Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve in revščini, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, in da ni z ničemer izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili usmerjeni zoper njega osebno ali bi mu s tem onemogočali eksistenco, ter tako ni mogoče zaslediti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

Sodišče se strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka tožnika v postopku posebej seznaniti s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države, saj je svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Morala bi ga seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav in mu dati možnost, da se do tega opredeli. Vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega treba odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje, saj je s konceptom varne izvorne države sodišče tožnika seznanilo na glavni obravnavi in je s tem samo odpravilo to postopkovno pomanjkljivost. Pri ekonomski stiski posameznika bi moralo iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države, da bi lahko bili podani elementi mednarodne zaščite. Ekonomske težave bi morale izvirati iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev določeni osebi zaradi neke njene osebne okoliščine. Zgolj navajanje slabega ekonomskega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila 10-dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga s teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik vložil pri toženi stranki prošnjo za mednarodno zaščito. V prošnji je kot razloge, zaradi katerih je zapustil Alžirijo, navedel željo po izboljšanju statusa ter željo po svobodi do izražanja in združevanja.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Svojo prošnjo namreč utemeljuje s slabo ekonomsko situacijo v Maroku ter željo po boljšem življenju. Kot glavni razlog za zapustitev države je pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve in revščini. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. V postopkih priznanja mednarodne zaščite se ugotavlja in presoja ogroženost posameznika v izvorni državi zaradi preganjanja enega izmed razlogov, ki so določeni v Ženevski konvenciji in Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in sicer na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožnikovih navedb pa ne gre povezati z nobenim od omenjenih zakonsko določenih razlogov preganjanja. Poleg tega ne gre razbrati, da bi njegovo zatrjevano ekonomsko stisko, ki je izvirala iz slabih zaposlitvenih možnosti ter slabo plačanih del, povzročili tretji akterji, kar bi lahko privedlo do kršenja njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Nikoli ni zatrjeval, da mu je bil v Maroku kakorkoli onemogočen dostop do socialnih storitev in izvajanju osnovnih pravic. Imel je omogočen dostop do šolanja, šolanje pa je opustil, ker se je sprl z učiteljem. Prav tako ni zatrjeval, da ne bi mogel dostopati do zdravnika ali kakšnih drugih institucij. Dejal je zgolj, da je v Maroku zdravstvo drago ter da zaradi tega ni odšel na pregled za svojo kožno bolezen. Prav tako ni navajal, da bi proti njemu osebno bili usmerjeni kakršnikoli gospodarski ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice. Z opravljanjem občasnih del v gradbeništvu in kmetijstvu je dostopal do trga dela. Tožnik je v postopku izpostavljal zgolj splošne sistemske hibe, ki so prisotne v Maroku ter ni izkazal, da je bil kakorkoli postavljen v bistveno slabši položaj kot ostali prebivalci Maroka. Ni izkazal obstoja vzročne zveze med razlogi in dejanji preganjanja. Tožnik ni izkazal ne objektivnega ne subjektivnega elementa preganjanja oziroma utemeljil strahu pred ogroženostjo v izvorni državi. Tožena stranka izjave tožnika ocenjuje za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite in meni, da so zato podani razlogi za zavrnitev prošnje na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Poleg tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožnik v Maroku ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini in ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo. Z ničemer ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili usmerjeni zoper njega osebno ali bi mu s tem onemogočali eksistenco. Po mnenju tožene stranke v njegovih navedbah ni mogoče zaslediti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država in je zato njegova prošnja zavrnjena kot očitno neutemeljena tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da bi morala tožena stranka skladno s 7. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) voditi razgovor tako, da bi se lahko razjasnile vse pomembne okoliščine za priznanje ali zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito, tega pa ni storila. Iz prošnje izhaja, da tožnik v izvorni državi ni imel svobode izražanja in združevanja, navedel je tudi težave z zdravjem. Te okoliščine je tožena stranka zgolj omenila, vendar pa ga s tem v zvezi ni nič vprašala. Čeprav je Vlada RS razglasila Maroko kot varno izvorno državo, to ne pomeni, da je varna tudi za tožnika. Prosilcem je treba vedno dati možnost, da opredelijo svoje videnje izvorne države in pojasnijo, zakaj bi vrnitev zanje pomenila nastanek nepopravljive škode. Tožena stranka pa tožnika ni seznanila z dejstvom, da je Maroko uvrščen na seznam varnih tretjih držav, posledično mu ni dala možnosti, da bi navajal okoliščine, ki bi bile relevantne za presojo, ali Maroko morda ni varna država za tožnika. Tožena stranka se tudi ni opredelila do morebitnega obstoja resne škode kot podlage za dodelitev subsidiarne zaščite. Status subsidiarne zaščite je v izpodbijani odločbi komaj omenjen in ne dosega standardov obrazložitve, kot jih predvideva 214. člena ZUP. Ker je odločba nepravilna in nezakonita v delu, v katerem je tožena stranka presojala upravičenost tožnika do mednarodne zaščite, je posledično nepravilna in nezakonita tudi v 2., 3. in 4. točki izreka, kjer je tožniku določen rok za prostovoljni odhod in posledica v primeru, da ne zapusti ozemlja v tem roku. Tudi neobstoj pogojev za pridobitev statusa begunca ali mednarodne zaščite še ne pomeni, da se posameznika lahko avtomatično vrača v njegovo izvorno državo, ampak mora imeti možnost, da uveljavlja obstoj drugih razlogov, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ni mogoča. Vendar je za uveljavljanje takih razlogov bistveno, da je prosilec za mednarodno zaščito s tem sploh seznanjen. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za mednarodno zaščito ugodi oziroma podrejeno, da tožbi ugodi in odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izraža nestrinjanje s tem, da ni dovolj skrbno preverila razlogov, zaradi katerih tožnik zaproša za mednarodno zaščito. Postopek je vodila na celovit in vesten način in s številnimi vprašanji na osebnem razgovoru poskušala do potankosti ugotoviti dejansko stanje. Ne more pa z vprašanji sugerirati, kaj bi tožnik v postopku mogel povedati. Ne pričakuje se od njega, da uporablja strokovne ali pravne termine, temveč zgolj, da po resnici navede vse, zaradi česar je državo zapustil. Neutemeljen je očitek, da tožnik ni imel možnosti, da se izreče o vseh dejstvih, ki so relevantna v njegovem primeru. Posebej je bil pozvan k pojasnitvi omejevanja svobode izražanja. Iz njegove pojasnitve ni mogoče zaznati elementov preganjanja ali resne škode. Podobno gre zaključiti tudi glede zdravstvenih storitev v Maroku. Poleg tega je bil preko filma in brošure tudi informiran o vseh relevantnih dejstvih, ki so povezana s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Ekonomska stiska je dejansko tista, ki je povzročila, da je iz države odšel. Ta pa ne more nuditi podlage za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Glede očitkov o nepravilnostih in nezakonito izrečenem roku za prostovoljni odhod pa tožena stranka pojasnjuje, da je ravnala v skladu z 49. členom ZMZ-1, ki predpostavlja, v katerih primerih se le ta določi. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 7. 2. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika.

9. Tožnik je na zaslišanju povedal, da čeprav se sliši, kot da je Maroko varna izvorna država, tam ni možnosti za preživetje. Veliko je ekonomskih problemov, ni služb, ves dan se dela za 10,00 EUR plačila. Drži, da je Maroko zapustil, ker ni imel svobode izražanja, vendar pa je omenil tudi potrebo po delu. V Maroku je imel svobodo, vendar ne v šoli, ker je imel veliko problemov s profesorji. Glede zdravstvenih problemov je povedal, da ima dermatološke težave, v Maroku se je zdravil tako, da je v lekarni kupil zdravila. V Sloveniji bo počakal do konca azilnega postopka. Osebnih dokumentov še ni uspel pridobiti. Poskušal jih je pridobiti, a neuspešno. Na Policijski postaji Brežice je navedel drugačne osebne in rojstne podatke, ker se je bal, da če ne bi skril identitete, bi ga prisilno vrnili v matično državo. V Maroku ga je preživljal tudi oče, ki je kmet in obdeluje zemljo. Denar za pot si je sposodil od prijateljev.

10. Tožba ni utemeljena.

11. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

12. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba navedena razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot glavni razlog za zapustitev izvorne države pripisal slabim možnostim za najdbo zaposlitve in revščini, omenjene težave pa ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite, saj niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Prav tako je bilo pravilno ugotovljeno, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, in da ni z ničemer izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili usmerjeni zoper njega osebno ali bi mu s tem onemogočali eksistenco, ter tako ni mogoče zaslediti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bila varna izvorna država.

13. Po presoji sodišča je tožena stranka vodila postopek tako, da ni prevalila izključno na tožnika zatrjevanje elementov za priznanje mednarodne zaščite. Res je, da gre za prava neuko stranko, vendar se od prosilca za mednarodno zaščito ne pričakuje, da bo uporabljal strokovne pravne termine, ki predstavljajo elemente za mednarodno zaščito, temveč da bo po svojih besedah povedal, kaj se mu je v izvorni državi zgodilo, da jo je zapustil. Tožena stranka ni kršila načela varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Razgovor je bil voden tako, da je tožena stranka tožniku podrobno postavljala vsa potrebna vprašanja. Na podlagi le teh je ugotovila vsa pravno relevantna dejstva.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami, da je tožnik povedal, da ni imel svobode izražanja v izvorni državi in da ima težave z zdravjem, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru v zvezi s tem vprašala, zakaj tako meni, tožnik pa je odgovoril, da s tem misli, da je imel spor z učiteljem, da so ga vrgli iz šole in da ni bilo dopustno zamujati šole. Iz teh navedb ne izhaja, da bi bili podani elementi preganjanja po ZMZ-1. Prav tako ga je tožena stranka vprašala, kako je z njegovim zdravstvenim stanjem, kar se tiče bolezni kože, na kar je odgovoril, da je zdravstvo v Maroku plačljivo in da je zdravnik predrag. Tudi iz teh navedb še ne izhaja, da bi bili podani razlogi preganjanja, kot so definirani v 27. členu ZMZ-1, saj tožnik ni zatrjeval, da bi bile njegove težave povezane s katero od njegovih osebnih okoliščin (npr. raso, etnično skupino ipd.).

