Jedro

Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da je praviloma vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Spregledata pa, da gre v obravnavanem primeru za izjemne okoliščine, ko tožnik zatrjuje, da je bila že tožba s strani drugega toženca vložena fiktivno z namenom obiti prisilne predpise in da je bila tudi pasivnost toženca, ki na tožbo ni odgovoril, storjena z namenom zlorabe.

Sodišči prve in druge stopnje sta s tem, ko sta tožniku odrekli možnost vložitve izbrisne tožbe onemogočili učinkovito varstvo njegove lastninske pravice. Po ustaljeni presoji Ustavnega in Vrhovnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v zvezi s takoimenovanimi pričakovalnimi pravicami (glej na primer odločbi Up-591/10 in II Ips 78/2010). Sodišči bi morali opraviti vrednostno tehtanje pomena nasproti si stoječih pravic tožnika in tožencev na način, da pri izvrševanju pravice enega ne bi prišlo do prekomernega posega v pravico drugega. V obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje, da sta toženca ravnala naklepno z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, je pravilna presoja, da je treba dati prednost varstvu tožnikove lastninske pravice. Po oceni revizijskega sodišča bi zato sodišči prve in druge stopnje tožnikovo izbrisno tožbo morali obravnavati po prvem odstavku 243. člena ZZK-1.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Med pravdnima strankama je nesporno, da je drugi toženec na Upravni enoti Izola objavil ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč parc. št. 1967/3, 2707, 2708, 3004 in 3005 k. o. .... Nesporno je tudi, da je tožnik ponudbo sprejel, da pa drugi toženec z njim ni hotel skleniti prodajne pogodbe. Zato je tožnik s tožbo pod opr. št. P 29/2005 zahteval od sodišča, naj drugemu tožencu naloži sklenitev pogodbe z njim, v istem pravdnem postopku pa je 9.8.2006 tudi uspel s predlogom za izdajo izdajo začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve teh zemljišč.

2. Med tekom postopka pod opr. št. P 29/2005 je prvi toženec zoper drugega toženca vložil tožbo za ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na zemljiščih parc. št. 2707 in 2708. Dne 30. 1. 2007 je bila izdana zamudna sodba in na podlagi izdane zamudne sodbe je bil dne 13. 4. 2007 začet zemljiškoknjižni postopek in nato 25.7.2007 izdan sklep o dovolitvi vpisa v zemljiško knjigo. Dne 7. 12. 2009 je bilo tožnikovemu zahtevku v zadevi P 29/2005 za sklenitev prodajne pogodbe za vsa štiri kmetijska zemljišča ugodeno.

3. Tožnik je prvič vložil izbrisno tožbo leta 2008, kjer je kot edini razlog za nezakonitost vpisa na podlagi zamudne sodbe navajal zaznambo prepovedi odsvojitve in obremenitve. Sodišče je njegov zahtevek zavrnilo in ga opozorilo tudi na nepravilno postavljen tožbeni zahtevek (ni zahteval ugotovitve neveljavnosti vknjižbe).

4. Nato je tožnik 24. 11. 2012 ponovno vložil izbrisno tožbo, s katero je zahteval, naj sodišče odloči, da je vknjižba lastninske pravice v korist prvega toženca pri parc. št. 2707 in 2708 k. o. ... na podlagi sklepa tega sodišča Dn. št. 1173/2007 z dne 13. 4. 2007 materialnopravno neveljavna in se jo izbriše ter se v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist drugega toženca. V tožbi je navedel, da sta toženca zato, da bi obšla prisilne predpise o prodaji kmetijskih zemljišč dosegla izdajo zamudne sodbe, da ni res, da bi imel prvi toženec zemljišča že prej v posesti, ampak, da je zemljišča prevzel v posest šele po izdaji zamudne sodbe in da se je prvemu tožencu tudi zareklo, da je kupnino za zemljišče plačal po vknjižbi lastninske pravice na podlagi zamudne sodbe. Navedel pa je tudi enako kot v prvi tožbi, da zemljiškoknjižno sodišče zaradi zaznambe prepovedi odsvojitve in obremenitve ne bi smelo opraviti vpisa na podlagi izdane zamudne sodbe.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek. Obrazložilo je, da se je prvi toženec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik na podlagi pravnomočne zamudne sodbe, s katero je sodišče ugotovilo, da je postal lastnik na podlagi priposestvovanja. Navedlo je, da je po 4. točki tretjega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) vknjižbo na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena. Ker se v obravnavanem primeru to ni zgodilo, je odločilo, da izpodbijana vknjižba ni materialnopravno neveljavna. Tako kot v prvi zavrnilni sodbi je navedlo še, da zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne (zamudne) sodbe (99. člen ZZK-1).

6. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V celoti se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Dodatno je še pojasnilo, da so pravno nepomembne pritožbene trditve, da tožnik ni bil stranka v pravdnem postopku, v katerem je bila zamudna sodba izdana, in da je prišlo do izdaje zamudne sodbe zaradi izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev.

7. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 2/2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta se nižji sodišči pravilno oprli na 4. točko tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, čeprav je bila izpodbijana vknjižba lastninske pravice prvega toženca vpisana v zemljiško knjigo na podlagi pravnomočne (zamudne) sodbe, izdane v pravdnem postopku, v katerem tožnik ni imel možnosti sodelovati.

8. Na podlagi tega sklepa tožnik vlaga revizijo in v njej navaja, da je vložil izbrisno tožbo, ker je sodišče izvršilo vknjižbo na podlagi zamudne sodbe, izdane z izigravanjem zakona in zavajanjem sodišča s strani tožencev. Poudarja, da je bistvo izbrisne tožbe možnost izpodbijati nepravilno vknjižbo zoper nedobrovernega pridobitelja. Opozarja, da stališče sodišča druge stopnje, da pravnomočna sodba sama po sebi (če ni spremenjena z izrednimi pravnimi sredstvi) dokazuje materialnopravno pravilnost vknjižbe, v konkretnem primeru pomeni, da je na tak način izigrani predkupni upravičenec ostal brez pravnega varstva, kar je nedopustno. Tožnik meni, da uporaba tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 ni pravilna. Poudarja, da je bila vknjižba neveljavna že v trenutku vknjižbe, zato je potrebno uporabiti prvi odstavek 243. člena ZZK-1. Vztraja pri stališču, da je bila vknjižba materialnopravno neveljavna tudi zato, ker je bila pred izdajo zamudne sodbe v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve v njegovo korist. Opozarja, da o tem vprašanju ni enotne in ustaljene sodne prakse, da pa bi moralo Vrhovno sodišče zaradi zaupanja v pravo preprečiti takšno izigravanje zakona s fiktivnimi (tožbami in) sodbami. Tožnik predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

9. Sodišče je revizijo vročilo tožencema in oba sta nanjo odgovorila.

10. Prvi toženec v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik zatrjuje, da je bila vknjižba na podlagi zamudne sodbe nezakonita zato, ker je bila v zemljiški knjigi vknjižena prepoved odtujitve in obremenitve. Poudarja, da tožnik na dan izdaje zamudne sodbe in vpisa njegove lastninske pravice, ki jo je pridobil s priposestvovanjem, ni imel ne lastninske ne obligacijske pravice, s sodbo P 93/2009 z dne 7. 12. 2009 pa je dobil le obligacijsko pravico za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Opozarja, da razširjena možnost vlaganja izbrisnih tožb velja le za starejše originarne pridobitelje lastninske pravice, kar pa tožeča stranka ni in se sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 402/2010. Poudarja, da je tožnik predlagal izdajo začasne odredbe o prepovedi odtujitve in obremenitve namesto, da bi predlagal zaznambo spora, s kateri bi zavaroval vrstni red vpisa tudi v primeru izdaje zamudne sodbe. Opozarja, da tožnik ni podal nobenih navedb v zvezi njegovim nesodelovanjem v postopku, v katerem je bila izdana zamudna sodba, sodišči prve in druge stopnje pa se s tem nista ukvarjali, ker to za izdajo izbrisne tožbe glede na trditveno podlago tožeče stranke sploh ni bilo pomembno.

11. Drugi toženec opozarja, da iz besedila določbe 243. člena ZZK-1 jasno izhaja, da se prvi odstavek uporabi le takrat, ko je izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Poudarja, da je tudi pojmovno nemogoče, da bi bila zamudna sodba že ob vpisu lastninske pravice nepravilna, saj je pravnomočna sodna odločba veljavna, dokler ni izpodbita z ustreznimi pravnimi sredstvi. Zato tudi ZZK-1 takšne možnosti ne predvideva. Strinja se z sodiščema prve in druge stopnje, da zato, ker zamudna sodba v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni bila razveljavljena ali spremenjena (ne more pa sodišče v postopku po izbrisni tožbi ugotavljati neveljavnosti oziroma ničnosti sodbe), ni izpolnjen prvi od dveh kumulativno določenih pogojev za izbrisno tožbo in se sklicuje na zadevo Vrhovnega sodišča II Ips 287/2008. 12. Revizija je utemeljena.

