Jedro

Tožnik nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da bi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe morali biti konkretizirani razlogi za trajni odvzem vozniškega dovoljenja, v samih zdravniških spričevalih pa razlogi o tožnikovi trajni nezmožnosti za voznika motornih vozil. Zakonite podlage za to v predpisih ni.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota (UE) Ptuj je dne 2. 6. 2014 izdala odločbo, s katero je A.A.-sedaj tožniku, na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala št. 52/2014, izdanega dne 22. 5. 2014 s strani Posebne zdravstvene komisije UKC Ljubljana, odvzela zdravniško dovoljenje št. S 332806 za vse kategorije motornih vozil, vpisane v njegovem vozniškem dovoljenju in odredila, da mora tožnik vozniško dovoljenje oddati temu organu v roku 3 dni po vročitvi te odločbe, sicer bo odrejena izvršba.

V svoji obrazložitvi navaja, da je dne 3. 3. 2014, na podlagi 1. točke 78. člena Zakona o voznikih (ZVoz) izdala odločbo, s katero je tožnika napotila na kontrolni zdravstveni pregled. Z navedeno odločbo je bilo odločeno, da mora tožnik kontrolni zdravstveni pregled opraviti v 30-dneh po prejemu odločbe v Zdravstvenem domu (ZD) dr. Adolfa Drolca v Mariboru in odločeno tudi, da mu bo v primeru, če kontrolnega zdravstvenega pregleda v navedenem roku ne bo opravil, vozniško dovoljenje odvzeto. Odločba o napotitvi na kontrolni zdravstveni pregled je postala pravnomočna dne 20. 3. 2014. Organ je dne 19. 3. 2014 prejel zdravniško spričevalo ZD dr. Adolfa Drolca, ki izkazuje, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika v vozniškem dovoljenju navedenih kategorij. Tožnik je bil v ugotovitvenem postopku vabljen na zaslišanje in mu je bila tako zagotovljena možnost, da zavaruje in brani svoje pravice. Tožnik je dne 24. 3. 2014 podal izjavo na zapisnik, da bo zoper zdravstveno oceno ZD dr. Adolfa Drolca Maribor vložil ugovor. Organ je dne 26. 5. 2014 prejel tudi zdravniško spričevalo posebne zdravstvene komisije UKC Ljubljana, s katerim je bilo odločeno, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil v njegovem vozniškem dovoljenju navedenih kategorij. Navedeno zdravniško spričevalo je, v skladu z drugim odstavkom 84. člena ZVoz, postalo dokončno. Tožniku je bil poslan dopis, da se o navedenem lahko izjasni. Tožnik je dne 30. 5. 2014 podal izjavo na zapisnik, da se je predmetni postopek pričel zato, ker je zaprosil za karto invalida. Njegova osebna zdravnica ga ob potrjevanju potrdila za parkirno karto ni opozorila, da obstaja možnost, da bo predlagala tudi napotitev na kontrolni zdravstveni pregled. Tožnik je zato zaprosil, da obdrži vozniško dovoljenje in vrne parkirno karto. Ker iz dokončnega zdravniškega spričevala izhaja, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil, s čemer ne izpolnjuje enega od pogojev iz 54. člena ZVoz, je bilo treba skladno s prvim odstavkom 57. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 81. člena ZVoz odločiti tako, kot izhaja iz izreka te odločbe.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 15. 7. 2014 odločbo UE Ptuj z dne 2. 6. 2014 odpravil in odločil tako, da se tožniku trajno odvzame vozniško dovoljenje s številko S 332806, sicer veljavno do 7. 7. 2023, za kategorije motornih vozil, navedene v njegovem vozniškem dovoljenju in da mora vozniško dovoljenje vrniti UE v roku 3 dni po vročitvi te odločbe. V svoji obrazložitvi navaja, da na podlagi zdravniških spričeval, ki jih je izdal ZD dr. Adolfa Drolca v Mariboru in nato UKC Ljubljana izhaja, da je tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil navedenih kategorij, zato mu je bilo treba vozniško dovoljenje trajno odvzeti skladno z določbami ZVoz.

