Jedro

Ker tožnik, poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, izpolnjuje tudi pogoje za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju te pravice pravilna. Tožena stranka bo na podlagi te odločitve v posebnem postopku ugotovila, kdaj je tožnik pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega, odmerila delno invalidsko pokojnino in odločila o pričetku izplačevanja in višini delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe odpravilo odločbi št. ... z dne 4. 4. 2007 in št. ... z dne 4. 7. 2007, s katerima je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. V 2. točki izreka je tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti od 6. 3. 2007 dalje, zaradi posledic poškodbe pri delu in mu od 1. 4. 2007 dalje priznalo pravico do dela v krajšem delovnem času od polnega, po 4 ure dnevno, na drugem delovnem mestu „prometnik“ ter pravico do delne invalidske pokojnine. V 3. točki izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe odloči o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine. S sklepom je ustavilo postopek v delu, kjer je tožnik zahteval, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Zoper del 2. točke izreka sodbe o priznanju pravice do delne invalidske pokojnine se je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/08) pritožila tožena stranka in predlagala, da sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da odločanje o pravici, višini ter izplačilu delne invalidske pokojnine naloži toženi stranki. Navedla je, da je prvostopenjsko sodišče pravilno, na podlagi izvedenskega mnenja, tožniku priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu „prometnik“ v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo, ko je od 1. 4. 2007 dalje priznalo pravico do delne invalidske pokojnine in toženi stranki stranki naložilo le določitev njene višine. Odločitev je nepravilna, ker sodišče ni ugotovilo, da tožnik dela na drugem delovnem mestu z delovnim časom, ki ustreza preostali delovni zmožnosti, kar je po 1., 2. in 3. odstavku 93. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) pogoj za priznanje pravice in odmero delne invalidske pokojnine. Takšna pokojnina se tožniku lahko prizna in odmeri šele, ko začne delati na drugem delu s krajšim delovnim časom od polnega, do tedaj pa te pravice nima, kljub temu, da je pri njem ugotovljena III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije. Sodbe v izpodbijanem delu ni mogoče izvršiti, ker mu pravice ni mogoče priznati do pričetka dela s polovičnim delovnim časom. Opozarja, da je Višje delovno in socialno sodišče enako stališče zavzelo v več odločbah, primeroma navaja zadeve opr. št. Psp 670/2007 z dne 26. 3. 2008, Psp 407/2007 z dne 28. 2. 2008 in Psp 257/2009 z dne 1. 7. 2009. Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo po pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju in ob pravilni uporabi materialnega prava. Kršitev postopka pritožba ni podrobneje opredelila, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev.

Iz listin v upravnem spisu tožene stranke se vidi, da je tožnik od 25. 10. 1993 delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Z odločbo št. ... z dne 18. 3. 1994 je tožena stranka odločila, da ima tožnik tudi pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu „referent za sprejem in oddajo vozil in prometnik v potniški promet K.“, s polnim delovnim časom. V postopku, pričetem na predlog tožnikove osebne zdravnice dne 10. 8. 2006 in v katerem je predlog, da se tožniku zagotovi fizično lahko delo, ki ni vezano na prisilno držo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, je tožena stranka z izpodbijano dokončno odločbo, na podlagi mnenj invalidskih komisij, odločila, da pri tožniku niso izkazane nadaljnje spremembe v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in zaradi katerih bi bilo tožniku potrebno priznati nove pravice iz invalidskega zavarovanja.

Med strankama ni sporno, da iz izvedenih dokazov v sodnem postopku, zlasti iz izvedenskega mnenja specialista ortopeda, ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje, izhaja, da se je tožnikovo zdravstveno stanje v tolikšni meri poslabšalo, da je od 6. 3. 2007, to je od dne, ko je podala svoje mnenje invalidska komisija I. stopnje v ..., tožnik še vedno invalid III. kategorije invalidnosti, vendar je potrebna časovna razbremenitev, saj delo „prometnika“ lahko opravlja le v polovičnem - štiri urnem delovnem času. Sodišče prve stopnje se je oprlo na izvedensko mnenje in v skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPIZ-1, po katerem v primeru nastanka sprememb v stanju invalidnosti, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe, tožniku od 1. 4. 2007 dalje priznalo pravico do dela v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno na drugem delovnem mestu „prometnik“ in mu tudi priznalo pravico do delne invalidske pokojnine. Tožnikova invalidnost je posledica poškodbe pri delu, ob poslabšanju invalidnosti je bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja pri delodajalcu A. d.d., zato je izpolnil splošni pogoj za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti po 1. alineji 1. odstavka 66. člena ZPIZ-1. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je pogoj za priznanje pravice na podlagi sprememb v stanju invalidnosti dejanski pričetek dela v skrajšanem delovnem času. Ker tožnik od 6. 3. 2007 z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja delo „prometnik“ le v polovičnem delovnem času, je pri njem v smislu 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 od navedenega dne izkazana sprememba invalidnosti. Na podlagi omenjenega 2. odstavka 163. člena ZPIZ-1 je sodišče prve stopnje zakonito odločilo in novo pravico do delne invalidske pokojnine priznalo od 1. 4. 2007 dalje.