13. Opustitev odgovora na tožbo, ki pomeni priznanje dejstev ter ustvari pogoje za izdajo zamudne sodbe ne predstavlja neposrednega razpolaganja s tožbenim zahtevkom (kot so odpoved zahtevku, pripoznava zahtevka in sodna poravnava, ki so takoimenovane materialne procesne dispozicije in so urejene v tretjem odstavku 3. člena ZPP), vendar je tudi takšno ravnanje izraz prevlade avtonomije volje strank in povzroči, da je odločitev sodišča drugačna, kot bi bila, če bi sodišče z dokazi ugotovilo resnična dejstva(1). Ker gre za posredno razpolaganje z zahtevkom, za katerega ni mogoče neposredno uporabiti določbe določbe tretjega odstavka 3. člena ZPP, je v drugi točki 318. člena ZPP, ki ureja zamudno sodbo, posebej določeno, da lahko sodišče izda zamudno sodbo le, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati.(2)

14. Po drugem odstavku 7. člena ZPP ima sodišče preiskovalna pooblastila, če posumi, da želijo stranke razpolagati z zahtevkom v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker stranke v tem primeru dejstva, ki bi lahko kazala na zlorabo, zamolčijo, ima sodišče ob izdaji zamudne sodbe omejene spoznavne možnosti. Velikokrat se šele naknadno odkrijejo dejstva, ki kažejo na zlorabo procesnih razpolaganj. Takšna dejstva mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, zato zanje ne veljajo omejitve iz 337. člena ZPP, stranke jih smejo kot novote navajati še v reviziji (372. člen ZPP).(3)

15. Problem je, kadar obe pravdni stranki zlorabljata procesna pravila in je prizadet pravni interes tretje osebe (ki tudi ni enotni sospornik), ki neposrednega dostopa do rednih in izrednih pravnih sredstev nima. Tretji ima po določbah ZPP na voljo le pobudo državnemu tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (četrti odstavek 385. člena ZPP), pri čemer rok za vložitev tega pravnega sredstva poteče v treh mesecih od poteka pritožbenega roka zoper izdano zamudno sodbo (prvi in peti odstavek 385. člena ZPP).

16. Tožnik zatrjuje, da sta toženca s procesnimi sredstvi izigrala prisilne določbe ZKZ o prometu s kmetijskimi zemljišči in s tem posegla v njegovo s pravnomočno sodbo pridobljeno obligacijsko pravico zahtevati izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za prepis lastninske pravice na spornih zemljiščih. Tožnik je v skladu z sodno prakso, kakršna je bila pred sprejetjem načelnega pravnega mnenja iz leta 2012(4) vložil tožbo za sklenitev prodajne pogodbe. Ob taki tožbi ni mogel predlagati zaznambe spora (kar mu neutemeljeno očita prvi toženec), saj ni šlo za spor o pridobitvi lastninske pravice (79. člen ZZK-1), zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve pa - kot sta pravilno odločili sodišči prve in druge stopnje - ne predstavlja ovire za vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne zamudne sodbe (99. člen ZZK-1).

17. Tožnik zato vlaga izbrisno tožbo. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da je praviloma vknjižbo lastninske pravice na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če je bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in je bila pravnomočna sodba razveljavljena ali spremenjena (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1). Spregledata pa, da gre v obravnavanem primeru za izjemne okoliščine, ko tožnik zatrjuje, da je bila že tožba s strani drugega toženca vložena fiktivno z namenom obiti prisilne predpise in da je bila tudi pasivnost toženca, ki na tožbo ni odgovoril, storjena z namenom zlorabe.

18. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 286/2012 že zavzelo stališče, da je treba prizadetemu omogočiti uveljavljanje pravnega varstva z izbrisno tožbo tudi, ko pride do zlorabe postopka prodaje nepremičnine v izvršbi. Navedlo je, da je položaj tožnika primerljiv s položajem prvega nevpisanega kupca pri dvojni prodaji, pri kateri se je drugi kupec vpisal v zemljiško knjigo. Poudarilo je, da ima pri dvojni prodaji prvi kupec na razpolago izbrisno tožbo po določbi četrtega odstavka 243. člena ZZK-1, katere predpostavka je nedovoljen (obarvan) namen strank druge pogodbe kupcu iz prve pogodbe onemogočiti uresničitev zahtevka za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Če prvi kupec z izbrisno tožbo uspe, se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje, torej vpis v korist prodajalca, zaradi česar prvi kupec pridobi možnost zoper prodajalca uveljavljati zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

