Jedro

Presoja višine odškodnine za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi skaženosti.

Pravilna je presoja, da sta v dani prometni situaciji nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode in da sta njuna deleža odgovornosti enaka. Zavarovanec toženke je vozil v nasprotju s 23. členom ZVCP, saj se pred zavijanjem v levo ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in namere ni pravočasno nakazal s predpisanim znakom. Tožnik pa je kršil pravila o prehitevanju, saj ni dal predpisanega znaka, poleg tega je nedovoljeno prehiteval v križišču in o osvetlitvi. Ugotovljeno je bilo, da bi tožnik zmanjšal tveganje, če bi upošteval dejstvo, da nima luči in je zato težje zaznaven, ter če ne bi prehiteval, ampak bi vozil za počasnejšimi pred seboj vozečimi vozili. Trčenju bi se lahko izognil, v kolikor bi zavarovanec toženke vključil smerokaze na večji oddaljenosti od križišča ter bi tako lahko zmanjšal svojo hitrost. Zavarovanec toženke pa bi se nezgodi lahko izognil, če bi natančneje opazoval promet v vzvratnem ogledalu, saj je bil v trenutku, ko je pričel s prehitevanjem, tožnik že v fazi prehitevanja in se je nahajal v njegovi bližini.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik, takrat star 17 let, se je kot voznik motornega kolesa hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, ki se je zgodila 2. 4. 2001 v Ž. Skupaj s sopotnikom je vozil po prednostni cesti in pred križiščem pričel s prehitevanjem spredaj vozečih vozil. V isti smeri kot tožnik je vozilo tudi osebno vozilo Škoda, ki je bilo obvezno zavarovano pri toženki. Do trčenja je prišlo ob začetem delu ustja stranske ceste. Zavarovanec toženke je z zavijanjem na levo tožniku zaprl pot. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku (ob ugotovljenem njegovem 35-soprispevku k nastali škodi) plačati 50.700 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo in mesečno rento v znesku 325 EUR. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama pravdnih strank delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnica zavezana tožniku plačati 71.500 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo ter mesečno rento v znesku 250 EUR. V presežku glede še zahtevanih 86.527 EUR in vsakomesečne še zahtevane rente 250 EUR je tožbeni zahtevek zavrnilo. V ostalem je pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da za nastanek konkretne prometne nesreče nobenemu od ravnanj udeležencev ni moč pripisati večje teže. Nevarno situacijo sta z nespoštovanjem cestno prometnih predpisov ustvarila oba udeleženca, zato sta deleža odgovornosti enaka.

3. Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe je tožnik vložil revizijo. Navaja, da je toženka v pritoži zoper razveljavljeno vmesno sodbo zahtevala le zvišanje deleža tožnikove odgovornosti iz razloga neuporabe čelade. Zato sodišče v ponovljenem sojenju iz istega razloga (vožnje tehnično pomanjkljivo opremljenega motornega kolesa) tožniku ne bi smelo pripisati višje odgovornosti kot ob prvem sojenju, ko je odločilo, da je tožnik zaradi vožnje s tehnično pomanjkljivo opremljenim kolesom z motorjem odgovoren za škodo v 25 %. Meni, da je prvo sodišče s tem, ko je odločilo, da je tožnik iz tega razloga odgovoren v višini 35 %, kršilo prepoved reformatio in peius in hkrati poseglo v že pravnomočno razsojeno stvar. Toženka ni zatrjevala, da njen zavarovanec zaradi visenja žarnic na žicah ne bi mogel videti njihovega utripanja v vzvratnem ogledalu. Sodišče ne obrazloži, kje naj bi tožena stranka takšno trditev podala, kar predstavlja kršitev Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedene kršitve pa ni odpravilo niti pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da naj bi bila vidnost utripajočih žarnic odvisna od naključja. Sodišči se tudi nista izjasnili, ali se ugotovljena dejstva nanašajo na delovanje smerokazov s prižganim motorjem ali z ugasnjenim motorjem brez akumulatorja. Nižji sodišči sta se spustili na strokovno področje. Način delovanja smerokazov lahko ugotovi le izvedenec elektro stroke. Nižji sodišči nista zavzeli stališča do pripomb tožnika o tem, v katero izvedensko stroko spada delovanje elektrike, kar predstavlja bistveno kršitev ZPP. Sodišče samo nima strokovnega znanja, da bi lahko ugotavljalo, kako so delovali smerokazi na tožnikovem motorju niti o tem nima znanja izvedenec cestnoprometne stroke. Iz obrazložitev sodb nižjih sodišč ni mogoče razbrati razlogov v zvezi s sokrivdo zaradi nedelovanja svetlobnih teles oziroma iz sodb ni jasno, kaj bi naj takšna ugotovitev pomenila. Ugotovitev je tudi napačna, saj je splošno znano dejstvo, da so žarnice okrogle in da svetijo v vse smeri, ne glede na to kako so obrnjene. Toženka ni dokazala, da so bile žarnice usmerjene tako, da voznik avtomobila utripanja žarnic ni mogel videti v vzvratnem ogledalu. Prav tako ni podala ustrezne in konkretizirane trditvene podlage, da bi lahko sodišče tožniku prisodilo sokrivdo zaradi nedelovanja smerokazov. Še manj je toženka uspela dokazati nedelovanje smerokazov. Toženka ni opredelila in zatrjevala vzročne zveze med nedelujočimi smerokazi in nastankom nezgode. Nižji sodišči nista obrazložili vzročne zveze med tem, da motorno kolo ni imelo luči in nastalo škodo. Ugotovljeno je bilo, da je bila vidljivost v kritičnem trenutku še zadostna, da je lahko zavarovanec toženke tožnika zagledal v vzvratnem ogledalu. To pomeni, da je zavarovanec toženke lahko tožnika videl v vzvratnem ogledalu kljub temu, da motorno kolo ni imelo luči. Zato med nesporno kršitvijo in nastankom škode ni vzročne zveze. Zaključek sodišča druge stopnje, da naj bi tožnik z uveljavljanjem alkoholiziranosti zavarovanca toženke v pritožbi navajal nova dejstva, je zmoten. Zavarovanec toženke je imel v krvi med 0,56 in 0,45 g/kg alkohola v času škodnega dogodka, kar med pravdnima strankama nikoli ni bilo sporno in izhaja iz listinske dokumentacije v spisu. Tako nikakor ne gre za novo dejstvo in je sodišče druge stopnje z neupoštevanjem omenjenega dejstva bistveno kršilo določbe pravdnega postopka ter posledično tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je presojeno odločilno dejstvo, da je zavarovanec vozil zelo objestno in proti predpisno, tako da je vozil skozi križišče na način, da je to sekal in posledično bistveno prispeval k obravnavanemu škodnemu dogodku. Neupoštevanje tega dejstva predstavlja kršitev ZPP. Glede na navedeno je zmotna odločitev sodišč o tožnikovi 50 % soodgovornosti za nastanek škodnega dogodka, saj so na strani zavarovanca toženke podane sledeče hude kršitve: vožnja pod vplivom alkohola, objestna vožnja skozi križišče s sekanjem ovinka, voznik se pred zavijanjem ni prepričal v vzvratnih ogledalih, ali lahko varno zavije, čeprav bi tožnika lahko na ta način zaznal. Voznik je pričel z zavijanjem brez da bi vklopil smerokaz. Glede na vse navedeno tožnik meni, da sodišči nista pravilno porazdelili soodgovornosti. Tožniku je mogoče očitati le nepravilno vožnjo v križišču, ki pa je v primerjavi s hudimi kršitvami zavarovanca toženke takšna, da tožniku ni mogoče prisoditi več kot 10 % sokrivde. Opozarja na dejstvo, da je avto v primerjavi z motornim kolesom bolj nevarna stvar. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti ponavlja poškodbe, ki jih je tožnik utrpel in nevšečnosti, ki jih je imel. Pri tem se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 521/95 in II Ips 256/94, kjer je bilo za podoben obseg telesnih bolečin oškodovancem prisojeno 51 oziroma 41 povprečnih mesečnih neto plač. Glede strahu opozarja na ugotovitve, da je tožnik prestajal intenziven sekundarni strah za izid zdravljenja, ki je trajal še celo leto po poškodbi. Tožnik je prestajal sekundarni strah v lažji obliki tudi pri vseh kontrolnih pregledih pri specialistih, pri operacijah in hospitalizaciji. Meni, da bi moralo sodišče ugoditi zahtevku iz naslova strahu v celoti. Enako se zavzema glede odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti, kjer opozarja ponovno na že izpostavljeni zadevi II Ips 521/95 in II Ips 256/94. Primerjava pokaže, da je bilo v podobnih primerih prisojeno iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti približno 16 povprečnih mesečnih neto plač. Zato je glede na primerljivo sodno prakso prisojeni znesek iz tega naslova prenizek.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijski očitki procesnih kršitev niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje je pravilno pojasnilo, da v novem sojenju ni prišlo do kršitve pravila o prepovedi spremembe na slabše zaradi spremenjene pravne presoje deleža odgovornosti pravdnih strank, ker se tožnik (ki je s pritožbo izpodbijal presojo o svoji 25 % odgovornosti) ni edini pritožil(1) zoper vmesno sodbo P 390/2004. Toženka je namreč s pritožbo izpodbijala odločitev o njeni (75 %) odgovornosti, zato je bila vmesna sodba v celoti razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker torej o podlagi zahtevka ni bilo niti delno pravnomočno razsojeno, zatrjevanja o posegu v pravnomočno razsojeno stvar niso utemeljena. Prav tako ne držijo revidentove navedbe, da sta nižji sodišči z, v reviziji izpostavljenimi ugotovitvami, ki se nanašajo na razjasnjevanje tožnikovega prispevka k škodnem dogodku zaradi nedelovanja svetlobnih teles na motorju, presegli toženkino trditveno podlago in kršili 7. člen ZPP. Kot sodišče druge stopnje pravilno poudarja, je toženka pravočasno zatrjevala, da je tožnik odgovoren za škodo oz. da je k njenemu nastanku prispeval (tudi) zato, ker na motorju ni imel žarometa, zadnjih luči in smerokazov. Svetilne naprave niso delovale oz. jih ni bilo (glej list. št. 10). Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je toženka te trditve podala v odgovoru na tožbo (glej str. 4 sodbe sodišča prve stopnje). Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, katerih revizijska graja ni dovoljena,(2) izhaja, da na kolesu z motorjem v kritičnem času ni bilo luči niti prižganih smerokazov.(3) Hipotetičen zaključek sodišča prve stopnje, da tudi če bi ti delovali, bi bila njihova vidnost zmanjšana, zato ni pravno odločilen. Zmotno je zavzemanje revidenta, da je mogoče dejstvo, ali so bili prižgani smerokazi ugotavljati zgolj na podlagi mnenja izvedenca elektrotehnične stroke. Sodišče druge stopnje mu je na te očitke smiselno odgovorilo v tč. 12 sodbe. Razlogi glede tožnikovega prispevka zaradi nedelovanja svetlobnih teles na njegovem motornem kolesu so navedeni na šesti strani sodbe sodišča druge stopnje oz. osmi strani sodbe sodišča prve stopnje, zato očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Ne drži, da med tem, da motor ni imel luči in nastankom nezgode ni podana in s strani nižjih sodišč pojasnjena(4) vzročna zveza. Res je, da je bilo kljub mraku še mogoče zaznavati neosvetljene ovire v odsevu svetlobe javne razsvetljave, vendar je bilo ugotovljeno, da bi zavarovanec toženke v vzvratnem ogledalu lažje opazil tožnika, v kolikor bi imelo motorno kolo delujoča svetlobna telesa. Revizijsko uveljavljana kršitev prvega odstavka 337. člena ZPP ni podana. Dejstva, da naj bi zavarovanec toženke vozil pod vplivom alkohola, ni mogoče opredeliti kot nespornega med pravdnima stranka, saj ga tožnik ni zatrjeval. Pomanjkljive trditvene podlage pa ne morejo nadomestiti dokazi (izpovedbe priče ali listinski dokaz iz katerih je izhajalo sodišče prve stopnje v vmesni sodbi). Zatrjevanja o objestno vožnji toženkinega zavarovanca in sekanju ovinka nimajo podlage v dejanskih ugotovitvah nižjih sodišč.

