Jedro

Ne samo od uveljavitve OZ (1.1.2002) temveč že v času veljavnosti ZOR (1.10.1978) je bil sprejet koncept samostojnosti pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Temu so prilagojene tudi procesne zahteve glede oblikovanja tožbenih zahtevkov, kar pomeni, da mora praviloma (so tudi izjeme, vendar ne v tem primeru) vsaka oblika (vrsta) nepremoženjske škode imeti svoj konkreten dejanski stan, ki se podreja posamezni obliki (pravici ali upravičenju) materialnega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi v tč. I. in III. izreka.

II. Toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna, v roku 15 dni, plačati tožnici 4.803,66 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od specificiranih zneskov glavnic (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka) in naložilo, da mora toženka plačati tožnici 16,41 % njenih pravdnih stroškov, tožnica pa toženki 83,95 % njenih pravdnih stroškov (tč. III. izreka).

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje toženka zoper znesek 4.803,66 EUR ter odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti, in sicer iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče neprimerno in pretirano, predvsem pa v nasprotju s strokovnim mnenjem izvedencev medicinske stroke, odmerilo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 9.000,00 EUR. V pritožbi nato povzema dejstva glede poškodb, ki jih je tožnica utrpela in poudarja, da je sodišče v celoti povzelo strokovno mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete, v katerem pa ni podlage za priznanje odškodnine iz naslova trajnega zmanjšanja splošne življenjske aktivnosti v takšni višini. Podrobneje nato navaja razloge, zaradi katerih meni, da ni podlage v izvedenskem mnenju za oceno duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v posledici poškodbe oziroma zloma ključnice in tudi zloma spodnje čeljustnice. Toženka se pritožuje tudi v delu odločitve glede določitve teka zamudnih obresti. Podrobneje povzema vsebino 20.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu in navaja razloge, zakaj meni, da pravilna uporaba te zakonske določbe ne more privesti do zaključka, da je toženka prišla v zamudo že 29. 1. 2021, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. V danem primeru je obstoj in znesek obveznosti toženka lahko ugotovila šele po prejemu strokovnega mnenja, vključno z osebnim pregledom oškodovanca, ki je bilo potrebno zaradi teže in narave same poškodbe, zato ne more biti v zamudi že v roku 14 dni od prejema odškodninskega zahtevka. Zaradi napačne uporabe 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter glede določitve teka zakonskih zamudnih obresti je zato podana kršitev nepravilne uporabe materialnega prava. Toženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v pritožbenem zavrne, posledično spremenijo odločitve o stroških postopka, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

6.V skladu z načelom dispozitivnosti, je toženka v postopku pred sodiščem druge stopnje omejila preizkus sodbe sodišča prve stopnje le na odmero denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Toženka se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je tožnici za tovrstno obliko nepremoženjske škode prisodilo 9.000,00 € (od zahtevanih 15.000,00 €; glej tč. 29. do 39. obrazložitve) in v pritožbi utemeljuje tezo, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka tožnici ne pripada ničesar.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tovrstnega preizkusa sodbe ne sme in ne more opraviti.

7.Ne samo od uveljavitve OZ (1.1.2002) temveč že v času veljavnosti ZOR (1.10.1978) je bil sprejet koncept samostojnosti pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod. Temu so prilagojene tudi procesne zahteve glede oblikovanja tožbenih zahtevkov, kar pomeni, da mora praviloma (so tudi izjeme, vendar ne v tem primeru) vsaka oblika (vrsta) nepremoženjske škode imeti svoj konkreten dejanski stan, ki se podreja posamezni obliki (pravici ali upravičenju) materialnega prava.

8.V tem pravdnem postopku je tožnica od toženke zahtevala denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo iz večih pravno priznanih oblik nepremoženjskih škod, in sicer za strah, za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in duševne bolečine zaradi skaženosti. Za vsakega izmed teh denarnih zahtevkov je navajala tudi dejansko stanje, ki ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo in ga podredilo posameznim pravno priznanim vrstam nepremoženjskih škod. Iz naslova odškodnine za strah je tožnica zahtevala 4.000,00 EUR, sodišče prve stopnje ji je prisodilo 1.200,00 EUR. Iz naslova telesnih bolečin je tožnica zahtevala 25.000,00 EUR, sodišče ji je prisodilo znesek 17.000,00 EUR. Iz naslova duševne bolečine zaradi skaženosti je zahtevala znesek 4.000,00 EUR, sodišče ji ni prisodilo ničesar. Iz naslova denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je tožnica zahtevala 15.000,00 EUR, sodišče pa ji je prisodilo 9.000,00 EUR. Tako ji je iz naslova denarne odškodnine za vse oblike nepremoženjskih škod prisodilo 27.200,00 EUR, v presežku do zahtevanih 48.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka 47 obrazložitve). Toženka je dne 16. 6. 2021 tožnici že nakazala znesek 20.000,00 EUR. Navedeni znesek je sodišče prve stopnje valoriziralo, in sicer v znesku 23.620,00 EUR (točka 57 obrazložitve). Tožnica je zahtevala tudi povrnitev premoženjske škode. Sodišče prve stopnje ji je iz tega naslova prisodilo 1.223,66 EUR odškodnine (točka 55 obrazložitve). Sodišče prve stopnje je od pravno priznanih zneskov denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo nato odštelo valorizirani znesek 20.000,00 EUR plačane denarne odškodnine, in sicer 23.620,00 EUR ter nato razsodilo, da je toženka dolžna tožnici iz naslova odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo plačati še znesek 4.803,66 EUR (točka 58 obrazložitve).

9.Sodišče druge stopnje sodbe sodišča prve stopnje ne more preizkusiti, ker ne ve, kolikšen del od prisojenih 9.000,00 € je zajet v znesku 4.803,66 €.

Tega preizkusa pa ne more opraviti zato, ker toženka tovrstne kršitve sploh ne uveljavlja. Toženka se ne more sklicevati na lastno nevednost oziroma neskrbnost, ker gre za opravljanje njene poklicne dejavnosti in zanjo velja skrbnost dobrega strokovnjaka. Za takšne stranke pa je še posebej poudarjena tudi procesna dolžnost in z njo povezana odgovornost za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku.

10.Zaradi povzetih nedoločnih navedb toženke v pritožbi, je sodišče druge stopnje vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je toženka prejela odškodninski zahtevek s potrebno dokumentacijo dne 14.1.2021 in je v zamudi od 29.1.2021 dalje (tč. 63. obrazložitve). Rok 15 dni je v korist toženke, zato ga sodišče druge stopnje ni smelo spreminjati (359. člen ZPP).

11.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12.Zaradi neuspeha s pritožbo krije toženka sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

-------------------------------

1(1) B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti (Obligacijska razmerja II), Ljubljana 1990, str. 223-233; A. Božič Penko, Razmislek in sodna praksa VS o nekaterih aktualnih vprašanjih odškodninskega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo, PL 2016; D. Jadek Pensa, OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 1024-1050; VSRS II Ips 175/2012 z dne 5.9.2013; VSRS II Ips 135/2019 z dne 5.6.2020.

2(2) A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, str. 127, tč. 5.

3(3) Napačna obrazložitev v 47. in 55. tč.

4(4) Npr. Up-998/15 z dne 30. 11. 2017.

5(5) (1) Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. (2) Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti(3) Če znesek njene obveznosti ni ugotovljen v roku iz prvega odstavka tega člena, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem.