Jedro

Izjava prosilca v prošnji je tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito, vendar pa to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utemeljevali pritožnikovo prošnjo. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-5934/2022/4 (1222-16) z dne 24. 1. 2023, s katero je kot očitno neutemeljeno zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka izpodbijanega akta) in mu določila deset dnevni rok za prostovoljni odhod (2. točka izreka izpodbijanega akta). Hkrati je odločila, da se tožnika odstrani iz območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, če prej navedenih območij ne zapusti v odločbi določenem roku (3. točka izreka izpodbijanega akta) ter mu določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985, ki pa se ne izvrši, če tožnik zapusti ta območja v roku iz 2. točke izreka te odločbe (4. točka izreka izpodbijanega akta).

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pritrdilo toženki, da sta za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene podana razloga iz 1. in 2. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (slabo ekonomsko socialno stanje v izvorni državi), poleg tega pa prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije določila kot varno izvorno državo, z ničimer pa ni izkazal, da bi njegove težave izvirale iz namenskega omejevanja pravic in storitev, kakor tudi delovanja organov, ki bi bili usmerjeni zoper njega osebno ali bi mu s tem onemogočali eksistenco, ter tako ni mogoče zaslediti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, hkrati pa ni zatrjeval strahu pred preganjanjem zaradi razlogov iz drugega odstavka 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), slaba ekonomska situacija v izvorni državi pa ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Zavrnilo je tudi očitke o neopredelitvi upravnega organa do morebitnega obstoja resne škode kot podlage za dodelitev subsidiarne zaščite. Glede navedb, da morebitni neobstoj pogojev za pridobitev statusa begunca še ne pomeni, da se posameznika lahko avtomatično vrača v njegovo izvorno državo, je še pojasnilo, da izpodbijana odločba ne pomeni, da se tožnika prisilno vrne v to državo, temveč se mu zgolj nalaga prostovoljni odhod v 10-dnevnem roku, pri čemer mora zapustiti območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma. Četudi pa bi se pritožnik vrnil v izvorno državo, pa mu po presoji sodišča ne grozi preganjanje ali resna škoda.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in ugodi prošnji za mednarodno zaščito, podrejeno, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Upravnemu organu očita nepravilnosti pri vodenju postopka, zaradi katerih je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, še zlasti, da ga ni učinkovito seznanil z vsebinskimi pogoji za pridobitev mednarodne zaščite v skladu s slovensko zakonodajo (tako za pridobitev statusa begunca, kot tudi za pridobitev subsidiarne zaščite). S tem naj bi opustil dolžnosti iz 7. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), zaradi česar naj tudi dejansko stanje ne bi bilo ugotovljeno v zadostni meri. Sodišče prve stopnje naj se ne bi ukvarjalo z očitkom, da ga tožena stranka ni vodila skozi upravni postopek tako, da bi se razjasnile vse pomembne okoliščine za priznanje ali zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito. Ne samo, da na glavni obravnavi te kršitve ni saniralo, ampak naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zavzelo napačno stališče, da toženka ni kršila 7. člena ZUP. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nekaterih njegovih bistvenih očitkov, in s tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka. Toženki očita nezakonito ravnanje tudi zato, ker naj ga ne bi seznanila s tem, da v postopku lahko uveljavlja razloge, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ne bi bila mogoča zaradi prepovedi nevračanja. Sodišče prve stopnje naj se s tem očitkom ne bi ukvarjalo, zato mu očita absolutno bistveno kršitev določb postopka in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Pritožnik v tej zvezi opozarja na nasprotje med izrekom izpodbijanega upravnega akta in razlogi sodbe glede prisilnega vračanja v izvorno državo.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Glede pritožbenega očitka o nepravilnostih pri vodenju postopka priznanja mednarodne zaščite, še zlasti, ker naj upravni organ pritožnika ne bi seznanil z vsebinskimi pogoji za pridobitev mednarodne zaščite v skladu s slovensko zakonodajo (s tem pa opustil dolžnost iz 7. člena ZUP, zaradi česar naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno), Vrhovno sodišče ugotavlja, da tega očitka pritožnik v tožbi ni uveljavljal. Sodišče prve stopnje se torej niti ni moglo opredeliti do teh navedb, še manj pa te domnevne kršitve sanirati v upravnem sporu.