7. Uporaba določbe drugega odstavka 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o obojestranski krivdi obeh imetnikov motornih vozil – osebnega avta zavarovanca tožene stranke in motornega kolesa tožnika – in s tem o obojestranski odgovornosti za tožniku nastalo škodo, je med strankama pravde sporna glede odstotka soodgovornosti imetnikov vozil. V reviziji namreč tožnik svoj prispevek priznava, vendar ga zmanjšuje na 10 %. Dejanske ugotovitve pa tožnikovega stališča ne podpirajo. Njihova presoja je namreč utemeljeno privedla do ugotovitve, da sta v dani prometni situaciji nepravilno ravnala oba udeleženca prometne nezgode. Neposredni vzrok za nesrečo je treba torej iskati v ravnanju obeh. Zavarovanec toženke je vozil v nasprotju s 23. členom Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), saj se pred zavijanjem v levo ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v cestnem prometu, in namere ni pravočasno nakazal s predpisanim znakom (drugi odstavek 32. člena ZVCP). Tožnik pa je kršil pravila o prehitevanjem, saj ni dal predpisanega znaka, poleg tega je nedovoljeno prehiteval v križišču (34. člen ZVCP) in o osvetlitvi (56. člen ZVCP). Ugotovljeno je bilo, da bi tožnik zmanjšal tveganje, če bi upošteval dejstvo, da nima luči in je zato težje zaznaven, ter če ne bi prehiteval, ampak bi vozil za počasnejšimi pred seboj vozečimi vozili. Trčenju bi se lahko izognil, v kolikor bi zavarovanec toženke vključil smerokaze na večji oddaljenosti od križišča ter bi tako lahko zmanjšal svojo hitrost. Zavarovanec toženke pa bi se nezgodi lahko izognil, če bi natančneje opazoval promet v vzvratnem ogledalu, saj je bil v trenutku, ko je pričel s prehitevanjem, tožnik že v fazi prehitevanja in se je nahajal v njegovi bližini. Čeprav je avto sicer nevarnejši od motornega kolesa, pa večji nevarnostni potenciali avtomobila v tem primeru niso bili odločilni dejavnik škode. Do nesreče ni prišlo zaradi velike in težko obvladljive hitrosti ter mase in posledično vztrajnosti osebnega vozila (kar so lastnosti, zaradi katerih je avtomobil na splošno nevarnejši od motornega kolesa). Zahteva revidenta, da je treba pri porazdelitvi krivde upoštevati stopnjo povečane nevarnosti v nesreči udeleženih motornih vozil, zato v tem primeru ni utemeljena.

