Jedro

V ponovnem postopku je tožena stranka imela zakonito podlago, da ni uporabila poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 2664/2005 ni zavzelo stališča, da so dejstva iz predmetnih poročil objektivno pomembna za odločanje v zadevi, ampak je zavzelo stališče, da so ta poročila s procesnega vidika pomembna, ker jih je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila. Ker vzdrži presojo zakonitosti tisti del dokazne ocene tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik očitno ni preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, za kar se je tožena stranka lahko oprla tudi na izjavo tožnika pred prekrškovnim organom, kjer je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo.

Izrek

Tožba se zavrne. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Upravno sodišče je v upravnem sporu med strankama že odločilo in sicer s sodbo v zadevi U 2664/2005 z dne 28. 12. 2005. Sodišče je v zadevi U 2664/2005 tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek z obrazložitvijo, da mora tožena stranka v zvezi z vsebino iz poročil, ki jih je uporabila v upravnem postopku, stranki predočiti uporabljene vire, ji dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki izhajajo iz teh poročil in so pomembna za odločbo, ker se je tožena stranka na ta dejstva oprla (22. člen Ustave v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 968/2005 z dne 24. 11. 2005).

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi določila 1. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil) v povezavi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil prošnjo tožnika, ki je državljana Srbije in Črne Gore (roj. ... v kraju A), zavrnila azil kot očitno neutemeljeno in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka najprej povzema izpovedbo tožnika, ki jo je podal ob vložitvi prošnje za azil, in v kateri je navedel, da so se njegove težave pričele leta 1997, ko se je vrnil na Kosovo. Nihče ga ni hotel zaposliti, nakar se je začela vojna na Kosovu, tako da se je skupaj z družino preselil v Z. Po vojni leta 1999 se je vrnil na Kosovo, vendar so se težave nadaljevale in stopnjevale. Trikrat so mu neznanci razbili osebni avtomobil, nazadnje leta 2000. Z avtomobilom je razvažal zelenjavo na tržnico v A. Leta 2001 so mu neznanci metali kamenje v hišo. V začetku leta 2002 je zapustil A in odšel v Makedonijo k prijatelju, kjer je živel do sredine leta 2003. V letu 2003 v Skopju dobil delovni vizum z veljavnostjo 6 mesecev ter prvič prišel v Slovenijo. Delal je v gradbeništvu pri CC v T. Po preteku delovnega vizuma se je leta 2004 vrnil nazaj domov v A. Po vrnitvi na Kosovo se je nadaljevalo s kamenjanjem njegove hiše (ponoči). Na zid njegove hiše pa so mu napisali, da ni Albanec in da naj gre živet tja, kjer je živel do sedaj. Ves ta čas je živel v strahu in nikjer ni mogel delati. Ker tako ni mogel več živeti, se je odločil, da zapusti Kosovo. Vsak dogodek je prijavil policiji v A. Policisti so prišli na kraj dogodka, vzeli izjave ter odšli. Osebno mu ni znano, da bi zoper kogarkoli ukrepali. Njegova družina sedaj živi pri njegovem bratu v A. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka podaja razlago pospešenega postopka in v okviru tega pravilno ugotavlja, da ko pristojni organ ugotovi obstoj zakonskega dejanskega stanu iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, mora ob tem tudi utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka ugotavlja nekatera dejstva iz odločbe o prekršku št. 3E695-40-6/15721-05 z dne 22. 