Tožnik izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, s katero je bilo odločeno, da se mu trajno odvzame vozniško dovoljenje za v njegovem vozniškem dovoljenju navedene kategorije motornih vozil. Z izpodbijano odločbo je namreč tožena stranka odpravila odločbo UE Ptuj in spremenila oziroma sama odločila o trajnem odvzemu vozniškega dovoljenja. S spremembo odločbe, zoper katero se je tožnik pritožil, je bilo tako, glede na to, da je tožena stranka tožniku trajno odvzela vozniško dovoljenje, odločeno v njeno škodo (prepoved reformatio in peius). Razen tega v izpodbijani odločbi drugostopenjskega organa tudi niso navedeni razlogi za trajni odvzem vozniškega dovoljenja oz. niso konkretizirani, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijane odločbe ni razviden natančen vzrok tožnikove nezmožnosti, niti ni navedeno, ali gre zgolj za telesno ali duševno nezmožnost ali morebiti za oboje. Obe zdravniških spričevali ne navajata zakaj in v kolikšnem obsegu naj bi bil tožnik trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil. V obeh primerih gre zgolj za vnaprej pripravljena obrazca, kjer so zgolj odkljukana določena polja. Tako tudi iz zdravniških spričeval ni mogoče razbrati zakaj tožnik ni trajno telesno in duševno zmožen za vožnjo motornih vozil. Zgolj na podlagi pavšalnih zdravniških spričeval pa gre za poseg v tožnikove osebne svoboščine in na podlagi takšnih pavšalnih zdravniških spričeval vozniškega dovoljenja ni mogoče trajno odvzeti. Gre za kršitev ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Tožnik je že v pritožbi zoper odločbo UE Ptuj navedel, da ga zdravniki niso ustrezno pregledali in predložil tudi izvide dveh okulistov z dne 14. 4. 2014 in 10. 3. 2014, do česar se tožena stranka ni opredelila.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev obeh upravnih organov pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge prvostopenjske in drugostopenjske odločbe ter jih, v izogib ponavljanju, ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s toženimi ugovori pa sodišče še dodaja: Iz spisovnih podatkov izhaja, da je bila tožniku dne 3. 3. 2014 izdana odločba o napotitvi na kontrolni zdravstveni pregled. Tožnik je kontrolni zdravstveni pregled opravil najprej v ZD dr. Adolfa Drolca v Mariboru in nato še pred posebno zdravstveno komisijo v UKC Ljubljana, tj. pri pooblaščenih izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Oba navedena pooblaščena izvajalca zdravstvene dejavnosti sta izdala zdravniško spričevalo o tožnikovi trajni telesni in duševni nezmožnosti nezmožnosti za voznika motornih vozil. Zdravniško spričevalo o tožnikovi trajni nezmožnosti za voznika motornih vozil je postalo dokončno.

Ob upoštevanju teh podatkov, ki jim tožnik v pritožbi, niti v tožbi ne nasprotuje, sodišče ugotavlja, da je v obravnavani zadevi sporno, ali sta upravna organa v konkretnem primeru pravilno upoštevala določbe ZVoz.

Pogoje za odvzem vozniškega dovoljenja iz zdravstvenih razlogov ureja ZVoz v določbah 57. člena. Drugi odstavek navedenega člena določa, da upravna enota na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala iz drugega odstavka 81. člena tega zakona z odločbo odvzame imetniku vozniško dovoljenje za toliko časa, dokler se s kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno zmožen voziti motorna vozila. Drugi odstavek 81. člena ZVoz pa določa, da če pooblaščeni izvajalec zdravstvene dejavnosti ugotovi, da imetnik vozniškega dovoljenja ni sposoben za vožnjo motornih vozil, o tem obvesti imetnika veljavnega vozniškega dovoljenja in osebnega zdravnika ter upravni enoti posreduje zdravniško spričevalo.

Ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih določb sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke, da se v konkretnem primeru tožniku na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala o trajni in duševni nezmožnosti voziti motorna vozila vozniško dovoljenje trajno odvzame, pravilna.

Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka s svojo odločitvijo odločila tožniku v škodo. Po mnenju sodišča namreč z odločitvijo tožene stranke, da se tožniku vozniško dovoljenje trajno odvzame, ni bilo kršeno načelo reformatio in peius. Tožnik tudi nima prav, ko v tožbi zatrjuje, da bi v obrazložitvi drugostopenjske odločbe morali biti konkretizirani razlogi za trajni odvzem vozniškega dovoljenja, v samih zdravniških spričevalih pa razlogi o tožnikovi trajni nezmožnosti za voznika motornih vozil. Zakonite podlage za to v predpisih ni. Tudi tožbena navedba, da je tožnik k pritožbi priložil mnenje dveh okulistov, do česar se tožena stranka v odločbi ni opredelila, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne more vplivati.

Glede na navedeno je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, zato je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Ker je tožnik v tožbi zatrjeval tudi, da mu je bilo z izpodbijanim aktom tožene stranke poseženo v ustavne pravice iz 22. in 23. člena Ustave RS, sodišče ob ugotovitvi, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, kot neutemeljen zavrača tudi ta tožbeni ugovor.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.