Jedro

Upravičenost tožnikovega zahtevka za plačilo uporabnine zoper druge solastnike je treba presojati tako, da vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo vsebinsko napolnimo s preteklimi ravnanji solastnikov, ki jih ovrednotimo v luči kohabitacijskih načel iz 66. člena SPZ, temeljnih načel obligacijskega prava (iz 3., 5. in 11. člena OZ) ter načela izravnalne pravičnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Oris zadeve in ključna dejstva primera.

1. Tožnik je solastnik nepremičnine (poslovno stanovanjske zgradbe). Solastnikov je več in so razdeljeni v dve skupini. Eni so stanovalci in ti uporabljajo stanovanjske prostore v nadstropnem delu, drugi so tožnik in toženi pravni osebi in ti naj bi uporabljali poslovne prostore v pritličnem delu. Glede razdelitve solastnine na ti dve skupini ni težav. Šlo naj bi za konkludenten dogovor o takšni uporabi. Ta pravda izvira iz solastninskega spora med poslovneži v pritličju in se nanaša na plačilo uporabnine, ker: - je tožnik upravičen do uporabe idealnega deleža 1/3 poslovnega prostora v pritličju, - sta dejanski posestnici pritličnega prostora zgolj prva in druga toženka.

Bistvo odločanja revizijskega sodišča je osredotočeno v vprašanju, ali je glede na pretekla ravnanja pravdnih strank vrednotno pravilno, da bi morali toženki tožniku plačati uporabnino.

Odločilna dejstva, ki se nanašajo na pretekla ravnanja strank, so: - toženki sta tožniku v letu 2002 ponudili, naj odkupi njuna solastninska deleža; - tožnik je ta predlog zavrnil z odgovorom, da je pripravljen v izključno last prevzeti fizičen del stavbe, ki ustreza njegovemu solastninskemu deležu. Hkrati je zapretil, da bo sicer vložil predlog za delitev nepremičnine; - toženki sta ga pozvali, naj želeni fizični del stavbe opredeli; - tožnik na ta poziv ni odgovoril; - minili sta dve leti; - tožnik je nato od drugo in tretje toženke zahteval, naj mu izročita ključe in omogočita (so)uporabo; - tretje toženka (ki je bila njuna zakonita zastopnica) je takšno zahtevo zavrnila; - ker (a) tožnik solastninskih deležev ni želel odkupiti in (b) ni opredelil dela nepremičnine, ki bi ga rad prevzel v uporabo, sta mu toženki sami ponudili prostore, ki bi jih lahko uporabljal; - tudi ta predlog je tožnik zavrnil, češ da je ponujeni prostor zanj neuporaben, ker ne omogoča dostopa z delovnimi stroji. Hkrati je ponovno zahteval, naj mu omogočita uporabo nepremičnine z izročitvijo ključa oziroma daljinskega odpiralca zapornic; - tožena stranka je njegovo zahtevo za souporabo celotnega pritličnega dela zavrnila zaradi varstva svojega premoženja, posesti, zasebnosti in lastninske pravice; - tožnik do vložitve tožbe toženk nikoli ni pozval, naj mu plačata uporabnino.

Odločitev sodišča prve stopnje.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zahtevek tudi zoper prvo in drugo toženko v celoti zavrnilo. Ob zgoraj navedenih dejstvih je presodilo, da je tožnik privolil v svoje prikrajšanje glede souporabe nepremičnine, saj je razlog, da je ni uporabljal v skladu s svojim solastninskim deležem, na njegovi strani. Sodišče je poudarilo, da tožnik glede rešitve solastninskega vprašanja ni predlagal nobene konkretne rešitve in ni sprožil nobenega sodnega postopka (bodisi glede določitve načina rabe bodisi glede delitve). Po drugi strani pa sta se toženki vseskozi aktivno prizadevali za rešitev spora.

Odločitev sodišča druge stopnje.

