovno sodišče že sprejelo (npr. sklep I Up 474/2005 in I Up 897/2002). Zato po presoji Vrhovnega sodišča revident utemeljeno ugovarja neobrazloženosti ter uveljavlja kršitev ustavnih pravic.

12. Revident tudi ugovarja, da sodišče ni sledilo njegovemu dokaznemu predlogu za postavitev izvedenca, niti se ni do tega dokaznega predloga opredelilo.

13. V skladu z 51. členom ZUS-1 sodišče na prvi stopnji odloči po opravljeni glavni obravnavi, na kateri izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega akta, ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Sodišče lahko odloči brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in tožencem ni sporno. Revident pa je v tožbi predlagal nove dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo.

14. Vrhovno sodišče se strinja z revidentovim ugovorom o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu.

15. V zvezi z revidentovim sklicevanjem na tožbene navedbe pa Vrhovno sodišče zgolj pojasnjuje, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim in omejenim obsegom izpodbijanja, in je treba v njej argumente, ki naj bi jo utemeljili, jasno in opredeljeno navesti in samo do teh argumentov se Vrhovno sodišče tudi opredeli.

16. Vrhovno sodišče je zato zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje (prvi odstavek 93. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

17. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.