Jedro

Pravda je bila posledica toženkine zlorabe procesnih pravic v upravnem postopku. Od njih sama ni imela nobenih koristi: drugačne meje, kot jo je predlagala tožeča stranka, ni niti predlagala niti je uveljavljala v sodnem postopku. Upoštevaje materialnopravna določila ZEN so zgolj zavlekla in podaljšala uveljavitev očitno utemeljene pravice tožeče stranke. Gre za krivdno ravnanje po prvem odstavku 156. člena ZPP, zaradi katerega mora tožena stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške ne glede na to, da je bil za tožečo stranko izid samega pravdnega postopka, pričetega zaradi neuspešnega upravnega postopka, neugoden (zavrženje tožbe zaradi med pravdo odpadlega pravnega interesa).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se v točki II. izreka spremeni tako, da ta glasi: „Tožena stranka mora tožeči stranki v 15-ih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 5.718,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15-ih dneh od vročitve tega sklepa povrniti 356,30 EUR pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke z dne 24. 9. 2008, popravljeno dne 21. 10. 2010 (točka I. izreka). Tako je odločilo po ugotovitvi, da je med pravdo prenehal pravni interes tožeče stranke za s tožbo uveljavljani ugotovitveni zahtevek za obstoj lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, ker je bila z dokončnostjo upravnega geodetskega postopka dokončno vzpostavljena meja na isti pravni in dejanski podlagi in vknjižena lastninska pravica na tožnice, kot so jo uveljavljale v tem pravdnem postopku.

2. V točki II. izreka je odločalo o pravdnih stroških in jih v odmerjeni višini 5.062,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi naložilo v plačilo tožeči stranki, ker s pritožbenim zahtevkom ni uspela in ker je tožbo tudi umaknila, a ne zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka s strani tožene stranke.

3. Pritožbo vlaga tožeča stranka zaradi odločitve o pravdnih stroških. Navaja, da jo izpodbija zaradi procesnih kršitev ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Smiselno se sklicuje na pritožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava, ker meni, da je pravdne stroške zakrivila tožena stranka in bi morali biti po načelu pravičnosti naloženi v plačilo njej, ali vsaj ustrezno porazdeljeni med obe pravdni stranki. Opozarja na konkretne značilnosti spornega razmerja, potek postopka in ravnanja tožene stranke v njem. Pravda je bila vodena po krivdi tožene stranke. Z nasprotovanjem ugotovljeni meji v upravnem postopku in z vloženim predlogom za sodno ureditev meje, na kar je bila napotena v upravnem postopku, ni mislila resno. V upravnem postopku ni pokazala drugačne meje, vloženi predlog za sodno mejo je umaknila. Nastopila so posledice po šestem odstavku 39. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju: ZEN; Uradni list RS, št. 47/2006 s spremembami). Upravni postopek evidentiranja urejene meje se je nadaljeval. Kot urejena meja se je po dne 20. 4. 2011 dokončni in pravnomočni odločbi geodetske uprave evidentirala meja tako, kot jo je na podlagi zemljiškoknjižno neizvedene sodne poravnave, sicer sklenjene med pravnimi predniki pravnih strank v letu 1981, v upravnem postopku predlagala tožeča stranka že v letu 2008. Tožena stranka se ni strinjala niti s podanim umikom tožbe v tem postopku, ki ga je podala tožeča stranka po pravnomočnosti omenjene upravne odločbe. Vsi stroški po izjavljenem umiku so nastali po njeni krivdi. Odstopila pa je tudi od svojega prvotnega predloga za prekinitev pravdnega postopka do dokončne odločitve nepravdnega sodišča, s čimer je povzročila, da se je izvedel praktično celotni dokazni postopek v pravdi. Ravnanja tožeče stranke so bila nasprotno ves čas usmerjena v to, da nepotrebni stroški ne bi nastajali (soglasje za prekinitev pravde do pravnomočnosti nepravdnega postopka, umik tožbe po dokončnosti in pravnomočnosti upravne odločbe). Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da toženi stranki iz krivdnih razlogov naloži v plačilo pravdne stroške tožeče stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz previdnosti izpodbija odločitev o stroških tudi zato, ker meni, da so bile v pritožbi izpostavljene pripravljalne vloge tožene stranke nepotrebne in so ji zato stroški v zvezi z njimi nepravilno priznani.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je odločitev pravilno oprta na prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 158. člena ZPP ter je skladna s sodno prakso, na katero se sklicuje in jo prilaga.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je tožeča stranka v tej pravdi s tožbo, vloženo 24. 9. 2008, uveljavljala ugotovitveni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi sodne poravnave P 78/80 z dne 20. 5. 1981, kot so jo dogovorili pravni predniki pravdnih strank, - da je zahtevala ugotovitev pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja natančno v istem fizičnem obsegu nepremičnine, kot je navedeno v citirani sodni poravnavi in kot je bilo dejansko vzpostavljena meja med nepremičninama pravdnih strank na podlagi odločbe GURS, izdane v postopku evidentiranja urejene meje z dne 15. 3. 2011, ki je postala dokončna 20. 4. 2011 ( v teku pravdnega postopka); - da je imela tožeča stranka vse do dokončnosti odločbe GURS pravni interes za svoj ugotovitveni zahtevek, ki pa je prenehal z dokončnostjo navedene odločbe, ker je bila tedaj dokončno vzpostavljena meja na isti pravni in dejanski podlagi in vknjižena lastninska pravica na tožnice, kot so jo uveljavljale v tej pravdi.