3. Pritožbeno sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Sprejelo je presojo sodišča prve stopnje in poudarilo, da sta bili toženki pri iskanju rešitve konstruktivni, toženec pa je ultimativno zahteval souporabo vseh prostorov. Zaključek se glasi: „Ker je primarno (so)lastnikovo upravičenje uporaba stvari, uporabnina pa je posledica, ki sledi kršitvi pravice ali objektivni nemožnosti uporabe, je zahtevek utemeljeno zavrnjen.“ Povzetek bistvenih revidentovih navedb.

4. Zoper to sodbo vlaga revizijo tožnik. Sklicuje se na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Uvodoma nasprotuje stališču, da solastnik izgubi pravico do uporabnine, če v svoje prikrajšanje privoli. Tega po njegovem mnenju 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ne določa. Sodiščema očita, da za takšno stališče nista navedli pravne podlage.

Nadalje oporeka sklepu, da je v svoje prikrajšanje privolil. Iz dopisa z dne 17. 12. 2004 izhaja, da je zahteval uporabo sorazmernega dela nepremičnine. Tudi iz dopisa z dne 13. 10. 2010 izhaja, da zahteva izročitev ključev, ker želi uporabljati njemu pripadajoči del nepremičnine. Trdi, da odgovora na slednji poziv ni dobil. Zaključki sodišča, da je ultimativno zahteval uporabo vseh prostorov naj bi bili zato protispisni (nasprotujejo dopisoma, ki se v spisu nahajata kot prilogi A3 in A4).

Sprašuje se, kako je lahko sodišče sklenilo, da je privolil v svoje prikrajšanje, ko pa je toženki pozval, naj mu omogočita uporabo nepremičnine.

Sklicuje se na to, da je pojasnil, zakaj ponujen del nepremičnine zanj ne pride v poštev. Zato oporeka zaključkom pritožbenega sodišča, da je ravnal ultimativno in avtoritativno. Sprašuje, v čem je bilo njegovo ravnanje ultimativno.

Napada argumentacijo nižjih sodišč, češ da sta se toženki pred njegovo zahtevo za izročitev ključev utemeljeno branili, sklicujoč se na svojo pravico do zasebnosti, posesti in lastnine, hkrati pa tožniku, ki je bil v svoji pravici ves čas prikrajšan, odrekata pravico do uporabnine.

Dalje trdi, da je zato, ker je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločilo drugače, kakor prvič, pri čemer sploh ni opravilo nove glavne obravnave, je sodba sodišča prve stopnje sodba presenečenja.

Procesno kršitev pravice do izjave uveljavlja tudi v zvezi s tem, da ga sodišči nista zaslišali. Argument pritožbenega sodišča, da je „povsem nepomembno, kako tožnik danes ocenjuje svoje takratno ravnanje“, je s stališča njegove pravice do izjave v postopku nesprejemljiv, če bi tak argument držal, potem je dokaz z zaslišanjem strank nepomemben.

Odgovor na revizijo.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki. Ta je primarno predlagala njeno zavrženje, ker zanjo ni bila plačana sodna taksa. Oprostitev plačila sodnih taks se po njenem stališču ne razteza tudi na revizijski postopek, saj gre za nov, samostojen postopek z izrednim pravnim sredstvom. Podredno predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

Glede dovoljenosti revizije.