19. Po oceni Vrhovnega sodišča ima tožnik v tej zadevi podoben položaj. Sodišči prve in druge stopnje sta s tem, ko sta tožniku odrekli možnost vložitve izbrisne tožbe onemogočili učinkovito varstvo njegove lastninske pravice. Po ustaljeni presoji Ustavnega in Vrhovnega sodišča pravica do zasebne lastnine oziroma njeno varstvo ne obsega le obstoječe lastnine, ampak tudi zahtevke v zvezi s takoimenovanimi pričakovalnimi pravicami (glej na primer odločbi Up-591/10 in II Ips 78/2010). Sodišči bi morali opraviti vrednostno tehtanje pomena nasproti si stoječih pravic tožnika in tožencev na način, da pri izvrševanju pravice enega ne bi prišlo do prekomernega posega v pravico drugega. V obravnavanem primeru, ko tožnik zatrjuje, da sta toženca ravnala naklepno z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na sporni nepremičnini, je pravilna presoja, da je treba dati prednost varstvu tožnikove lastninske pravice. Po oceni revizijskega sodišča bi zato sodišči prve in druge stopnje tožnikovo izbrisno tožbo morali obravnavati po prvem odstavku 243. člena ZZK-1. 20. V tem primeru, pa je pravno pomembno, ali je prišlo do izdaje zamudne sodbe zaradi izigravanja zakona in zavajanja sodišča s strani tožencev. Dejstev, s katerimi je tožnik utemeljeval to trditev, sodišči nižjih stopenj zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista ugotovili. Zato je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in je sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

21. Vrhovno sodišče glede na ugovore tožencev v odgovorih na revizijo še dodaja, da je v zadevi II Ips 287/2008 z dne 27. 11. 2008, na katero se sklicuje drugi toženec, navedlo več razlogov za zavrnitev revizije, med drugim res tudi, da gre za zamudno sodbo, na podlagi katere je mogoče vknjižbo izbrisati le, če je razveljavljena ali spremenjena z izrednimi pravnimi sredstvi. Vendar je treba opozoriti, da se zadevi pomembno razlikujeta, saj v zadevi II Ips 287/2008 tožnik sploh ni sprejel ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča, zato je bil nosilni razlog za zavrnitev revizije pomanjkanje njegove aktivne legitimacije. V zadevi II Ips 402/2010, na katero se sklicuje prvi toženec, pa je bila izbrisna tožba vložena pred novelo ZZK-1C (Ur. l. RS, št. 25/2011), s katero je bila ureditev izbrisne tožbe spremenjena in aktivna legitimacija razširjena tudi na imetnike obligacijskih pravic. Vrhovno sodišče opozarja, da je po noveli in sprejemu načelnega pravnega mnenja iz leta 2012 Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 151/2012 odločilo, da glede na spremenjene določbe ZKZ in sprejeto načelno pravno mnenje v primeru kršitve prisilnih določb ZKZ ni mogoče na načelni ravni izključiti zahtevkov za ugotovitev ničnosti pogodbe. V zadevah II Ips 317/2014, II Ips 246/2014, II Ips 18/2016 pa je tožnikom, ki so sprejeli ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč, ponudnik pa je nato sklenil pogodbo z drugo osebo, in so zatrjevali, da sta prodajalec in drugi kupec s sklenitvijo prodajne pogodbe naklepno obšla prisilne predpise ZKZ o prodaji kmetijskih zemljišč, tudi priznalo aktivno legitimacijo za vložitev izbrisnih tožb. Vrhovno sodišče poudarja, da je tožnik tožbo vložil po uveljavitvi novele ZZK-1C, ob vložitvi izbrisne tožbe je tudi že imel obligacijsko pravico na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, zato je ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije, ki ga oba toženca podajata v odgovoru na revizijo, neutemeljen. V zadevi II Ips 312/2014 je Vrhovno sodišče tudi zavzelo stališče, da je aktivna legitimacija podana kljub temu, da sprejemnik ponudbe v 60 dneh po izdaji sodbe ni zahteval odobritev pogodbe, saj je zelo verjetno, da s takšnim predlogom pri pristojni upravni enoti ne bo uspel dokler je lastninska pravica vpisana na drugega lastnika.

22. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1) Glej A. Galič v L. Ude in ostali, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, 1. knjiga, str. 41 in 42. (2) J. Zobec v L. Ude in ostali, op. cit. 3. knjiga, str. 115 in 116. (3) Op. cit, op. 342 na str. 116. (4) Vrhovno sodišče RS, Pravna mnenja I/2012, str. 17.