Jedro

Vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja je odvisno predvsem od vprašanja, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. Odločitev o sodni nepristojnosti in odstopu zadeve pristojnemu upravnemu organu je pravilna. Sodni in upravni postopek sta med seboj prirejena, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in obveznostih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Z odločanjem v sodnem postopku o spornem pravnem razmerju bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev, da se nepravdni postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja ustavi in se bo zahtevek po pravnomočnosti izpodbijanega sklepa obravnaval v pravdnem postopku, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Prvi nasprotni udeleženec sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, 1) da sodišče ni pristojno za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev zaplenjenega premoženja, in sicer nepremičnin, ki so bile v času zaplembe pripisane pri vl. št. 37, 140, 338, 397, 425, 440 in 453 k. o. ..., pri vl. št. 337 k. o. ..., pri vl. št. 132 k. o. ... in pri vl. št. 292 k. o. ..., Tovarne ... ter premičnega premoženja v tovarni ... in v stanovanjski hiši v K., zato bo predlog po pravnomočnosti sklepa odstopljen v reševanje pristojnemu upravnemu organu v skladu z Zakonom o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen); 2) da se nepravdni postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja od 20. 8. 1945 do dneva vrnitve ustavi in bo zahtevek po pravnomočnosti sklepa obravnavan v pravdnem postopku. Odločilo je še o stroških postopka. Za nepristojno za odločanje o vrnitvi zaplenjenega premoženja se je izreklo, ker ni podana sodna pristojnost glede premoženja, ki je bilo pokojnemu A. A. odvzeto na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ, št. 2/45; v nadaljevanju Odlok AVNOJ). Za nepristojno za odločanje o odškodninskem zahtevku se je izreklo, ker se tovrstni zahtevki uveljavljajo oziroma obravnavajo v rednem pravdnem postopku.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega, tretjega in petega predlagatelja zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper ta sklep v zvezi s prvostopenjskim sklepom je prvi predlagatelj vložil revizijo iz vseh revizijskih razlogov s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, izpodbijani sklep in sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je zmotna ugotovitev drugostopenjskega sodišča, češ da pritožniki niso izpodbijali presoje, da je premoženje prešlo v državno last že pred izrekom kazenske sankcije zaplembe premoženja. V vsem dosedanjem postopku in tudi v pritožbi so namreč predlagatelji zatrjevali, da je za odločanje o zahtevi za vrnitev premoženja pristojno sodišče. To so tudi izrecno navedli v 2., 4. in 8. točki obrazložitve pritožbe. Sodišče druge stopnje je povsem pavšalno in nekritično odgovorilo na pritožbene navedbe. Revident predvsem meni, da sodišči nista upoštevali napotil Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sklepu II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011, v skladu s katerimi bi morali, ob upoštevanju namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja v ZDen in Zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), zakonsko ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica predlagateljev do učinkovite uveljavitve pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja. Vrnitev (na tak ali drugačen način) podržavljenega premoženja, četudi je urejena v različnih zakonih, je v svojem bistvu enotna in je njen namen odpraviti krivice, storjene na posameznikovem premoženjskem področju. Sodišče druge stopnje je sicer navedlo, da odločitev o odstopu zadeve v pristojno reševanje upravnemu organu ni v nasprotju z razveljavitvenim sklepom Vrhovnega sodišča, vendar to ne drži. Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo v ponovno odločanje prav zato, ker je dalo vsebini prednost pred postopkom. Upravičencu je bilo premoženje odvzeto na podlagi kazenske sodbe, ki je imela naravo izvršilne odločbe. Če premoženja ne bi imel, vojaško sodišče takšne sankcije ne bi izreklo. Predlagatelji so izbrali postopek v skladu s tedanjo ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da so imeli pravico izbire postopka. Sodišče se ne bi smelo sklicevati na Odlok AVNOJ-a, če pa je to že storilo, bi morala prevladati razlaga zakonske ureditve, na kakršno opozarjata Ustavno sodišče in Vrhovno sodišče v razveljavitvenem revizijskem sklepu. Stališče v izpodbijani odločbi o nadaljevanju postopka pred upravnim organom je v nasprotju z ustavnim načelom enakosti. Če se bo zadeva obravnavala v upravnem postopku, se bo postopek vrnil na sam začetek, vključno z ugotavljanjem državljanstva upravičenca. Zaradi težkega dokaznega bremena v zvezi z državljanstvom so pravni nasledniki upravičenca izbrali sodni postopek po ZIKS. Sicer pa je nepravdni postopek pred sodiščem v bistvu enak upravnemu postopku pred upravnim organom. Pristojnost nepravdnega sodišča je bila s strani zavezancev že priznana, v postopku pred sodiščem je bil postavljen izvedenec, ki je ocenil vrednost zaplenjenega premoženja. Čeprav sta postopka po ZDen in ZIKS različna, je cilj obeh enak, to je odločanje o popravi krivic. Pri tehtanju posledic odločitve o pristojnosti na položaj upravičenca oziroma njegovih pravnih naslednikov mora prevladati namen poprave krivic in učinkovito uveljavljanje pravic. Drugačno stališče pomeni poseg v ustavni pravici do zasebne lastnine in sodnega varstva.