7. Te ugotovitve je sprejelo na podlagi mnenja izvedenca geodetske stroke (redna številka 66), ki mu pravdni stranki nista nasprotovali. Tožeča stranka je, pozvana, naj se o teh dejstvih izjavi, na naroku zadnje glavne obravnave izrecno potrdila skladnost meje po geodetski odločbi s sodno poravnavo, tožena stranka pa se o ugotovljenih dejstvih ni izjavila, češ da tega ne ve, ker je ne zanima (primerjaj list. št. 171).

8. Iz nadaljnjih ugotovitev sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka po prejemu izvedeniškega mnenja tožbo umaknila. Opisala je celoten potek postopka iz spornega razmerja med pravdnima strankama, ki izvira iz sodne poravnave P 78/80 in prekinjenega (upravnega) postopka za evidentiranje urejene meje, ki se je lahko nadaljeval šele po zaključenem nepravdnem postopku. Glede na ugotovitve izvedenca je predlagala, naj se stroški postopka naložijo v plačilo toženi stranki po načelu krivde (prvi odstavek 156. člena ZPP), ker jih je po njenih trditvah zakrivila s svojim nasprotovanjem ugotovljeni meji v upravnem postopku. Sklicevala se je tudi na določbe o umiku tožbe (prvi odstavek 158. člena ZPP), češ da je upravičena do povračila pravdnih stroškov, ker je tožena stranka umaknila predlog za sodno ureditev meje in na ta način dejansko izpolnila zahtevek. Tožena stranka se z umikom tožbe ni strinjala. Stroškovnemu zahtevku se je uprla s trditvijo, da je stroške pravde povzročila tožeča stranka, ker ni obvestila geodetske uprave o tej pravdi. Sklicevala se je tudi na stališča sodne prakse, po katerih se v primerih zavrženja tožbe šteje, da tožeča stranka v pravdi ne uspe in zato nosi stroške postopka.

9. Glede na tako trditveno podlago je sodišče prve stopnje o pravdnih stroških odločilo upoštevaje načelo uspeha v pravdi. Ocenilo je, da je tožeča stranka v njej popolnoma propadla in ji na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v odmerjeni višini 5.062,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upoštevalo je tudi pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov v primeru umika tožbe in ocenilo, da slednji ni bil podan zaradi izpolnitve zahtevka s strani tožene stranke (prvi odstavek 158. člena ZPP).

10. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnico, da je pri tem napačno uporabilo pravila ZPP o pravdnih stroških, ki so v obravnavanem primeru relevantno materialno pravo.

11. Drži, da za tožečo stranko pomeni uspeh v pravdi po 154. členu ZPP le ugodilna sodba. Tudi v primeru, če pravni interes za pravdo odpade šele med samo pravdo in je treba tožbo zavreči, kot je ugotovljeno v obravnavanem primeru, se po ustaljenih stališčih sodne prakse, na katere se sklicuje tožena stranka, šteje, da je v pravdi popolnoma propadla. To ima za posledico, da mora skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP nasprotni stranki povrniti pravdne stroške.

12. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, pač pa za primer iz prvega odstavka 156. člena ZPP. Glede na okoliščine, ki so pripeljale do zavrženja tožbe, bi bilo treba tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri odločanju o stroških upoštevati krivdno načelo. Gre za korektiv temeljnega kriterija uspeha v pravdi takrat, kadar pravdne stroške s svojim krivdnim ravnanjem povzroči ena od strank. Stranka, ki povzroči stroške po svoji krivdi ali po naključju, ki se je primerilo njej, mora nasprotni stranki povrniti stroške ne glede na izid pravde (prvi odstavek 156. člena). Po stališčih teorije pojem krivde iz navedenega pravnega pravila zajema dejanja, katerih namen je zavlačevanje postopka oziroma zloraba procesnih pravic. Kadar se izvršujejo pravice tako, da se s tem drugemu škoduje, upravičenec pa od tega nima koristi, tako zavlačevanje postopka pomeni zlorabo pravic (primerjaj Betetto, N.: v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 41). Med primere zlorabe procesnih pravic oziroma pravice do sodnega varstva sodi tudi nasprotovanje očitno utemeljenim zahtevkom (primerjaj Zobec, J.: v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 203). Stroškovna sankcija iz prvega odstavka 156. člena ZPP je eden od represivnih ukrepov, katerih namen je preprečiti tako zlorabo.

13. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer. Pravda se je začela zaradi realizacije sodne poravnave P 78/80 z dne 20. 5. 1981 in neuspešnega poskusa tožeče stranke za ureditev spornega razmerja med pravdnima strankama (zemljiškoknjižna izvedba sodne poravnave s predhodnim postopkom ureditve meje) v upravnem postopku evidentiranja meje med nepremičninama pravdnih strank po določilih ZEN. Tožeča stranka je po podatkih odločbe GURS, na katero se je oprlo prvo sodišče, vlogo za evidentiranje meje v upravnem postopku podala 5. 2. 2008. Zaradi nekonkretiziranega nasprotovanja tožencev ugotovljeni meji (primerjaj listino v prilogi A24 – zapisnik o ureditvi meje z dne 10. 8. 2007) in njune napotitve na sodno določitev meje je bil upravni postopek prekinjen (peti odstavek 39. člena ZEN). Nepravdni postopek, ki ga je tožena stranka po napotitvi upravnega organa sicer sprožila, je bil ustavljen po njenem umiku predloga. V njem je navedla, da za sodno ureditev meje nima pravnega interesa (vloga na redni št. 21 in priloga B7). Po določilih ZEN se je nadaljeval prekinjeni upravni postopek. Meja se je evidentirala tako, kot je tožeča stranka predlagala že ob njegovi uvedbi (šesti odstavek 39. člena ZEN): po sodni poravnavi iz leta 1981, in kot je zaradi nasprotovanja tožene stranke v upravnem postopku uveljavljala tožbeni zahtevek tudi v tej pravdi. Tožena stranka ni privolila v umik tožbe, podan s strani tožeče stranke po dokončnosti in pravnomočnosti geodetske odločbe, ko se je izkazalo, da je tožbeni zahtevek realiziran po upravni poti. Slednja je bila odvisna izključno od procesnih ravnanj tožene stranke. Sama je izjavila, da zanje nima pravnega interesa. Povzročila je nadaljnje pravdne stroške, ker je moralo sodišče prve stopnje nadaljevati z odločanjem v pravdi, in tudi vse stroške, ki so nastali v njej. Pravda je bila namreč posledica toženkine zlorabe procesnih pravic v upravnem postopku. Od njih sama ni imela nobenih koristi: drugačne meje, kot jo je predlagala tožeča stranka, ni niti predlagala niti je uveljavljala v sodnem postopku. Upoštevaje materialnopravna določila ZEN so zgolj zavlekla in podaljšala uveljavitev očitno utemeljene pravice tožeče stranke. Gre za krivdno ravnanje po prvem odstavku 156. člena ZPP, zaradi katerega mora tožena stranka povrniti tožeči njene pravdne stroške ne glede na to, da je bil za tožečo stranko izid samega pravdnega postopka, pričetega zaradi neuspešnega upravnega postopka, neugoden (zavrženje tožbe zaradi med pravdo odpadlega pravnega interesa).

14. Ker sodišče prve stopnje navedenega pravnega pravila ni uporabilo, je njegova odločitev materialnopravno zmotna. Pritožbeno sodišče jo je lahko spremenilo po pooblastilu iz tretje alineje 358. člena ZPP. Zaradi napačnih materialnopravnih izhodišč sodišče prve stopnje namreč ni presodilo listin o poteku upravnega in sodnega nepravdnega postopka, ki so v spisu in so imele stranke možnost njihove obravnave (odločba GURS, izjava o umiku predloga za sodno ureditev meje v prilogi B7).

15. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev spremenilo tako, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Odmerilo jih je po vloženem stroškovniku na list. št. 164 in 172, upoštevaje za ta spor upoštevno Odvetniško tarifo (41. člen Zakona o odvetniški tarifi – ZOdvT – v zvezi z 19. členom ZOdv-C) in vrednost točke 0,459 EUR v času odločanja. Obsegajo odvetniške stroške za sestavo vlog in zastopanje na narokih, ustrezno povišanje za zastopanje več strank in pripadajoči DDV (skupaj 4.527,57 EUR), sodno takso (300,00 EUR) in izvedenino (890,83 EUR). Vse navedeno skupaj znaša 5.718,40 EUR. Niso bili priznani priglašeni stroški z odgovorom na pritožbo zoper sklep o prekinitvi postopka (ker tožeča stranka z odgovorom ni uspela) in za prvi narok glavne obravnave v polni višini, ker je bil le procesne narave (uporaba tarifne številke 20/3 OT). Odmerjeni znesek je tožena stranka dolžna povrniti tožeči v roku 15 dni od prejema te sodne odločbe, sicer bo skladno z uveljavljenimi stališči sodne prakse dolgovala tudi zakonske zamudne obresti.

16 .Ker je pritožnica uspela s pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti tudi pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona). Odmerjeni so po stroškovniku v pritožbi in upoštevaje odvetniško tarifo na 356,30 EUR. Obsegajo potrebne odvetniške stroške za sestavo pritožbe ter takso. V primeru zamude s plačilom bo tožena stranka tudi od tega zneska dolgovala zahtevane zakonske zamudne obresti.