9. 2005 in sicer, da je tožnik dne 22. 9. 2005 ob 14.25 uri na naslovu L kršil določila Zakona o tujcih s tem, da je nedovoljeno vstopil v Republiko Slovenijo in se izognil mejni kontroli mejnih organov. Prosilec je bil ob ugotovitvi prekrška seznanjen s pravico, da se lahko izjavi o okoliščinah prekrška in je podal pisno izjavo v kateri je navedel, da je "iz A šel v Črno Goro z avtobusom do U. Iz U me je odpeljala oseba v L. V L sem prišel zaradi ekonomske krize, oženjen sem in imam tri otroke in ženo." Tožena stranka na tej podlagi ugotavlja, da je uradna oseba policije, ki je vodila postopek po uradni dolžnosti zoper tožnika, odločitev sprejela na podlagi neposrednih ugotovitev policistov. Posebej so preučili razloge za azil, katere je tujec navajal v postopku, da je v Republiko Slovenijo prišel iskat zaposlitev oziroma po zaslužek. Nadalje tožena stranka pravi, da je bil tožnik zaradi odstranitve iz Slovenije dne 22. 9. 2005 nastanjen v Centru za tujce Postojna. Dne 24. 9. 2005 pa je v Centru za tujce P podal lastnoročno napisano prošnjo za azil. V državo pa je tožnik vstopil dne 20. 9. 2005, kot izhaja iz izjave, podane ob prošnji za azil. Na podlagi tega tožena stranka ugotavlja, da iz ravnanja tožnika nedvoumno izhaja utemeljen sum, da zavaja ali zlorablja azilni postopek s tem, da je vložil prošnjo za azil v Centru za tujce, kjer je bil nastanjen z namenom, da bo odstranjen iz Republike Slovenije, in to šele četrti dan po nezakonitem vstopu v Republiko Slovenijo, oziroma po dveh dneh bivanja v navedenem centru. S tem je zavajal oziroma zlorabljal azilni postopek v smislu 5. alineje 36. člena ZAzil. Temu tožena stranka dodaja, da je imel prosilec v Republiki Sloveniji urejeno dovoljenje za začasno prebivanje iz razloga sezonskega dela (od dne 24. 9. 2003 do dne 4. 4. 2004). Iz prošnje za azil z dne 6. 10. 2005 tudi izhaja, da mu je bil v letu 2003 izdan "delovni vizum" z veljavnostjo šestih mesecev in sicer pri Diplomatsko-konzularnem predstavništvu RS v Skopju. V letu 2003 je tako prvič prišel v Republiko Slovenijo in delal v gradbeništvu. Po preteku "delovnega vizuma" se je po njegovi navedbi leta 2004 vrnil domov v A. Iz njegove prošnje tudi izhaja, da v matični državi živijo žena in trije otroci in sicer pri njegovem bratu. Prav tako iz njegove prošnje za azil izhaja, da v matični državi ni bil nikoli preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja, pripadnosti določeni družbeni skupini. Glede na navedeno pristojni organ meni, da če bi se prosilec resnično počutil ogroženega v matični državi, bi za azil zaprosil že v letu 2003, ko je prvič prišel v Republiko Slovenijo, ne pa da se je po izteku dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga sezonskega dela vrnil v matično državo (A) in tam bival vse do dne 19. 9. 2005, kjer še sedaj biva njegova družina. Tožena stranka pravi, da je Upravno sodišče Republike Slovenije v sodbi št. U 2643/2005 z dne 1. 2. 2006 ugotovilo, da čas vložitve prošnje za azil glede na prihod prosilca za azil v državo pomeni eno od pomembnih okoliščin, na podlagi katere se presoja verodostojnost prosilca. Sklicuje pa se tudi na 5. točko 4. člena Direktive št. 2004/83/EC. Tožena stranka je zato njegovo prošnjo za azil v skladu s prvo alineo drugega odstavka 35. člena, v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila kot očitno neutemeljeno.