7. Tudi sicer pa je takšen pritožbeni ugovor očitno posledica zmotnega prepričanja, da ima slovenska zakonodaja drugačno ureditev področja mednarodne zaščite od drugih držav članic Evropske unije. V Evropski uniji velja skupen evropski azilni sistem, ki vključuje enoten status in enotne postopke. ZMZ-1 v skladu z Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite1 določa postopek za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, v skladu z Direktivo 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito2 določa pravice in obveznosti prosilcev za mednarodno zaščito, pogoje za pridobitev mednarodne zaščite in njeno vsebino pa določa v skladu z Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite.3

8. Se je pa sodišče prve stopnje v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe opredelilo in obrazloženo zavrnilo tožbeni očitek, da je tožena stranka zatrjevanje elementov za priznanje mednarodne zaščite prevalila na pritožnika in s tem kršila načelo varstva pravic strank iz 7. člena ZUP. Pojasnilo je, da se od prosilca za mednarodno zaščito pričakuje samo, da bo po svojih besedah povedal, kaj se mu je v izvorni državi zgodilo, da jo je zapustil. V osebnem razgovoru s pritožnikom pa mu je toženka podrobno postavljala vsa potrebna vprašanja in na njihovi podlagi ugotovila vsa pravno relevantna dejstva.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje s tem prepričljivo in konsistentno obrazložilo svoje sklepe glede neutemeljenosti tožbenih navedb o nepravilnostih pri vodenju upravnega postopka in se opredelilo do vseh bistvenih tožbenih očitkov. Taka presoja pa je skladna s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi I Up 217/2016 z dne 24. 8. 2016, po katerem je izjava prosilca v prošnji tista, ki opredeljuje okvir odločanja upravnega organa, pri čemer je dolžnost pristojnih organov v postopku mednarodne zaščite, da prošnjo obravnavajo objektivno in nepristransko, prosilec pa je tisti, ki mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (da je bil pritožnik na to pred podajo prošnje opozorjen, izhaja iz zapisnika o osebnem razgovoru). Po prvem odstavku 37. člena ZMZ-1 uradna oseba vodi osebni razgovor na način, ki omogoča osebi, da lahko razloge oziroma osebne okoliščine v postopkih po tem zakonu predstavi celovito, vendar pa to ne pomeni, da je dolžnost upravnega organa iskanje razlogov, ki bi utemeljevali pritožnikovo prošnjo. Vloga pristojnega organa tako pri podajanju prošnje kot pri osebnem razgovoru je torej, da prosilcu omogoči, da predstavi vsebino prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne, da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito.

10. Kot je Vrhovno sodišče že pojasnilo v sklepu I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017, na kar je pravilno opozorilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik s svojimi navedbami ne zatrjuje preganjanja katerega izmed razlogov, ki jih določa 20. člen ZMZ-1. S pritožbenimi navedbami pa tej presoji niti ne ugovarja.

11. V zvezi z očitkom, da tožena stranka pritožnika ni seznanila z možnostjo uveljavljanja razlogov, zaradi katerih njegova vrnitev v izvorno državo ne bi bila mogoča zaradi prepovedi nevračanja, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je glede na tožbene navedbe sodišče prve stopnje pritožnika na glavni obravnavi (v prisotnosti njegove pooblaščenke) izrecno vprašalo, ali se strinja s tem, da je Maroko zanj varna država oziroma kako to komentira. Iz 15. in 16. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, je pritožnik tedaj navajal le, da je v Maroku veliko ekonomskih problemov, da ni služb in da se dela za 10,00 EUR dnevno, torej je navajal ekonomske razloge, ki sami po sebi ne morejo biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

12. Ker je bil torej pritožnik na glavni obravnavi izrecno pozvan h komentarju o Maroku kot zanj varni državi, a ni navajal nobenih tehtnih razlogov, iz katerih bi izhajalo, da bi v obravnavanem primeru obstajali elementi, ki bi kazali na ponižujoče ali nečloveško ravnanje v izvorni državi, je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za pritožnikovo vrnitev v Maroko zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Sodišču prve stopnje pa glede na pritožnikove navedbe tudi ni mogoče očitati opustitve materialnega procesnega vodstva. Nenazadnje je iz tožbenih navedb razvidno, da je bil pritožnik že ob vložitvi tožbe seznanjen z materialnopravno podlago, pa ne v tožbi ne na glavni obravnavi ni navajal dejstev in okoliščin, ki bi bile pravno upoštevne.

13. Pravni presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi oziroma slabih zaposlitvenih možnosti ter nizkih prihodkov iz naslova dela, navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, posledično pa je podan razlog iz prve alineje 52. člena ZMZ-1 za zavrnitev njegove prošnje kot očitno neutemeljene, pritožnik vsebinsko ne oporeka, njegovi ugovori v zvezi z razlogom za zavrnitev prošnje iz druge alineje 52. člena ZMZ-1 pa so neutemeljeni. Ker je torej sodišče prve stopnje presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1 in je pritožnikovo tožbo zavrnilo, tudi ne drži, da je stališče sodišča prve stopnje iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe v nasprotju z izrekom izpodbijanega upravnega akta.

14. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 60. 2 UL L št. 180 z dne 29. 6. 2013, str. 96. 3 UL L št. 337 z dne 20. 12. 2011, str. 9.