Jedro

Tožeča stranka s trditvijo, da ni prejela pogodbe, sklenjene med prvostopnim organom in izvajalcem del, ne more biti uspešna. Tožeča stranka ni stranka tega pogodbenega razmerja, s cenami določenimi po predmetni pogodbi pa je tožeča stranka seznanjena z izpodbijano odločbo, tudi glede tega pa tožeča stranka nobenih konkretnih ugovorov ni postavila.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ tožeči stranki naložil, da plača stroške upravne izvršbe za odstranitev objekta velikosti 36,80 metra krat 13,80 metra, ki se gradi na zemljišču s parcelnima št. 1486 in 1487 k.o. ..., po sklepu o dovolitvi izvršbe št. 356-02-01-172/2003 z dne 26.1.2005, ki se je začela 26.6.2006 in se začasno ustavila 21.7.2006, v znesku 82.094,98 € oziroma 19,673.241,51 SIT. Iz obrazložitve izhaja, da tožeča stranka kot inšpekcijski zavezanec v roku ni izvršila odrejenega dejanja po navedenem sklepu o dovolitvi izvršbe, zato je gradbeni inšpektor po predhodni najavi 26.6.2006 pričel z upravno izvršbo po drugi osebi. Ta se je izvajala v zgoraj navedenem obdobju po pogodbeni izvajalki A.A. s.p. V nadaljevanju prvostopni organ navaja potek dela po posameznih dneh z navedbo trajanja dela na posamezen dan ter številom delavcev in gradbenih strojev, ki so pri tem sodelovali. Po računu pogodbenega izvajalca št. 06131 z den 23.8.2006 znašajo stroški izvršbe v navedenem času 81.242,90 €, sestavljajo pa stroške nakladanja in razkladanja strojev in opreme, prevoza strojev, opreme in delavcev, nakladanje in odvoz ruševin, stojnino za prevozna sredstva, stroje, opremo in delavce. Cene so v skladu s Pogodbo o odstranjevanju in rušenju objektov po izvršljivih odločbah med Inšpektoratom RS za okolje in prosto ter A.A. s.p. Mehanizacija in oprema, ki jo je izvajalec planiral in uporabil za ves čas izvršbe, je primerna glede na namen, to je odstranitev zidanega masivnega objekta. Navedeno število delavcev, strojev in ur izvajalca je v skladu z zapisnikom o izvršbi. Ker je bilo za potek izvršbe potrebno tudi sosednje zemljišče, je izvajalka del izstavila še račun št. 06135 z dne 29.8.2006 v znesku 852,08 €, ki ga je ravno tako dolžna plačati tožeča stranka. Vsi stroški, ki nastanejo v zvezi z izvršbo bremenijo zavezanca in skupaj znašajo 82.094,98 €.

Tožeča stranka se je zoper prvostopno odločbo pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je z odločbo št. 0612-328/2006-12 z dne 22.3.2010 odločilo, da se v izreku prvostopnega sklepa odpravi tisti del, ki glasi 19,673.241,51 SIT, v ostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopni sklep obrazložen v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami). Tudi ministrstvo se strinja, da ima upravni organ prve stopnje za zaračunane stroške izvršbe, ki jim tožeča stranka ugovarja, podlago v dokumentaciji zadeve. Drugostopni organ meni, da prvostopnemu organu v obrazložitvi ni treba navajati, katera specifična dela so bila opravljena po posameznih dnevih. To je razvidno iz zapisnikov o izvršbi. Ministrstvo pa meni, da je bilo delo opravljeno v skladu z načelom ekonomičnosti, prisotno je bilo potrebno število delavcev, gradbene mehanizacije in orodij, potekalo je kontinuirano preko celega delovnega dne in niso bili povzročeni nepotrebni stroški. Izvajalec je bil izbran v skladu z določili Zakona o javnih naročilih, kar je ugodneje za zavezanca. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi se morala imeti tožeča stranka možnost izjaviti o pogodbi o rušenju objektov in izvedbi drugih del po izvršljivih odločbah, saj je bila pogodba že predhodno sklenjena po javnem razpisu. Pri izboru so bile določene tudi cene izvajalca ter plačilo po dejansko porabljenem času za posamezno izvršbo. Z računoma številka 06131 z dne 23.8.2006 in št. 06135 z dne 29.8.2006 se je tožnik lahko seznanil iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, kjer je specificirana količina, cena in vrednost izvedenih del. Dejstvo je, da so stroški z izvršbo nastali, saj je bil naročnik, torej tožena stranka, račune dolžan plačati v roku 30 dni. Ob tem drugostopni organ poudarja, da so ti stroški nastali, ker tožeča stranka ni sama izvršila odrejenega dejanja po sklepu o dovolitvi izvršbe in se je torej strinjala s tem, da se izvršba opravi po drugi osebi. S pričetkom izvršbe je bila seznanjena tudi tožeča stranka, saj je bil, ko se je ta začela, na kraju samem navzoč tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Za rušitev objekta v okviru izvršilnega postopka gradbeno dovoljenje ni potrebno, gradbeni dnevnik izvajalca pa se nahaja v spisni dokumentaciji.

