Jedro

Če stranka vloži ugovor zoper opomin oziroma nalog za plačilo sodne takse, se ta šteje kot zahteva za izdajo odločbe o odmeri sodne takse.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom (3. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 27. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-UPB1, Uradni list RS, št. 20/04) v zvezi s 4. členom ZST-UPB-1 in taksne tarife št. 28 tožnici odmerilo sodno takso za tožbo, opomin za sodno takso za tožbo, zahtevo za izdajo začasne odredbe in sklep o začasni odredbi v zadevi, opr. št. U 585/2006, v skupni višini 154,64 EUR.

Zoper navedeni sklep se tožnica pritožuje. Ne strinja se z odločitvijo v sodbi, za katero ji je obračunana sodna taksa, in tudi ne z odmero sodne takse. Predlaga, da se jo plačila te takse oprosti glede na njeno šibko socialno stanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in odloči v njeno korist. Pritožba ni utemeljena Kot je tožnici pravilno že v več primerih pojasnilo prvostopno sodišče in je vrhovno sodišče tako odločitev in razloge prvostopnega sodišča potrdilo (glej zadevo I Up 190/2006 in druge), opomin oziroma nalog za plačilo sodnih taks nista akta, zoper katera bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo. Ker je tožnica z vlogo z dne 24.11.2006 ugovarjala opominu, s katerim je bila pozvana na plačilo sodne takse za tožbo z dne 23.10.2006, in za opomin za plačilo sodne takse z dne 20.11.2006, in z vlogo z dne 24.1.2007 ugovarjala nalogu za plačilo sodne takse za sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe, je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče pravilno štelo ti vlogi za zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse v smislu 1. odstavka 27. člena ZST. Le zoper tako odločbo, to je v tem primeru izpodbijani sklep, je namreč dopustno vložiti pritožbo, ki jo je tožnica tudi vložila.

Izpodbijani sklep pa je po presoji pritožbenega sodišča pravilen in zakonit. Z njim je odmerjena sodna taksa, ki jo je tožnica dolžna plačati na podlagi ZST. Tožničin pritožbeni ugovor, da naj se jo plačila sodnih taks oprosti, pa ni upošteven. Tožnica bi namreč morala v skladu z določbami ZST prositi za oprostitev plačila sodnih taks pred ali ob nastanku taksne obveznosti (14. člen ZST), torej za tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe najpozneje ob njuni vložitvi (1. točka 2. odstavka 4. člena ZST), za sodbo pa pred oziroma najpozneje ob njeni izdaji (2. točka 2. odstavka 4. člena ZST), česar pa ni storila.

Ker je predmet tega upravnega spora le odmera sodnih taks, v tem upravnem sporu tožnica ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločanje v glavni stvari. Zato druge ugovore vrhovno sodišče zavrača kot neupoštevne.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča.