Jedro

V postopku po razveljavitvi prvostopenjske odločbe nova glavna obravnava ni obligatorna; glavno obravnavo sodišče izvede v primeru, če se spremeni senat, v drugih primerih pa takrat, ko je glede na kršitve oz. razloge, zaradi katerih je bila sodba razveljavljena, to potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zoper prvo in drugo toženo stranko uperjen zahtevek za nerazdelno plačilo 149.872,00 EUR z obrestmi, uveljavljano v korist družbe N. d.o.o. (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 5.148,48 EUR (II. točka izreka). Glede stroškov pritožbenega postopka I Cp 1010/2013 je določeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo in drugo toženi stranki v višini 1.925,40 EUR (III. točka izreka).

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Ne soglaša z zaključkom, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje. Opozarja na dopis z dne 17.12.2004, s katerim je tožnik zahteval uporabo sorazmernega dela nepremičnine in na odgovor R. N. z dne 22.12.2004. Zatrjuje, da je tožena stranka na tožnikov poziv reagirala tako, da je sprožila sodni postopek, v katerem je uveljavljala večji solastninski delež (P 97/2004). Zahtevek je bil pravnomočno zavrnjen. Zaključuje, da tožnik na poziv iz leta 2004 ni dobil ustreznega odziva. Opozarja, da so toženci tožniku šele oktobra 2010 po lastni presoji in zgolj enostranski odločitvi ponudili v uporabo del objekta. Trdi, da zgolj na podlagi obvestila z dne 10.6.2010 ni mogoče zaključiti, da je bila tožniku dana možnost uporabe njegove nepremičnine. Sploh pa dopis iz oktobra 2010 ne more sanirati stanja stvari v zvezi s prikrajšanjem v prejšnjem obdobju – od decembra 2004 do vključno oktobra 2010. V tem obdobju je tožena stranka zavračala tožnikove zahteve in mu uporabe ni omogočila. Za neutemeljen označuje zaključek, naj bi bil tožnik premalo aktiven pri iskanju rešitve. Opozarja, da je tožnik toženi stranki sporočil razloge zaradi katerih za prevzem ponujenega dela objekta ni zainteresiran. Opozarja, da je investiral zato, da bi v nepremičnini opravljal gospodarsko dejavnost. Pred ponujenim delom objekta se nahaja visok pločnik, ki onemogoča dostavo blaga s prevoznimi sredstvi, zato ta del nepremičnine za tožnika ni primeren. Predlog tožene stranke iz oktobra 2010 označuje za nekorekten. Zaradi te ponudbe tožniku ni upravičeno odrekati pravice do uporabnine in zaključevati, da je privolil v lastno prikrajšanje. Z dopisom z dne 13.10.2010 je tožnik toženo stranko ponovno pozval k izročitvi ključev, ključev daljinskih upravljavcev vrat in zapornic, pa se nanj niso odzvale. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju sprejelo diametralno nasproten zaključek od zaključka sojenja v ponovljenem postopku. Opozarja na napotilo iz 13. točke odločbe pritožbenega sodišča. Trdi, da prvostopenjsko sodišče napotilu ni sledilo. Zatrjuje kršitev desete točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, ker v ponovljenem postopku ni bila izvedena glavna obravnava. Kršitev je podana, ker je pritožbeno sodišče navedlo, da je potrebno postaviti novega izvedenca in ker tožniku ni bila dana možnost, da se o zadevi izjavi in da se ga zasliši. Meni, da bi morala biti tožniku dana možnost, da se izjavi o tem, ali je v svoje prikrajšanje privolil. Trdi, da je z opustitvijo izvedbe glavne obravnave in z opustitvijo zaslišanja tožniku kratena pravica do izjave v postopku. Za nevzdržno ocenjuje varstvo zasebnosti tožene stranke v solastni nepremičnini in opozarja, da se tožniku odreka uporaba lastne stvari. Zatrjuje neenako obravnavanje solastnikov. Podčrtuje, da je tožnik solastnik nepremičnin in mu v tej zvezi pripada pravica do uporabe le-teh po določilih SPZ, ZTLR in Ustave RS. Za nesprejemljiv označuje na tožnika naslovljen očitek, da bi moral predlagati delitev nepremičnin. Za nesprejemljivo označuje stališče, da bi moral tožnik privoliti v delitev, da bi lahko uveljavil plačilo uporabnine. Opozarja na nasprotuje: zaključek, da tožniku ni uspelo dokazati, da sta mu toženki preprečevali oz. onemogočali uporabo solastne nepremičnine (17. točka sodbe) in ugotovitev, da sta toženki tožnikovo prošnjo za izročitev ključev oz. daljinskih odpiračev zapornic in uporabo nepremičnine zavrnili. Posledično graja stroškovni del odločitve.