Tožeča stranka izpodbijani odločitvi očita, da je upravni organ pojasnil, koliko delavcev in kateri stroji so bili prisotni določen dan na objektu, niti z besedo pa ni pojasnil, katera dela so bila sploh izvedena. Nadalje tožeči stranki ni bila dana možnost vpogleda v Pogodbo o odstranjevanju in rušenju objektov po izvršljivih odločbah št. 2522-06-000030, ki naj bi bila sklenjena s A.A., in se o njej ni mogla izreči, tožeča stranka pa tudi ni prejela računov 06131 z dne 23.8.2006 in 06135 z dne 29.8.2006, na katera se upravni organ sklicuje in tako ni mogoče preveriti ali so ugotovitve in razlogi upravnega organa pravilni. Tožeči stranki tudi zapisniki o izvršbi nikoli niso bili vročeni in ji ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, prav tako ni bila vabljena na posamezna izvršilna dejanja, zaradi česar ji je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Razen tega tožeča stranka zatrjuje še, da izpodbijana odločba nima razlogov o tem ali so ti stroški sploh nastali, saj lahko upravni organ od zavezanca terja samo tiste stroške, ki so dejansko nastali, torej katere je dejansko plačal. Kolikor upravni organ teh stroškov še ni plačal, je namreč že nastopilo zastaranje v skladu s 349. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami). Predlaga, da sodišče prvostopni sklep in odločitev o pritožbi iz drugostopne odločbe odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem upravnem aktu in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne iz v aktu navedenih razlogov.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopnem sklepu in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami). Tožeča stranka v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, na katere je drugostopni organ v svoji odločbi obširno odgovoril in njene ugovore pravilno zavrnil. Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Z izvršilnim naslovom, to je odločbo Inšpektorata za okolje in prostor, Inšpekcije za prostor, Območne enote Maribor, št. 356-02-08-62/98-MS z dne 30.3.1999, je bilo tožeči stranki naloženo, da do 17.5.1999 na svoje stroške odstrani novozgrajeni objekt tlorisne velikosti 36,80 x 13,80 metra, ki ga gradi na zemljišču s parcelno št. 1487 in 1486 k.o. ... brez lokacijskega dovoljenja ter vzpostavi prejšnje stanje. Ostanejo lahko le pritlične in kletne stene že prej zgrajenega dela objekta, ki stoji na zemljišču s parcelno št. 1486 k.o. ... v tlorisni izmeri na južni strani 13, 80 metra ter na vzhodni in zahodni strani v tlorisni izmeri 10,20 metra. Tožeča stranka je bila tudi opozorjena, da bo, če ne bo opravila naloženega dejanja iz 1. točke izreka te odločbe, to storilo pooblaščeno podjetje, stroške postopka, nastale s prisilno izvršbo, pa plača tožeča stranka na podlagi posebnega sklepa. Pritožba ne zadrži izvršitve odrejenega ukrepa.

Ker tožeča stranka ni ravnala, kot ji je bilo naloženo s tem sklepom, je gradbeni inšpektor dne 26.1.2005 izdal sklep št. 356-02-01-172/2003 5203, s katerim je dovolil izvršbo po navedenem izvršilnem naslovu. Tožniku je bilo naloženo, da odstrani navedeno gradnjo v naknadnem roku enega meseca od vročitve tega sklepa, po preteku tega roka bo izvršbo opravil pooblaščen izvajalec del, o stroških izvršbe pa bo izdan poseben sklep. Tudi po prejemu tega sklepa, tožeča stranka svoje obveznosti ni prostovoljno izpolnila, zato se je začel postopek izvršbe po pooblaščenem izvajalcu del. Kot izhaja iz zapisnikov o izvršbi, se je izvršba pričela 26.6.2006 ob 9. uri. Pri tem je bil med ostalim navzoč tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke. Izvršba se je izvajala do 21.7.2006, ko je bila prekinjena.