Tožnik je vložil tožbo iz vseh razlogov. Pravi, da njegova situacija ni takšna, kot ugotavlja tožena stranka. Zaradi tega bi bilo potrebno njegov primer bolj individualno obravnavati. Pravi, da ga je upravičeno strah vrnitve v matično državo. V primeru vrnitve v matično državo bi bil tožnik gotovo preganjan kot doslej. Prav tako tožniku tudi ni mogoče očitati nobene lastne krivde za preganjanje, ki ga opisuje. Tožnikova izvorna država pa seveda tožniku ne more nuditi tolikšne zaščite, da bi si tožnik upal vrniti tja. Tožena stranka ni ugotavljala pogojev za priznanje azila. Tožniku tudi ni mogoče očitati zavajanja oziroma zlobe azilnega postopka samo iz razloga, ker naj bi nekoliko kasneje zaprosil za azil v RS. Ni mu namreč bilo omogočeno, da bi lahko takoj prišel v stik s svetovalcem za begunce, da bi mu le-ta lahko pojasnil zadeve v zvezi z azilom. Ko pa je tožnik prišel v stik s svetovalcem za begunce, je takoj vložil prošnjo za azil. Sicer pa tudi v drugih primerih, ko prosilci za azil ustno izrazijo željo po vložitvi prošnje za azil, prosilcem ni omogočeno, da bi to svojo namero lahko takoj izrazili še v pisni obliki. Tudi iz teh razlogov pride do časovnega zamika. Meni, da bi bilo potrebno za razjasnitev navedenih okoliščin tožnika zaslišati. Pisna izjava prosilca, da želi azil v Republiki Sloveniji, podana šele v Centru za tujce po samo dveh dneh, ne more že sama po sebi dokazovati, da je tožnik zaprosil za azil samo zaradi tega, da bi onemogočil prisilno odstranitev iz države in da zaradi tega zavaja oziroma zlorablja azilni postopek. Vsak primer bi bilo potrebno posebej obravnavati. Tako široko tolmačenje zakonskih določb pomeni, da se lahko vsakomur, ki v Centru za tujce zaprosi za azil, očita zloraba azilnega postopka. Od prava neukih strank se gotovo ne more zahtevati, da se bodo (kljub siceršnji seznanitvi s svojimi pravicami) zavedali, da ima lahko malo kasneje vložena prošnja za azil za njih tako hude posledice. Zakonodajalec bi po oceni tožnika ravnal bolje, če bi določil rok v dnevih in obenem omogočil vložitev prošnje za azil tudi po preteku določenega roka, če bi prosilec lahko z "dobrim razlogom" oziroma z upravičenim razlogom, kot v primeru predloga za vrnitev v prejšnje stanje, obrazložil, zakaj tega ni storil v časovno določenem roku. Rok določen v dnevih bi bil brez dvoma vsakomur lažje razumljiv. Posebej pa tožeča stranka opozarja, da tožena stranka pri ponovnem odločanju o prošnji za azil ni ravnala po navodilih Upravnega sodišča Republike Slovenije iz sodbe v zadevi U 2664/2005-6 z dne 28. 12. 2005. Tudi v tem postopku tožniku ni bila dana možnost, da bi lahko sodeloval v postopku in se izjavil o dejstvih in okoliščinah, relevantnih za odločitev. Predlaga, da sodišče izvede glavno obravnavo, zasliši tožnika in izpodbijano odločbo odpravi. Zaradi slabega premoženjskega stanja prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

Obrazložitev k prvi točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovor, da tožena stranka ni sledila navodilom sodišča iz sodbe z dne 28. 12. 2005, je neutemeljen iz naslednjega razloga: Upravno sodišče je s sodbo v zadevi U 2664/2005 z dne 28. 12. 2005 naložilo toženi stranki, da zasliši tožnika zaradi tega, ker je tožena stranka v izpodbijani odločbi v zadevi U 2664/2005 uporabila poročila, glede katerih bi morala po odločbi Ustavnega sodišča v zvezi z 22. členom Ustave seznaniti stranko in ji dati možnost, da se o pomembnih dejstvih iz teh poročil izjasni. V ponovnem postopku je tožena stranka imela zakonito podlago, da ni uporabila poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je sicer uporabila v prvotnem postopku, ker Upravno sodišče v sodbi v zadevi U 2664/2005 ni zavzelo stališča, da so dejstva iz predmetnih poročil objektivno pomembna za odločanje v zadevi, ampak je zavzelo stališče, da so ta poročila s procesnega vidika (22. člen Ustave, 3. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 22/2005) pomembna, ker jih je v konkretnem primeru tožena stranka uporabila.

