Jedro

Ker se prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni opredelilo do navedenih, za odločitev v zadevi pravno pomembnih vprašanj, ki se nanašajo na višino stroškov izvršbe, po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane sodbe v tem obsegu ni mogoče ustrezno preizkusiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, II U 158/2010-7 z dne 18. 5. 2011, se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor o začasnem obračunu stroškov upravne izvršbe z dne 22. 10. 2009. Z navedenim sklepom je prvostopenjski organ v izreku pod točko 1 ugotovil, da se je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 26. 1. 2005 za odstranitev objekta tam navedene velikosti na tam navedenem zemljišču začela 26. 6. 2006 in se začasno ustavila 21. 7. 2006. Dosedanji stroški upravne izvršbe znašajo skupaj 82.094,98 EUR ali 19,673.241,51 SIT. V izreku pod točko 2 pa je prvostopenjski organ odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec v roku osem dni po vročitvi tega sklepa plačati pod točko 1 navedeni znesek. Tožena stranka je s svojo odločbo z dne 22. 3. 2010 odpravila 1. točko sklepa z dne 22. 10. 2009 v delu, ki se glasi „ali 19,673.241,51 SIT“, v ostalem pa je pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnila.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe strinja z odločitvijo tožene stranke in sklicuje na: drugi odstavek 71. člena ZUS-1, 297. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP, 147. in 142. člen Zakona o graditvi objektov – ZGO-1).

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je revident vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje s 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 2. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1. 4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je dovoljena na podlagi določbe 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta v obravnavani zadevi namreč znaša 82.094,98 EUR in torej presega 20.000,00 EUR.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus o utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Kot izhaja iz predloženih spisov, je inšpekcijski organ z odločbo z dne 30. 3. 1999 naložil revidentu, da mora odstraniti sporni objekt na tam navedenem zemljišču do 17. 5. 1999, s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 26. 1. 2005 pa je revidentu naložil, da sporni objekt odstrani v roku enega meseca po vročitvi sklepa (vročen 31. 1. 2005). Ker to očitno ni bilo narejeno, naj bi bila opravljena izvršba po drugih osebah. Po opravljeni izvršbi, ki je trajala od 26. 6. 2006 do 21. 7. 2006, pa je bil izdan izpodbijani sklep o začasnem obračunu stroškov upravne izvršbe z dne 22. 10. 2009. Kot izhaja iz obrazložitve tega sklepa, je prvostopenjski organ ugotovil višino stroškov izvršbe na podlagi dveh računov pooblaščenega podjetja za opravljanje izvršb, to je S. B., s. p., in sicer računov z dne 23. 8. 2006 in z dne 29. 8. 2006, ki sta med predloženimi upravnimi spisi.

9. Revident med drugim zatrjuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih ugovorov in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Na podlagi sklepa o začasnem obračunu stroškov upravne izvršbe namreč ni mogoče ugotoviti, ali so bili stroški izvršbe potrebni in če so sploh nastali.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča revident utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni odgovorilo na nekatere tožbene ugovore, med drugim se ni opredelilo do tožbenih ugovorov, ki so se nanašali na navedena računa, ki sta bila podlaga za izračun višine stroškov izvršbe. V računu z dne 23. 8. 2006 so sicer specificirani posamezni stroški za opravljeno delo in za uporabo strojev, vendar je v tem računu naveden „datum opravljanja storitve: 23. 8. 2006“ in ne čas opravljene izvršbe, na katerega se sklicuje v svojem sklepu prvostopenjski upravni organ (26. 6. 2006 do 21. 7. 2006). Iz računa z dne 29. 8. 2006 izhaja, da se nanaša na najem zemljišča, ki se zaračuna v višini 852,06 EUR, vendar iz tega računa ni razvidno, za kakšno najemno razmerje naj bi šlo, navedeno tudi ni časovno obdobje najema zemljišča oziroma obračun najema zemljišča ni specificiran. Sodišče prve stopnje na revidentove ugovore glede pomanjkljive specifikacije stroškov izvršbe ni odgovorilo.

11. Ker se prvostopenjsko sodišče v obravnavani zadevi ni opredelilo do navedenih za odločitev v zadevi pravno pomembnih vprašanj, ki se nanašajo na višino stroškov izvršbe, po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijane sodbe v tem obsegu ni mogoče ustrezno preizkusiti. To pa predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu na podlagi 1. točke prvega odstavka 85. člena v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1 in s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovnem postopku odpraviti navedene pomanjkljivosti.

13. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do za odločitev v zadevi pravno pomembnih vprašanj, in je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti iz tega razloga, Vrhovno sodišče drugih revizijskih ugovorov ni presojalo.

14. Odločitev o stroških postopka je Vrhovno sodišče na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pridržalo za končno odločbo.