7. Tožena stranka v svojem odgovoru neutemeljeno predlaga zavrženje revizije, češ, da se sklep o oprostitvi plačila sodnih taks pred sodišči nižjih stopenj ne razteza tudi na taksne obveznosti v revizijskem postopku. Določbe drugega odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah, ki pravi, da sklep o oprostitvi plačila taks velja samo v postopku, za katerega je bil sklep izdan, ni mogoče razlagati tako, kakor da je revizijski postopek drug in samostojen postopek, v katerem bi morala stranka vnovič predlagati taksno oprostitev. Taksna oprostitev je namenjena zagotavljanju pravice do sodnega varstva v konkretni pravdi in revizijski postopek je sestavni del te konkretne pravde. Ker gre za izredno pravno sredstvo, so sicer mnoge procesne zahteve v razmerju do strank strožje kot pred sodiščema prve in druge stopnje, vendar pa ni videti nobenega utemeljenega razloga, zaradi katerega bi bilo treba vnovič (ali drugače) presojati, ali bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana strankina sredstva za preživljanje. Ali še drugače: konkretizacija načela socialne države ne more (ne sme) biti v revizijskem postopku nič drugačna kot pred nižjima sodiščema.

Glede uveljavljanih procesnih kršitev.

8. Očitek protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) bi bil podan, če bi sodišče besedilo listine v sodbi napačno povzelo. Tu pa ne gre za to, marveč gre za to, da je sodišče svoj dejanski sklep, da je tožnik zahteval dostop do celotne nepremičnine, oprlo na zapis, da je zahteval izročitev ključev nepremičnine.

9. Revizijski očitek, da je bil tožnik prizadet v svoji pravici do izjave, ker ni bil zaslišan, ne more biti že a priori utemeljen. Trditev, da mu tako sploh ni bila dana možnost izjave v postopku, pa, nasprotno, kaže ravno na njegovo neutemeljenost. Položaj, ko stranki sploh ni dana možnost izjave v postopku, je namreč podan, ko stranka bodisi nima možnosti podajati trditev in predlagati dokazov bodisi tedaj, ko to sicer lahko stori, a sodišče njene pravno relevantne trditve ignorira, dokazne predloge pa neutemeljeno zavrne. V obravnavani zadevi ni podan položaj, ko stranka ne bi smela (ali mogla) podati svojih trditev. K temu je treba dodati, da se trditve podajajo v vlogah in na glavni obravnavi, ne pa v okviru zaslišanja stranke. Zaslišanje je dokaz, s katerim se dokazuje resničnost zatrjevanih dejstev. Revident ne pojasni, katerih (že zatrjevanih) dejstev, ni mogel dokazovati zato, ker sodišče ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem. Prav tako pa ni napačen odgovor pritožbenega sodišča na pritožbeni očitek, da dokaz z zaslišanjem ni bil izveden. Revident namreč ne trdi, da bi pred nižjima sodiščema glede svojega ravnanja v relevantnem obdobju podal še kakšne trditve o ravnanju strank v relevantnem obdobju, ki ne izhajajo že iz pisne korespondence, in ki jih je želel dokazovati s svojim zaslišanjem.

10. Ker revident ni izkazal procesne potrebe, da bi sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku moralo izvesti še katere druge dokaze kot listinske, pa je neutemeljen tudi njegov očitek, da v ponovljenem postopku ni bila znova opravljena glavna obravnava.

Glede pravilne uporabe 198. člena OZ.

11. Pravno vrednotno izhodišče verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine, ki ga ima solastnik zoper drugega solastnika, je bistveno drugačno kot v primeru, ko se na dveh bregovih (domnevno) neupravičene pridobitve znajdeta lastnik (kot domnevni prikrajšanec) in nelastnik (kot domnevni okoriščenec).

12. Različnost obeh položajev korenini v pravilih o upravičenjih solastnika. Solastnik ima pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov (prvi odstavek 66. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju SPZ).

13. Stališče, na katerem temeljita tudi sodbi nižjih sodišč, da mora biti med prikrajšanjem na eni ter obogatitvijo na drugi strani podana vzročna zveza, je skladno z ustaljeno sodno prakso(1), ki besedilo 198. člena OZ povezuje s splošnim pravilom (190. členom OZ) oddelka zakona z naslovom neupravičena pridobitev. Materialnopravna podlaga (zgornja premisa sodniškega silogizma) namreč (običajno) ni identična besedilu posameznega zakonskega člena (ali celo zgolj njegovega odstavka, alineje itd.), marveč je plod uporabe in razlage celotnega pozitivnega prava. Besedilo 190. člena OZ tako ni le samostojna podlaga kondikcijskega zahtevka, marveč predstavlja tudi vrednotno podstat posameznih verzijskih položajev, ki so navedeni v zakonskem odseku o pravilih vračanja.