Tožena stranka v pritožbi pravico do skrajšanega delovna časa in na tej podlagi pravico do delne invalidske pokojnine neutemeljeno izenačuje z izplačevanjem delne invalidske pokojnine, kot je opredeljeno v 159. členu ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je v 3. točki izreka, ki je tožena stranka ne izpodbija in je tako postala pravnomočna, ob upoštevanju navedene določbe, pravilno razsodilo, da bo o višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločila tožena stranka, ki bo upoštevala dejanski pričetek dela s krajšim delovnim časom od polnega. Sodišče v socialnem sporu po 2. odstavku 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) ob ugoditvi zahtevku izpodbijani upravni akt odpravi delno ali v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ker tožnik, poleg pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega izpolnjuje tudi pogoje za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine po 1. odstavku 93. člena ZPIZ-1, ni razloga, da sodišče takšne pravice ne bi priznalo. Tožena stranka bo v posebnem postopku ugotovila, kdaj je tožnik pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega, odmerila delno invalidsko pokojnino in na podlagi 158. ter 1. odstavka 159. člena ZPIZ-1 odločila o pričetku izplačevanja in višini delne invalidske pokojnine.

Odločitve Višjega delovnega in socialnega sodišča, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, so bile izdane ob drugačnem dejanskem stanju. V sporu opr. št. Psp 407/2007 je sodišče obravnavalo zahtevek delodajalca za povračilo izplačanih nadomestil plače za čas začasne zadržanosti od dela. V obrazložitvi je sicer navedlo, da Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije pravico do delne invalidske pokojnine prizna od dneva pričetka dela s skrajšanim delovnim časom. To ne pomeni, da pravice, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, ni mogoče priznati že prej. Ugotovitev se nanaša izključno na presojano obveznost Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, da delodajalcu, v primeru, ko je delavec začasno zadržan od dela, povrne izplačano nadomestilo plače, če delavec ravno zaradi zadržanosti dejansko ni pričel delati s krajšim delovnim časom od polnega. V zadevi opr. št. Psp 257/2009 z dne 1.7.2009 je sodišče res naložilo toženi stranki, da odloči tudi o pravici do delne invalidske pokojnine, to pa ne pomeni, da te pravice, ob izpolnjenih zakonskih pogojih, ne sme priznati samo. V zadevi opr. št. Psp 670/2007 je tožnik zahteval izplačilo delne invalidske pokojnine za nazaj, čeprav je po pogodbi o zaposlitvi pričel z delom na drugem delu s skrajšanim delovnim časom šele od 1. 11. 2006 dalje. Bistvo odločitve sodišča je bilo, da tožnik pravice do delne invalidske pokojnine ne more uveljavljati v smislu dejanskega izplačila, dokler ne prične z delom v skrajšanem delovnem času. Sodna praksa ni obvezni pravni vir. Drugače, kot trdi tožena stranka, je Višje delovno in socialno sodišče odločilo v več zadevah, ko je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča ali samo priznalo pravico do invalidske oz. delne invalidske pokojnine in toženi stranki naložilo, da posebej odloči o višini in izplačevanju (npr. sodba opr. št. Psp 529/2007 z dne 3. 4. 2008, Psp 50/2008 z dne 28. 8. 2008, Psp 121/2008 z dne 2. 10. 2008, Psp 401/2008 z dne 29. 1. 2009 in Psp 194/2009 z dne 20. 8. 2009).

Izpodbijana sodba je materialnopravno pravilna in ni v nasprotju s sodno prakso, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.