4. Prvi nasprotni udeleženec v odgovoru na revizijo predlaga, naj jo Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavrne. Opozarja, da se lahko vrnitev premoženja v nepravdnem postopku po določbah ZIKS zahteva le v primeru iz 3. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ, to je v primeru, če je bilo premoženje odvzeto na podlagi pravnomočne kazenske sodbe.

5. Revizija v delu, ki se nanaša na odločitev, da se nepravdni postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine za nezmožnost uporabe zaplenjenega premoženja ustavi in se bo ta zahtevek po pravnomočnosti sklepa obravnaval v pravdnem postopku, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

O nedovoljenosti revizije

6. Sodišče je svojo odločitev o ustavitvi postopka in njegovem nadaljevanju po pravilih pravdnega postopka glede odškodninskega zahtevka oprlo na 17. člen Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), ki ureja razmerje med pravdnim in nepravdnim postopkom. V nepravdnem postopku se obravnavajo tiste zadeve, za katere tako določa zakon (prvi odstavek 1. člena ZNP). V skladu s prvim odstavkom 17. člena ZNP se postopek po pravnomočnosti sklepa o ustavitvi postopka nadaljuje po pravilih pravdnega postopka pred pristojnim sodiščem. To pomeni, da izpodbijani sklep ni sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

7. Stranke lahko vložijo revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Ker sklep o ustavitvi postopka in njegovem nadaljevanju v pravdnem postopku ni sklep, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan, revizija zoper sklep sodišča druge stopnje v tem delu ni dovoljena. Revizijsko sodišče jo je zato zavrglo (377. v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

O neutemeljenosti revizije

8. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen. Revizijsko sodišče se strinja s pritožbenim sodiščem, da predlagatelji v pritožbi niso konkretizirano grajali ugotovitve sodišča, da je premoženje pravnega prednika predlagateljev prešlo v državno last že pred izrekom kazenske sankcije zaplembe premoženja. Na več mestih sicer pavšalno ponavljajo, da je podana sodna pristojnost za odločanje na podlagi razveljavljene kazenske sodbe, da bo učinkovita uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja varovana le z vsebinsko obravnavo v sodnem postopku, da je ureditev vrnitve odvzetega premoženja v bistvu enotna, zato bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti oba predpisa, ZIKS in ZDen, vendar pa neposredno ne grajajo ugotovitve sodišča o tem, kako je premoženje prešlo v državno last. 9. Po povedanem se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno podrobneje opredeliti do premalo konkretiziranih pritožbenih ugovorov v zvezi s prehodom premoženja pravnega prednika predlagateljev v državno last. Zavrniti je treba tudi ugovor, da je sodišče druge stopnje „pavšalno in nekritično odgovorilo na pritožbene navedbe“. Po presoji revizijskega sodišča se je sodišče druge stopnje izjavilo o vseh pritožbenih navedbah, ki so bistvene za odločitev o zadevi, pri čemer je ravnalo v skladu s standardom obrazloženosti odločbe instančnega sodišča. 10. V nasprotju s pritožbo revident v reviziji izrecno ugovarja, da je bilo njegovemu pravnemu predniku premoženje odvzeto na podlagi kazenskega sodbe, ki je imela naravo izvršilne odločbe. Revizijsko sodišče na podlagi dejanske ugotovitve, da iz odločbe Zaplembene komisije v Slovenskih Konjicah, št. 484/45-44/45 z dne 4. 9. 1945 izhaja, da je bilo pravnemu predniku predlagateljev kot osebi nemške narodnosti vse njegovo premoženje na ozemlju DFJ odvzeto na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ in je prešlo v državno last, soglaša z materialnopravnim sklepom, da je premoženje pravnega prednika prešlo v državno last z uveljavitvijo Odloka AVNOJ 6. 2. 1945. Poznejša odločba o zaplembi je bila le ugotovitvene narave. V zvezi s tem je treba še poudariti, da ne more biti nobenega dvoma, da Odlok AVNOJ ni del pravnega reda Republike Slovenije; v konkretni zadevi so njegova pravila upoštevna, kolikor so pomembna za presojo, na kateri pravni podlagi je bilo podržavljeno premoženje pravnega prednika predlagateljev.