14. Sestavni del splošnega pravila iz 190. člena OZ je tudi vzročna (kavzalna) zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo. Izraža jo besedna zveza „kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega“. Ta vzročna zveza je, tako kot to velja tudi v drugih dveh vejah obveznostnega prava, pravno vrednotna. V pogodbenem pravu se uresničuje skozi institut podlage (razloga ali kavze – 39. člen OZ), v odškodninskem pravu skozi institut pravno relevantne vzročne zveze ali vrednotno utemeljene vzročne pripisljivosti (131. člen OZ), v pravu kondikcij in verzij pa prek navedenega instituta neupravičene pridobitve.

15. V vseh treh primerih tudi velja, da se skoznjo uresničujejo temeljna načela obligacijskega prava in skupaj z njimi tudi temeljno pravno načelo (izravnalne, nadomestitvene) pravičnosti. Pri reševanju vsakega konkretnega primera je treba zato ravnanja nasprotnih subjektov presojati (tudi ali celo predvsem) v luči teh temeljnih načel. Prav ta temeljna načela so namreč tista, ki pomagajo vsebinsko napolnjevati pravno vrednotno vzročno zvezo med prikrajšanjem in obogatitvijo.

16. Temeljna načela, ki pridejo v tovrstnih primerih v poštev v prvi vrsti, so: izravnalna pravičnost (iustitia commutativa), prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. člen OZ), načelo mirnega reševanja sporov (11. člen OZ) ter načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka za plačilo uporabnine (198. člen OZ) z uporabo vseh navedenih načel skupaj se najbolj razločno pokaže v skrajnih položajih. Ena skrajnost je podana, ko eden izmed solastnikov zavestno in (izrecno) prostovoljno ne uporablja svojega solastninskega deleža (se temu torej brezplačno odpoveduje v korist drugega solastnika). Druga skrajnost pa je podana, ko en solastnik drugega solastnika (ki je dotlej uporabljal svoj idealni delež) samovoljno izključi iz uporabe in mu to tudi v nadalje preprečuje. Ob zgolj mehanični uporabi določbe 198. člena OZ(2) (torej brez njene umestitve v vrednotno podstat siceršnjega zakonskega prava), bi bil izid v obeh primerih enak: zahtevek za plačilo uporabnine bi bil utemeljen. A vendar je na dlani, da ni tako. Vrednostna neekvivalentnost ima namreč v prvem primeru svojo podlago v avtonomnem ravnanju strank (to ravnanje lahko preraste celo v darilni pravni posel(3)), v drugem primeru pa takšne podlage nima in jo je zato treba uravnotežiti (vzpostaviti) z verzijskim zahtevkom.

17. V življenju pa nastajajo tudi položaji, ki se nahajajo med obema opisanima skrajnostma, in tudi tedaj velja, da je treba ravnanja udeležencev, ki tvorijo konkreten življenjski primer, presoditi v luči teh načel. Takšni (bolj kompleksni in zato lahko tudi mejni) življenjski položaji so še posebej značilni za solastninske skupnosti.