Tožena stranka pa je imela zakonito podlago, da ni uporabila omenjenih poročil o stanju v državi tudi zato, ker je njena dokazna ocena o neverodostojnosti tožnika z opiranjem na dejstva v zvezi z navedbami tožnika o dogodkih v izvorni državi in njegovim predhodnim bivanjem v Sloveniji dovolj celovita in konsistentna in sicer v zvezi z določilom 2. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z določilom 2. odstavka 1. člena ZAzil, Uradni list Rs, št. 134/2003, 85/2005 - odločba US, 17/2006). Sodišče namreč sprejema dokazno oceno tožene stranke, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil). Tožena stranka je namreč pravilno povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, da je tožnik iz izvorne države odšel v Albanijo prvič med letoma 1997 in 1999, ko je zaradi brezposelnosti in vojne zapustil Kosovo. To dogajanje ne more biti razlog za preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil in kot preganjanje razlaga uveljavljena upravno-sodna praksa v povezavi z določilom 1.a. in 1.b. 9. člena Direktive št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004 ŠCouncil Directive on minimum standards for the qualification and status of third country nationals and stateless persons as refugees or as persons who otherwise need international protection and the content of the protection granted, O J L 304/12, 30. 9. 2004; v nadaljevanju: Direktiva]. Po določilu 1.a odstavka 9. člena Direktive mora biti dejanje preganjanja zadosti resno po naravi dejanja ali zaradi ponavljanja dejanj, tako da to povzroči hude kršitve tistih temeljnih človekovih pravic, pri katerih ni možna razveljavitev določenih obveznosti po določilu 2. odstavka 15. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (MKVČP, Uradni list RS, št. 7/94, Uradni list RS. št. 33/94). Po določilu 1.b. odstavka 9. člena Direktive pa se kot akt preganjanja lahko šteje tudi kumuliranje več različnih ukrepov, vključno z kršitvami človekovih pravic (ki ni treba da so absolutne človekove pravice), ki so zadosti resni, da na posameznika vplivajo na podoben način, kot to določa 1.a. odstavek 9. člena Direktive. Primeroma pa so nekatera dejanja preganjanja našteta v določilu 2. odstavka 9. člena Direktive.

Po vrnitvi na Kosovo so tožniku, kot je ugotovila tudi tožena stranka, trikrat razbili avto, nazadnje leta 2000, neznanci pa so mu leta 2001 kamenjali hišo. Tudi to ne more bi razlog za preganjanje v smislu 2. odst. 1. člena ZAzil v povezavi z določilom 1.a. in 1.b. 9. člena Direktive št. 2004/83/EC, ker ne gre za takšno intenzivnost preganjanja, kot jo zahteva omenjena upravno-sodna razlaga. Do srede leta 2003 tožnik ni živel v izvorni državi, ampak v Makedoniji. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v letu 2003 šest mesecev bival v Sloveniji na podlagi delovne vize. Ker takrat v Sloveniji ni zaprosil za azil, to dejstvo kaže tudi na tožnikovo neverodostojnost glede obstoja preganjanja na Kosovu do njegovega odhoda iz Kosova v Slovenijo in ne samo, da ni izkazal potrebne intenzitete preganjanja. V zvezi z dejanji do tožnikovega prihoda v Slovenijo v letu 2003, ki naj bi po navedbah tožnika pomenila preganjanje v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, tožnik torej ni uspel dokazati utemeljenega strahu pred preganjanjem in je v zvezi s temi okoliščinami očitno, da mu ne grozi preganjanje (2. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Po vrnitvi na Kosovo v letu 2004 naj bi se po navedbah tožnika nadaljevalo s kamenjanjem hiše, na zidu pa so napisali, da ni Albanec in da naj gre tja, kjer je živel do sedaj. Tudi to po mnenju sodišča, ob upoštevanju upravno-sodne prakse na tem področju (in na to vezano spoštovanje določila 2. odstavka 14. člena in 22. člena Ustave), ne dosega intenzivnosti preganjanja, kot jo zahteva 2. odstavek 1. člena ZAzil v povezavi z Direktivo. To zadošča za presojo sodišča, da je tožba neutemeljena, četudi sodišče ne sprejema dokazne ocene o tem, da tožnik zlorablja postopek (1. alineja 2. odstavka 35. člena ZAzil, ter 2. in 5. alineja 36. člena ZAzil), ker je tožnik predstavil lažne razloge in ker je izrazil namero vložiti prošnjo za azil šele 4 dni po prihodu v Slovenijo in po dveh dneh bivanja v Centru za tujce. Ta del dokazne ocene tožene stranke je namreč napačen. Ugotovitev tožene stranke, da je tožnik predstavil lažne razloge nima obrazložitve, ker če tožnik navede razloge za azil, ki ne ustrezajo opredelitvi begunca po ZAzil, to še ne pomeni, da je predstavil lažne razloge. Kar pa zadeva uporabo 5. alineje 36. člena ZAzil, pa dokazna ocena tožene stranke ne ustreza podatkom v spisu, saj je tožnik ob podaji prošnje navedel, da je po prihodu v Ljubljano samo odšel v Azilni dom, da bi zaprosil za azil, pa so od tam poklicali policijo, ki ga je odpeljala na policijsko postajo, kjer je moral tožnik podati izjavo, zakaj zaproša za azil. Zato je ugotovitev tožene stranke, da je tožnik izrazil namero oziroma da je zaprosil za azil po 4 dneh bivanja v Sloveniji in po 2 dneh bivanja v Sloveniji, nepopolna, saj ni upoštevala izjave tožnika ob podaji prošnje za azil, da je tožnik sam prišel najprej v Azilni dom, da bi zaprosil za azil. To isto je tožnik povedal tudi na zaslišanju pred sodiščem, ko je sodišče presojalo zakonitost akta o omejitvi gibanja (zapisnik o zaslišanju opr. št. U 2231/2005 z dne 17. 10. 2005).

