Jedro

Zamudna sodba je na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 podlaga za vknjižbo v zemljiško knjigo in je torej bila vknjižba v trenutku vknjižbe materialnopravno veljavna. Na njeno veljavnost pa tudi ne vpliva dejstvo, da je bila v trenutku vknjižbe pri predmetnih nepremičninah vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist tožnika na podlagi sklepa o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Piranu P 29/2005 z dne 9.8.2006, saj je začasna odredba le sredstvo zavarovanja pred razpolagalnimi dejanji vknjiženega lastnika, v konkretnem primeru pa drugi toženec ni razpolagal z nepremičnino, temveč je v pravdi, v kateri je bila izdana zamudna sodba, prvi toženec uspel s tožbenim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Piranu pod točko I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je vknjižba lastninske pravice v korist prvega toženca pri parcelah št. 2707 in 2708 k.o. M. na podlagi sklepa istega sodišča Dn 1173/2007 z dne 13.4.2007 materialnopravno neveljavna in se jo izbriše ter v zemljiški knjigi vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist drugega toženca. Pod točko II izreka je tožniku naložilo, da je dolžan prvemu tožencu povrniti 335,39 EUR in drugemu tožencu 350,02 EUR pravdnih stroškov, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2. Zoper sodbo se je pritožil tožnik. V pritožbi navaja, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je v točki 7 njene obrazložitve zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo z ugotovitvijo, da pride v poštev določilo 4. točke tretjega odstavka 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1), ker je bila vknjižba izvršena na podlagi pravnomočne sodbe, zoper katero ni bilo vloženo izredno pravno sredstvo. Taka obrazložitev bi laični stranki nakazovala, da bi morala zoper sodbo vložiti izredno pravno sredstvo, kar pa seveda ni možno, saj tožnik ni bil pravdna stranka, niti ni za sodbo zvedel v roku za vložitev izrednega pravnega sredstva. Ni sporno, da je bila izpodbijana vknjižba izvršena na podlagi zamudne sodbe, vendar je sodišče zmotno uporabilo navedeno določilo, katerega tretji odstavek se začne: „Z izbrisno tožbo se lahko izpodbija tudi vknjižba, ki je postala neveljavna šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba“, in nato šele sledi 4. točka s pogoji glede vložitve izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo in spremembo le-te v ponovnem postopku. V konkretni zadevi ne gre za tak primer. Tožnik je to na naroku tudi izpostavil s trditvijo, da je bila vknjižba neveljavna že ob sami vknjižbi, ker je bila že pred vknjižbo (in zato tudi v trenutku vknjižbe) v zemljiški knjigi zaznamovana prepoved odtujitve, ki je bila sicer zaznamovana že ob izdaji sporne zamudne sodbe. Verjetno pa ni sporno, da Okrožno sodišče v Kopru v zadevi P 642/2006 ne bi izdalo zamudne sodbe, če bi vedelo, da je zaznamovana prepoved odtujitve v korist tožnika po začasni odredbi, in da drugi toženec ne sme razpolagati z zemljiščem, posledično pa tudi ne s tožbenim zahtevkom. Dejstvo, da zaznamba prepovedi odtujitve ni bila ovira za vknjižbo, drži, vendar je pravno nepomembno. Če bi bila ovira, bi (verjetno) sodišče vknjižbo zavrnilo in tedaj ne bi bilo potrebe po izbrisni tožbi. Tožba je bila potrebna ravno zato, ker je sodišče izvršilo vknjižbo na podlagi sporne zamudne sodbe, izdane z izigravanjem zakona in zavajanjem sodišča, kar sodišče ob izvršitvi vknjižbe na podlagi zamudne sodbe ni moglo vedeti, sodišče prve stopnje pa je ravno zaradi napačnega naziranja tega zatrjevanega (in z gotovostjo izkazanega) dejstva (slabe vere tožencev) sploh ni ugotavljalo. Nobenega dvoma ni, da je bila vknjižba neveljavna že v trenutku vknjižbe iz materialnopravnih razlogov. Tožnik je imel predkupno pravico in je bil (potrjeno s pravnomočno sodbo) upravičen do nakupa spornega zemljišča od drugega toženca. Zato je sodišče izdalo začasno odredbo za zavarovanje tožnikove terjatve. Tožnik je ostal brez odgovora kakšno zavarovanje je, če se ga lahko obide s tožbo na podlagi (izmišljenega) priposestvovanja in z zamudno sodbo zaradi vnaprej dogovorjene pasivnosti lastnika zemljišča, drugega toženca. Tožnik se nazadnje sprašuje, kako je lahko sodišče dopustilo, da je drugi toženec najprej sporno zemljišče kot svoje prodajal Ž.R. s kršitvijo tožnikove predkupne pravice, nato pa ni odgovoril na tožbo, s katero je prvi toženec na istem zemljišču uveljavljal priposestvovanje.

3. Prvi in drugi toženec sta odgovorila na pritožbo. Predlagala sta njeno zavrnitev in priglasila stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem pa tudi ni storilo kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP).

6. V konkretni zadevi je odločilno dejstvo, da je bila lastninska pravica prvega toženca na nepremičninah parc. št. 2707 in 2708, obe k.o. M., vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Kopru P 642/2006, s katero je sodišče ugotovilo, da je prvi toženec (v navedenem postopku tožnik) postal lastnik navedenih nepremičnin na podlagi priposestvovanja. Takšna sodba je na podlagi 3. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1 podlaga za vknjižbo v zemljiško knjigo in je torej bila vknjižba v trenutku vknjižbe materialnopravno veljavna. Na njeno veljavnost pa tudi ne vpliva dejstvo, da je bila v trenutku vknjižbe pri predmetnih nepremičninah vpisana prepoved odtujitve in obremenitve v korist tožnika na podlagi sklepa o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Piranu P 29/2005 z dne 9.8.2006, saj je začasna odredba le sredstvo zavarovanja pred razpolagalnimi dejanji vknjiženega lastnika, v konkretnem primeru pa drugi toženec ni razpolagal z nepremičnino, temveč je v pravdi, v kateri je bila izdana zamudna sodba prvi toženec uspel s tožbenim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Prvostopenjsko sodišče je zato pravilno ugotovilo, da navedena zaznamba ni bila ovira za vknjižbo lastninske pravice na prvega toženca in navedlo pravilno pravno podlago (99. člena ZZK-1).

7. V skladu s 4. točko tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 je vknjižbo na podlagi pravnomočne sodbe mogoče izbrisati le, če bi bilo proti taki sodbi vloženo izredno pravno sredstvo in bi bila vsebina odločbe o izrednem pravnem sredstvu takšna, da na njeni podlagi izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena. Ker v konkretnem primeru vknjižba ni postala neveljavna zaradi uspelega uveljavljanja izrednega pravnega sredstva, je odločitev sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za uveljavitev zahtevka na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov, materialnopravno pravilna. Ob navedenem se izkažejo kot pravno nepomembne pritožbene trditve, da tožnik ni bil stranka v pravdnem postopku, v katerem je bila zamudna sodba izdana in da zanjo ni zvedel v roku za vložitev izrednega pravnega sredstva, kot tudi, da je prišlo do izdaje zamudne sodbe, zaradi izigravanja zakona in zavajanja sodišča, ko naj bi tožnik nedovoljeno razpolagal z zahtevkom.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka. Ker prvi in drugi toženec z navedbami v odgovoru na pritožbo nista prispevala k razjasnitvi zadeve, njuni pritožbeni stroški niso bili potrebni in sta jih dolžna prav tako kriti sama (155. in 165. člen ZPP).