18. Ker gre za kohabitacijo več solastninskih pravic, je o načinu souporabe nujen dogovor med solastniki. Tega, kako je prišlo do takšnega izvrševanje solastninske pravice, da sta prostore uporabljali le prva in druga toženka, ne pa tudi tožnik, ne vemo (ker iz dejanske podlage sodb nižjih sodišč ne izhaja, revident pa tudi ne trdi, da je takšno stanje plod spregleda trditvenega gradiva). Kar torej vemo, je, da gre za zatečeno dejansko stanje, ki bi ga bilo treba spremeniti, če naj vsak od solastnikov uporablja njemu ustrezajoč idealni delež. Če dogovor o spremembi zatečenega stanja ni (bil) mogoč, bi lahko tožnik drugačen način uporabe solastne stvari zahteval pred sodiščem na podlagi 112. člena Zakona o nepravdnem postopku. Tega ni storil. Prav tako bi lahko zahteval delitev stvari, česar ni storil, marveč je to zgolj napovedal. Po drugi strani sta toženki predlagali, naj prevzame v uporabo konkreten del stvari. On pa, nasprotno takšnega deleža ni opredelil, marveč je podajal predloge, ki so v opreki z izhodiščem iz 66. člena SPZ, ki terja takšno uporabo sorazmernega deleža, da s tem ne bodo prekršene pravice drugih solastnikov.

19. Zastavlja se vprašanje, kaj bi torej toženki ob takšnih ravnanjih lahko in morali storiti? Bi morali sami sprožiti nepravdni postopek? In če, s kakšnim predlogom? Takšnim, kot sta ga podali že izvensodno? Bi morali onidve sprožiti postopek delitve? Po presoji revizijskega sodišča je odgovor na ti dve vprašanji negativen. Nato ostane le še vprašanje, ali bi bili dolžni kot solastnici ponuditi plačevanje uporabnine? Tudi odgovor na to vprašanje je negativen, saj sta vendar tožniku ponudili souporabo nepremičnine, le da se tožnik s predlagano rešitvijo ni strinjal. Solastnikova obveznost plačevanja uporabnine drugemu solastniku ni že a priori njegova obveznost, ki bi izhajala neposredno iz njegove solastninske pravice (66. člena SPZ). Takšna obveznost nastane šele tedaj, ko je podan položaj neupravičene pridobitve. To pa je kot rečeno odvisno od ravnanja strank. Za rešitev te zadeve je nazadnje odločilnega pomena še okoliščina, da tožnik (kljub predlogu toženk, ki je bil skladen z merilom iz 66. člena SPZ – le da ni ustrezal tožnikovim željam, in ob tem, da njegovi predlogi rešitve niso bili skladni s kohabitacijskim merilom iz 66. člena SPZ) ni od toženk vse do te pravde nikoli (izvensodno) zahteval plačila uporabnine. Njegovo ravnanje v tej pravdi, ko plačilo uporabnine sedaj sodno zahteva za nazaj, tako ob vseh okoliščinah konkretnega primera, ustreza ravnanju venie contra factum proprium(4) in s tem načelu vestnosti in poštenja, katerega sestavni del je le navedeno merilo.

20. Za zapolnitev pojma neupravičenosti je tako po presoji revizijskega sodišča odločilno, da toženki tožniku tistega, kar mu gre, nista oporekali, tožnik pa tistega, kar mu gre (na način, ki je skladen s kohabitacijskim merilom iz 66. člena SPZ) ni zahteval. Odločitev nižjih sodišč zato ne predstavlja napačne uporabe 198. člena OZ v povezavi s 190. členom OZ in z navedenimi temeljnimi načeli.

21. Ker revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Glej npr.: sodbo VS RS II Ips 237/2013 z dne 30. 7. 2015, sodbo VS RS II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014, sodbo VS RS II Ips 743/2007 z dne 26. 8. 2010 itd. Op. št. (2): „Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe.“ Op. št. (3): Ni pa to nujno. Načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij namreč presega zgolj nominatno pogodbeno urejanje. To izhaja že iz besedila 3. člena OZ, ki se glasi: „Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.“ Tipičen primer izjavnovoljnega ravnanja, ki ni pogodbene narave v ožjem smislu, je institut prekarija.

Op. št. (4): Ravnanje, ki je v nasprotju s poprejšnjim ravnanjem.