Vendar, ker vzdrži presojo zakonitosti tisti del dokazne ocene tožene stranke, ki se nanaša na ugotovitev, da tožnik očitno ni preganjan v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil, za kar se je tožena stranka lahko oprla tudi na izjavo tožnika pred prekrškovnim organom, kjer je tožnik povedal, da je v Slovenijo prišel iz ekonomskih razlogov, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 39. člena ZAzil v povezavi z določilom 2. odstavka 59. člena ZUS, kajti sodišče je sprejelo le razlog po 2. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. odstavkom 1. člena ZAzil, ne pa tudi utemeljitev tožene stranke, ki se nanaša na 1. alinejo 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi z 2. in 5. alinejo 36. člena ZAzil. Iz te obrazložitve sledi, da je tožnikov tožbeni ugovor v zvezi s pomenom časa, kdaj prosilec za azil izrazi namero zaprositi za azil glede na čas prihoda v Slovenijo, ki je sicer ustavno-pravne narave, nepomemben za obravnavani spor. Zato sodišče tudi ni zaslišalo tožnika, kajti tožnik je predlagal zaslišanje, da bi tožnik razjasnil okoliščine glede dejanskih možnosti, ki jih je imel za vložitev prošnje za azil. Ker to vprašanje za rešitev spora ni pomembno, saj sodišče ne šteje, da je tožnik zlorabljal postopek, ker naj bi za azil zaprosil prepozno, sodišče tudi ni opravilo glavne obravnave zaradi zaslišanja tožnika. Izvedba glavne obravnave namreč ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve oziroma tožnik ni predlagal izvedbe glavne obravnave in zaslišanja zaradi pojasnjevanj stališč glede intenzivnosti in oblik preganjanja v izvorni državi. Pri zavrnitve tega dokaznega predloga se je sodišče oprlo na prakso Ustavnega sodišča v zvezi z glavnimi obravnavami v azilnih zadevah (Up-422/03 z dne 10. 7. 2003) ter uveljavljeno prakso Vrhovnega sodišča RS na podlagi omenjene odločbe Ustavnega sodišča RS (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 260/2006 z dne 22. 2. 2006. Obrazložitev k drugi točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi določila 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnje spremembe in dopolnitve) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo taks občutno zmanjšalo sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.