Prvo tožena in drugo tožena stranka sta na pritožbo odgovorili. Pritrjujeta ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlagata zavrnitev pritožbe. Opozarjata, da pritožnik s potencirano retoriko in navedbo neresničnih dejstev zavaja. Podajata svojo razlago korespondence, ki je potekala med strankama. Menita, da v postopku pred sodiščem prve stopnje tožnikova pravica do izjave ni bila kršena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbenemu stališču, da bi sodišče v ponovljenem postopku moralo opraviti glavno obravnavno, ni mogoče slediti. Glavna obravnava je bila izvedena pred odločanjem višjega sodišča, tako da je bilo zahtevi po odločanju na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja zadoščeno (4. čl. ZPP). V ponovljenem postopku izvajanje nove glavne obravnave ni obligatorno. Glavno obravnavo sodišče obvezno izvede v primeru, ko se spremeni senat (3. odstavek 362. čl. ZPP), v drugih primerih pa takrat, ko je glede na kršitve oz. razloge, zaradi katerih je bila sodba razveljavljena, to potrebno. V prvem sojenju je sodišče prve stopnje dokazovanje korektno izvedlo, ni pa v sodbi ocenilo vseh izvedenih dokazov. To je v ponovljenem postopku lahko storilo brez izvedbe nove glavne obravnave. Protispisna je pritožbena trditev, da je pritožbeno sodišče prvostopenjskemu odredilo postavitev izvedenca. Opozorilo je zgolj na obseg in način izvedenčevega dela za primer, da bo z izvedenimi dokazi potrjen obstoj temelja zahtevka in bo treba ugotavljati višino koristi in prikrajšanja. Neutemeljen je tudi očitek, da bi bilo v ponovljenem postopku treba zaslišati tožnika. Dejstvo, da je tožnik v prikrajšanje privolil, je ugotovljivo na osnovi dokazov, ki izkazujejo njegovo ravnanje v preteklosti, povsem nepomembno pa je, kako tožnik danes ocenjuje svoje takratno ravnanje. V tej smeri dokaza z zaslišanjem tožnika v ponovljenem postopku ni bilo treba izvajati in absolutna bistvena kršitev pravice do izjave, ki jo pritožnik zatrjuje, ni bila storjena.

Tudi pritožbenemu očitku, da sodišče brani zgolj interese ene stranke in evidentno krši tožnikovo lastninsko pravico, ni mogoče pritrditi. Pritožba prvostopenjskemu sodišču neupravičeno pripisuje, da tožnika sili k delitvi nepremičnine. Delitev je prvostopenjsko sodišče omenilo iz razloga, ker je tožnik že leta 2002 obljubljal, da bo vložil predlog za delitev solastnine. Nasprotja med razlogi prvostopenjskega sodišča ni.

Res je sodišče prve stopnje v prvi sodbi o temelju zahtevka odločilo nasprotno kot z obravnavno sodbo, vendar je bil njegov zaključek tedaj sprejet brez natančne in celovite ocene dokazov. To je bil tudi razlog za razveljavitev takratne odločitve. V ponovljenem postopku je prvostopenjsko sodišče sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Analiziralo in ocenilo je vse izvedene dokaze in pravno pomembna dejstva ugotovilo po presoji vsakega od njih in vseh skupaj. V celoti je sledilo napotkom pritožbenega sodišča. Napotki v 13. točki odločbe I Cp 1010/2013 z dne 9.10.2013 so bili dani za primer, da bi rezultat dokazovanja v ponovljenem postopku terjal ugotavljanje višine izgubljene koristi in prikrajšanja. Ker se to ni zgodilo, pritožba po nepotrebnem citira del 13. točke odločbe pritožbenega sodišča. Kršitev prvega odstavka 362. čl. ZPP torej ni bila storjena.

Korespondenco med strankama – dopisi z dne 1.7.2002 oz. 27.7.2002 (dokaz B19), 15.7.2002 (dokaz B15), 17.12.2004 (dokaza A3 in A4), 22.12.2004 (dokaz B21), 10.6.2010 (dokaz A10, B22) in 13.10.2010 (dokaz A12, B 23) – je sodišče prve stopnje ocenilo v 15. do 18. točki sodbe. Dokazna ocena je razumljiva, logična in življenjsko sprejemljiva ter zato prepričljiva. Pritožbeno sodišče jo v celoti sprejema in se nanjo sklicuje. Kronologija dopisovanja oz. predlogov, ponudb, želja, zahtev je povzeta v 15. točki obrazložitve prvostopenjske odločbe, zato je pritožbeno sodišče ne ponavlja. Tožena stranka je tožniku ponudila, da nepremičnino odkupi; ko je to odklonil in izjavil, da je pripravljen na fizično delitev, napovedal tudi vložitev predloga za delitev nepremičnine, ga je pozvala, da opredeli del, ki ga želi imeti v izključni lasti in posesti. Tožnik ni izrazil interesa za posest ali lastništvo konkretnega dela nepremičnine, tudi postopka delitve ni sprožil; z dopisom z dne 17.12.2004 je ultimativno zahteval souporabo vseh prostorov v roku 3. dni. Ko je dogovarjanje po večletni prekinitvi spet steklo, je tožena stranka ponudila prostore, ki so zaključena celota s sanitarijami in lastnim vhodom v izmeri 130 m2. Tudi v tej fazi je tožnik nastopil z ultimativno zahtevo po izročitvi ključev, odpiralcev vrat in zapornic, kar bi mu omogočilo souporabo celotne nepremičnine, uporabo ponujenih prostorov pa odklonil z razlogom, da za opravljanje dejavnost, ki jo želi opravljati, niso primerni.