8. Po presoji revizijskega sodišča je sodišče druge stopnje z odmero denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in nevšečnosti tožnika v višini 40.000 EUR (kar znaša 41,12 povprečnih mesečnih neto plač), za strah v višini 3.000 EUR (kar je 3,08 povprečne mesečne neto plače) in za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 12.000 EUR (kar je 12,34 povprečnih mesečnih neto plač) pravilno izpolnilo pravni standard pravične denarne odškodnine iz 200. člena ZOR, ki je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

9. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tako načelo individualizacije kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Vsa pravno relevantna dejstva, na katera revident (ponovno) pri posamezni obliki nepremoženjske škode opozarja in obstoj katerih sta sodišči prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovili (vrsta in teža poškodbe, trajanje in intenzivnost bolečinskih obdobij, strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, nevšečnosti, starost tožnika itd.), so bila primerno ovrednotena že v pravnomočni sodbi. Na podlagi primerov Vrhovnega sodišča II Ips 521/95 in II Ips 256/94, ki ju izpostavlja revident, ni mogoče utemeljeno skleniti, da je bilo načelo objektivne pogojenosti višine odmerjene odškodnine, kršeno. Primerjava s prisojenimi odškodninami v še drugih podobnih, novejših primerih(5) namreč pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti vendarle pravilno upoštevano.

10. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljani revizijski razlogi niso podani in je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP). Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z odločitvijo o zavrnitvi revizije.

Op. št. (1): Prim. 359. člen ZPP.

Op. št. (2): Prim. tretji odstavek 370. člena ZPP.

Op. št. (3): Glej sedmo stran sodbe sodišča prve stopnje in točko dvanajst sodbe sodišče druge stopnje.

Op. št. (4): Glej osmo stran sodbe sodišča prve stopnje in točko trinajst sodbe sodišča druge stopnje.

Op. št. (5): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 355/2004, II Ips 316/2006, II Ips 128/2009, II Ips 876/2009, II Ips 393/2011 itd.