ZUP 297. členu določa, da se v primeru, ko je zavezanec dolžan storiti kaj takega, kar lahko stori tudi kdo drug, pa te obveznosti ne izpolni, tako dejanje opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, na kar je treba zavezanca poprej opozoriti. V skladu s tem določilom je postopal tudi upravni organ v obravnavani zadevi. Ker tožeča stranka z izvršilnim naslovom določene obveznosti ni izpolnila, je upravni organ izdal sklep o izvršbi, v katerem je dal tožeči stranki naknaden rok za izpolnitev obveznosti in jo opozoril, da bo v primeru, da tudi v tem roku svoje obveznosti ne bo izpolnila, opravljena izvršba po drugi osebi – pooblaščenem izvajalcu del v skladu z 297. členom ZUP. Takšna izvršba se v skladu s prvim odstavkom 297. člena ZUP opravi na stroške zavezanca torej tožeče stranke.

Po presoji sodišča je odločitev, da je tožeča stranka za stroške predmetne izvršbe dolžna plačati 82.094,98 € dovolj natančno obrazložena, da je odločitev mogoče preizkusiti in torej ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih bi bila nezakonita. Upravna organa v obrazložitvi povzemata potek izvršbe in po posameznih dneh navajata trajanje del, število sodelujočih delavcev in uporabo gradbene mehanizacije, vse navedeno pa je z natančno količino in ceno navedeno tudi v računu št. 06131 z dne 23.8.2006, ki je v celoti povzet v izpodbijani prvostopni odločbi. Prav tako je v odločbi povzet tudi račun št. 06135 z dne 29.8.2006. Trditev tožeče stranke je, da se o teh listinah ni mogla izjaviti, vendar pa glede tega sodišče ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ne navaja nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nepravilnost teh računov. Tovrstni argumenti tožeče stranke bi se lahko pokazali kot tehtni, če bi tožeča stranka, ki je z izpodbijano odločbo tudi z vsebino teh računov v celoti seznanjena, navedla okoliščine, ki bi kazale na nepravilnost teh podatkov. Ko tožeča stranka takšnih razlogov ne navaja, čeprav je sedaj z vsemi za odločitev relevantnimi podatki seznanjena, to ni razlog za nezakonitost takšne odločbe.

Tožeča stranka tudi s trditvijo, da ni prejela pogodbe, sklenjene med prvostopnim organom in izvajalko del A.A. s.p. ne more biti uspešna. Tožeča stranka ni stranka tega pogodbenega razmerja, s cenami določenimi po predmetni pogodbi pa je tožeča stranka seznanjena z izpodbijano odločbo, tudi glede tega pa tožeča stranka nobenih konkretnih ugovorov ni postavila. Zakoniti zastopnik tožeče stranke je bil navzoč, ko se je izvršba na kraju samem začela, zato so nerelevantni tudi ugovori tožeče stranke, da s potekom izvršbe in zapisniki o izvršbi ni bila seznanjena, saj je to možnost vsekakor imela. Neutemeljeni pa so tudi ugovori tožeče stranke, da v postopku ni bilo ugotovljeno ali so stroški izvršbe sploh nastali. Izvršba se je izvajala po pooblaščeni osebi po 297. členu ZUP, ker tožeča stranka naložene obveznosti ni prostovoljno izpolnila, takšna izvršba pa se opravi na zavezančeve stroške. Da so z izvršbo nastali stroški izhaja iz podatkov spisa in zgoraj navedenih računov, po določilu 297. člena ZUP pa je te stroške dolžna nositi tožeča stranka. Druge okoliščine, ki jih v zvezi s tem navaja tožeča stranka, nimajo na odločitev nobenega vpliva.

K zgoraj navedenemu sodišče še dodaja, da je nepravilno tudi stališče tožeče stranke, da bi morala tožena stranka za realizacijo izvršbe pridobiti gradbeno dovoljenje. Podlaga za izvršbo je v izdanem izvršilnem naslovu – inšpekcijskem ukrepu, ki je izdan prav zato, ker pogoji za gradnjo niso bili izpolnjeni. Izvršba pa se opravi po določbah ZUP, kolikor Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami) glede izvršbe inšpekcijskih ukrepov ne določa drugače (147. člen ZGO-1). Izvršba se je tako opravila po 297. členu ZUP, posebna določba glede takšnega načina izvršbe pa je v 162. člen ZGO-1, ki določa, da se za opravljanje izvršbe po drugi osebi izvajalci izberejo v skladu z zakonom, ki ureja javna naročila, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.