15. Sodišče pa se strinja s tožbeno navedbo, da bi morala tožena stranka tožnika v postopku posebej seznaniti s tem, da bo uporabila koncept varne izvorne države, saj je svojo odločitev oprla tudi na 2. alinejo 52. člena ZMZ-1. Morala bi ga seznaniti s tem, da je Vlada Republike Slovenije Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav in mu dati možnost, da se do tega opredeli. Vendar pa to ni taka napaka, da bi bilo zaradi tega treba odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovno odločanje, saj je s konceptom varne izvorne države sodišče tožnika seznanilo na glavni obravnavi in je s tem samo odpravilo to postopkovno pomanjkljivost. Tudi na zaslišanju na sodišču, ko je bil seznanjen s tem dejstvom in mu je bila dana možnost izjasnitve, je odgovoril, da je v Maroku veliko ekonomskih problemov, da ni služb in da se dela ves dan za 10,00 EUR. Torej je navajal le ekonomske razloge, ki pa sami po sebi ne morejo biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

16. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da ga želi vrniti, čeprav vračanje v njegovem primeru ni dovoljeno, ker bi bilo to v nasprotju s 3. členom EKČP. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je v primeru, ko je razlog za zapustitev izvorne države revščina v izvorni državi, Vrhovno sodišče RS že zavzelo stališče, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite (sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 151/2016, 21. točka obrazložitve). Sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, do česar je zavzelo stališče tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve). Za priznanje mednarodne zaščite namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnja za zadevno osebno predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite (13. točka obrazložitve citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS). Pri ekonomski stiski posameznika bi moralo iti za dejanja, ki niso zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti javnega podpornega sistema izvorne države, da bi lahko bili podani elementi mednarodne zaščite. Ekonomske težave bi morale izvirati iz namerne odtegnitve osnovnih dobrin ali storitev določeni osebi zaradi neke njene osebne okoliščine. Zgolj navajanje slabega ekonomskega socialnega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo, pa po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

17. Neutemeljene so tudi tožbene navedbe, da se tožena stranka ni opredelila do morebitnega obstoja resne škode kot podlage za dodelitev subsidiarne zaščite. Tožnik namreč ni navajal, da mu v izvorni državi grozi smrtna kazen ali usmrtitev ali da bi bil ogrožen zaradi resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, kot to določata 1. in 3. alineja 28. člena ZMZ-1. Glede nevarnosti mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni tožnika v izvorni državi (2. alineja 28. člena ZMZ-1) pa je tožena stranka dovolj argumentirano in podrobno zavzela stališče, da iz tožnikovih izjav ni razbrati, da bi bilo tožniku kakorkoli onemogočeno izvajanje osnovnih pravic, da je imel omogočen dostop do šolanja ipd. Navedla je, da je za opravljanje občasnih del dostopal do trga dela. S tem v zvezi iz obrazložitve odločbe smiselno izhaja, da ne obstajajo elementi, ki bi kazali na ponižujoče ali nečloveško ravnanje v izvorni državi. V ugotovitvi, da so tožnikove navedbe nepomembne z vidika mednarodne zaščite, je dejansko vsebovana že tudi presoja obstoja resne škode v smislu 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Iz navedenih razlogov se sodišče tudi ne strinja s tem, da bi bila obrazložitev izpodbijane odločbe kakorkoli pomanjkljiva in da ne bi imela vseh elementov, kot jih predvideva 214. člen ZUP.

18. Ker se sodišče ne strinja s tožbenimi navedbami, da naj bi bila odločba nepravilna in nezakonita v delu, v katerem je tožena stranka presojala upravičenost tožnika do mednarodne zaščite, so posledično tudi neutemeljene tožbene navedbe, da naj bi bila odločba nepravilna in nezakonita tudi v 2., 3., in 4., točki izreka. Te tožbene navedbe so namreč podane v povezavi z očitkom, da je odločba nepravilna v delu, kjer je zavrnjena tožnikova prošnja za mednarodno zaščito.

19. Glede tožbenih navedb, da morebitni neobstoj pogojev za pridobitev statusa begunca še ne pomeni, da se posameznika lahko avtomatično vrača v njegovo izvorno državo, pa sodišče pojasnjuje, da izpodbijana odločba ne pomeni, da se tožnika prisilno vrne v to državo, temveč se tožniku zgolj nalaga, da prostovoljno zapusti državo v desetdnevnem roku, pri čemer mora zapustiti območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Sicer pa po presoji sodišča tudi če bi se tožnik vrnil v izvorno državo, mu zaradi razlogov, navedenih v tej sodbi, ne grozi preganjanje ali resna škoda.

20. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.