Jedro

O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi odloka AVNOJ, se skladno z določbo 20. točke 3. člena v zvezi s 1. členom ZDen odloča v denacionalizacijskem postopku. Za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno v konkretnem primeru, je v 1. točki prvega odstavka 54. člena ZDen predpisana pristojnost upravne enote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Prvi nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je prvo sodišče odločilo, da ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja, da bo po pravnomočnosti sklepa predlog odstopilo v reševanje pristojnemu upravnemu organu v skladu z Zakonom o denacionalizaciji, da se nepravdni postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja za obdobje od 20. 8. 1945 do dneva vrnitve ustavi, ter da bo po pravnomočnosti sklepa ta zahtevek obravnavan v pravdnem postopku. Glede stroškov postopka je odločilo, da udeleženci krijejo vsak svoje stroške, skupne stroške postopka pa krijejo predlagatelji.

V pravočasni pritožbi zoper gornji sklep prvi, tretji in peti predlagatelj uveljavljajo pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

Prvi nasprotni udeleženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku ponovno ugotovilo, da je premoženje, katerega vrnitev zahtevajo predlagatelji, prešlo v državno last na podlagi 2. točke 1. člena Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 - v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in sicer s 6. 2. 1945, ko je ta odlok stopil v veljavo. Ker je premoženje prešlo v državno last pred izrekom kazenske sankcije zaplembe premoženja, izrečene s sodbo Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945, je kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku pravno nepomembna. Te presoje pritožba ne izpodbija.

O vrnitvi premoženja, podržavljenega na podlagi Odloka AVNOJ, se skladno z določbo 20. točke 3. člena v zvezi s 1. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) odloča v denacionalizacijskem postopku. O zahtevah za denacionalizacijo, vloženih na podlagi ZDen, odločajo organi, ki jih določa navedeni zakon (52. člen ZDen). Po določbi 1. točke prvega odstavka 54. člena ZDen je za odločanje o denacionalizaciji premoženja, kakršno je bilo podržavljeno v konkretnem primeru, predpisana pristojnost upravne enote. Sodna pristojnost, in sicer stvarna pristojnost okrajnega sodišča, je podana le za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo stvari ali premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (prvi odstavek 56. člena v zvezi s 5. členom ZDen). Konkreten primer ni tak, zato je sodna pristojnost izključena. Odločitev o predlogu, glede katerega ni podana sodna pristojnost, bi bila obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se smiselno uporabljajo tudi v nepravdnem postopku (37. člen Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju ZNP). Odločitev o odstopu zadeve v pristojno reševanje upravnemu organu tudi ni v nasprotju s sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 324/2010, kot trdijo pritožniki v pritožbi. S tem, ko sta bila prvostopni in pritožbeni sklep razveljavljena in zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo odločanje, vrhovno sodišče ni odločilo tudi, da mora sodišče prve stopnje sprejeti vsebinsko odločitev. Dolgotrajnost tega postopka in državljanstvo upravičenca pa tudi ne more biti razlog, ki bi lahko vplival na presojo o sodni pristojnosti (prim. 145.č člen Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij – v nadaljevanju ZIKS). Res je cilj postopka, kot je to v odločbi Up 969/08 z dne 13. 5. 2010 poudarilo tudi Ustavno sodišče, v odpravi krivice, vendar njegova uresničitev ni pogojena z obravnavanjem zadeve v sodnem namesto v upravnem postopku. Na pritožbeno trditev, da je imelo Vrhovno sodišče pri vrnitvi zadeve prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje o zahtevku predlagateljev v vidu, da se tudi v postopku po ZIKS uporabljajo določbe ZDen, pa velja odgovoriti, da tistega, kar ni bilo zaplenjeno s kazensko sodbo, na podlagi ZIKS ni mogoče vrniti. Povedano še drugače to pomeni, da smiselna uporaba določb III. poglavja ZDen, predpisana v 145. a členu ZIKS, v predmetni zadevi ne pride v poštev, ker se ta določba lahko uporabi le v primeru, ko se vrača premoženje, zaplenjeno v kazenskem postopku.

Pritožba ne izpodbija presoje, da so predlagatelji s tem, ko so s predlogom zahtevali tudi odškodnino za neuporabo nepremičnin za čas od 20. 8. 1945 do dneva vrnitve, zahtevali odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja podržavljenega premoženja. O takem odškodninskem zahtevku, katerega pravna podlaga je v 72. členu ZDen, se odloča po pravilih pravdnega postopka (1. člen ZPP). Zato je odločitev o ustavitvi nepravdnega postopka pravilna, saj še ni bila izdana odločba o glavni stvari (17. člen ZNP). Pritožba z izpostavljanjem, da predlagatelji takega zahtevka nimajo, ker so umaknili zahtevo za denacionalizacijo, ker so izbrali postopek po ZIKS, ker je bila začasna odredba v upravnem postopku razveljavljena in ker bi tak zahtevek imeli šele po pravnomočnosti odločbe, pa še to le, če bi prejeli vrnjeno premoženje v naravi, pravilnosti prvostopne ugotovitve, da o takem zahtevku ni moč odločati po pravilih nepravdnega postopka, ne more izpodbiti. Dejstvo, ali bodo predlagatelji uspeli z zahtevkom, namreč ne more vplivati na postopkovna pravila, po katerih se mora postavljeni zahtevek reševati. Podlaga za vodenje postopka je zahtevek, sodišče pa ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno sodišče (2. člen ZPP).

Kakšni razlogi, iz katerih se izpodbija prvostopni sklep, tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero se ob odločanju o pritožbi pazi uradoma, je bilo potrebno pritožbo, ki se je tako izkazala za neutemeljeno, zavrniti, ter sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena, prvi odstavek 366. člena in 353. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, ki se v nepravdnem postopku uporablja na podlagi 37. člena ZNP).

Prvi udeleženec mora stroške, ki so mu nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo, kriti sam (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 35. člena ZNP).