Pritožnik povzema vsebino svojega dopisa z dne 17.12.2004 (dokaza A3 in A4), s katerim je zahteval izročitev ključev in izvedbo drugih ukrepov, na osnovi katerih mu bo v roku treh dni omogočena uporaba sorazmernega dela nepremičnine. Pritožba zavajajoče navaja, da je tožena stranka na ta poziv reagirala s tožbo, kajti tožba je bila vložena že v januarju 2004 (dokaz C). Pravilno pa pritožba povzema odgovor R. N., ki je izročitev ključev odklonila. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da je tudi drugo tožena stranka kot solastnica in uporabnica pritličja upravičena do varstva posesti, lastninske pravice in zasebnosti, zaradi česar na avtoritativno zahtevo za (so)uporabo nepremičnin na način, da bi vanje ob vsakem času lahko vstopal tožnik, ni bila dolžna privoliti.

Prizadevanje strank za uporabo solastne nepremičnine skladno s solastninskimi deleži je treba ocenjevati kritično, upoštevati racionalnost in sprejemljivost njunih predlogov ter zahtev. Na ta način izvedena presoja pripelje do zaključka, da je bila tožena stranka v prizadevanjih za uporabo solastne nepremičnine skladno s solastninskimi deleži vseh solastnikov aktivna in konstruktivna. Rešitev je iskala v odpravi solastnine (odkup, delitev nepremičnine) in uporabi po delih, ki so zaključena gospodarska celota (lasten vhod, sanitarije). Ker v primeru več lastnikov z različnimi interesi le fizična ločitev omogoča sožitje, so prizadevanja in predlogi tožene stranke konstruktivni, kar za tožnikove zahteve ni mogoče trditi. Korespondenca med strankama kaže, da je tožnik dvakrat (leta 2004 in 2010) ultimativno zahteval izročitev celotne nepremičnine v soposest, na konstruktivne predloge tožene stranke pa se ni odzival. Vztrajal je pri soposesti vseh prostorov, pri čemer ni pojasnil, kako bi jih v tem primeru uporabljal oz. kakšno ekonomsko korist bi mu taka posest prinašala. Drugih rešitev ni sprejemal. Če je želel dobiti točno določene prostore za opravljanje lastne dejavnosti, bi bilo pričakovati, da bo aktiven pri dogovorih za fizično delitev, ki mu je bila ponujena; pozvan je bil, da se izreče, katere prostore želi uporabljati, pa niti tega ni storil. Na možnost, da bi ponudene prostore oddal v najem, očitno niti pomislil ni. Pritožba zato neutemeljeno zaključuje, da se je tožnik vrsto let trudil, da bi prišel do uporabe svojega dela nepremičnine in neutemeljeno zavrača očitek o tožnikovi nezadostni aktivnosti pri iskanju rešitve načina njegove (so)uporabe solastne nepremičnine. Ob takó očitni tožnikovi neaktivnosti je nesprejemljivo pritožbeno opozarjanje na nekorektnost ponudbe za izključno uporabo 130 m2 prostorov z lastnim vhodom. Tako v korespondenci pred pravdo kot v pritožbi tožnik spregleda, da je pri uporabi solastne nepremičnine treba upoštevati tudi pravice drugih solastnikov. Ultimativno nastopa kot bi bil izključni lastnik, kar ni skladno s prvim odstavkom 66. čl. SPZ, na katerega se v pritožbi sklicuje in ga podčrtuje. Pravilen je zato zaključek prvostopenjskega sodišča, da si tožnik ni prizadeval in ni izkazoval takega interesa za uporabo solastne nepremičnine, ki bi bil, glede na velikost, namembnost in način gradnje solastne nepremičnine, sprejemljiv tudi za solastnika. Razlog za tožnikovo neuporabo solastne nepremičnine je zato na tožnikovi strani in ni posledica ravnanja tožene stranke ali objektivne nemožnosti uporabe. Ker je primarno (so)lastnikovo upravičenje uporaba stvari, uporabnina pa je posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti uporabe, je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).