11. Sodišče prve in druge stopnje nista kršili prvega odstavka 362. člena ZPP, ki določa, da mora nižje sodišče v primeru razveljavitvene odločbe opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo višje sodišče v svojem sklepu. Napotila revizijskega sodišča v sklepu II Ips 324/2010 z dne 20. 1. 2011 ni mogoče razlagati tako, kot ga želi prikazati revident, to je, da je treba zadevo brezpogojno meritorno obravnavati v sodnem postopku. V razveljavitvenem sklepu je Vrhovno sodišče sledilo stališču Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up 969/08 z dne 13. 5. 2010, da odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da zahtevek, ki je bil na podlagi določb ZIKS vložen pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, ni utemeljen (ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi določb ZDen), predlagateljem samo navidezno dopušča uveljavitev pravice do denacionalizacije v postopku pred upravnim organom, v resnici pa jim to pravico dokončno odvzema. ZDen za vložitev zahteve za denacionalizacijo namreč določa prekluziven rok (prvi odstavek 64. člena ZDen), ki je v času odločanja s strani Vrhovnega sodišča že potekel. Če bi predlagatelji po pravnomočnosti zavrnilne odločbe ponovno vložili zahtevek za denacionalizacijo, bi bil ta kot prepozen zavržen.

12. Zaključek Vrhovnega sodišča o „enotni ureditvi, namenjeni popravi krivic“ je torej treba razumeti v smislu presoje pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo oziroma konkretno: zahtevo za denacionalizacijo je treba šteti za pravočasno, 1) če je bil zahtevek pri sodišču vložen pred iztekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen; 2) če je ta rok v času odločanja sodišča že potekel; in 3) če je bila v zemljiški knjigi kot podlaga za prenos premoženja v državno last navedena odločba, izdana na podlagi kazenske sodbe, za katero je bila izrečena zaplemba premoženja.(1) Nikakor pa napotek v razveljavitvenem sklepu, da je treba predlagateljem omogočiti učinkovito uveljavitev pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ne vsebuje zahteve, da mora nižje sodišče predlog predlagateljev meritorno obravnavati. Vrnitev po vojni podržavljenega premoženja urejata ZDen in ZIKS, ki določata tudi pravno podlago za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja. ZDen jo določa v 3., 4. in 5. členu, pri čemer določa, da o zahtevi za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega na podlagi predpisov iz 3. in 4. člena, odločajo upravni organi (prvi odstavek 54. člena ZDen), za odločanje o zahtevah za denacionalizacijo premoženja, ki je prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti (5. člen ZDen), pa določa pristojnost okrajnih sodišč, ki o teh zahtevah odločajo v nepravdnem postopku (prvi odstavek 56. člena ZDen). Prvi odstavek 145. člena ZIKS kot pravno podlago za uveljavljanje zahtevkov za vrnitev zaplenjenega premoženja po tem zakonu določa razveljavljeno kazen zaplembe premoženja, za odločanje o teh zahtevkih pa je po prvem odstavku 145. č člena ZIKS pristojno sodišče, ki je izvršilo kazen zaplembe premoženja, v nepravdnem postopku.

13. Iz navedenega izhaja, da je vprašanje pravne podlage zahtevkov za vrnitev podržavljenega premoženja odvisno predvsem od vprašanja, na kateri pravni podlagi je bilo posamezno premoženje podržavljeno. Odločitev Vrhovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu v ničemer ne posega v opisano pozitivnopravno ureditev, na kateri temelji tudi ustaljena sodna praksa. To pomeni, da je odločitev o sodni nepristojnosti in odstopu zadeve pristojnemu upravnemu organu pravilna. Sodni in upravni postopek sta med seboj prirejena, tako da se v vsakem postopku odloča o pravicah in obveznostih, ki spadajo v njegovo pristojnost. Z odločanjem v sodnem postopku o spornem pravnem razmerju bi sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.(2)

14. V skladu z načelom prirejenosti postopkov vprašanje pravočasnosti zahteve za denacionalizacijo ni stvar sodnega postopka. Kakšen pomen imajo okoliščine, da je bil predlog v nepravdnem postopku sicer vložen 13. 8. 1997, vendar pa je bila zahteva za denacionalizacijo vložena že 24. 3. 1992, nato sta oba postopka od 13. 8. 1997 do 14. 10. 2003 tekla vzporedno, 14. 10. 2003 pa so predlagatelji zahtevek za denacionalizacijo po pozivu sodišča, naj opravijo izbiro, umaknili, bo ocenil pristojni upravni organ.

15. Stroškovni izrek temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP v zvezi s tretjim odstavkom 56. in drugim odstavkom 71. člena ZDen.

Op. št. (1): Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 545/2011 in Up 544/2011 z dne 7. 6. 2012, točka 15. Op. št. (2): Enako je VS RS odločilo že v sklepu II Ips 182/2011 z dne 7. 7. 2011.