Jedro

Okoliščina, da tožena stranka ob (delnem) plačilu odškodnine in v postopku ni konkretizirala, katere oblike nepremoženjske škode ter v kakšni višini je poravnala, ne more povzročiti, da sodišče druge stopnje njene pritožbe ne bi vsebinsko obravnavalo.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek za plačilo 29.277,68 EUR odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nesreči, ki jo je 6. 4. 2019 povzročil zavarovanec tožene stranke.

2.Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati (še) 4.803,66 EUR in zakonske zamudne obresti, ki od zneska 28.423,66 EUR tečejo od 29. 1. 2021 do 16. 6. 2021 ter od zneska 4.803,66 EUR od 17. 6. 2021 do plačila.

3.Zoper takšno sodbo se je pritožila tožena stranka.

4.Sodišče druge stopnje je njeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere oblike nepremoženjske škode in v kakšni višini so bile poplačane z delnim plačilom 16. 6. 2021, zato ne ve, kolikšen del od prisojenih 9.000 EUR je zajet v 4.803,66 EUR. Zaključilo je, da sodbe sodišča prve stopnje ne more in ne sme preizkusiti, ker tožena stranka relativne kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni uveljavljala.

5.Vrhovno sodišče je dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka s tem, ko ni vsebinsko presojalo pritožbenih razlogov tožene stranke in je s tem toženi stranki odreklo pravico do pravnega sredstva?

6.Revidentka izpostavlja, da je v pritožbi izrecno uveljavljala, da ni podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, s čimer se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Ne strinja se s stališčem, da bi morala v pritožbi uveljavljati opustitev materialnega procesnega vodstva sodišča prve stopnje, skladno s katerim bi moralo toženo stranko pozvati, da poda navedbe, katere oblike nepremoženjske škode so bile zajete v plačilu nespornega dela in v kakšni višini. Poudarja, da bi višje sodišče po vsebinski presoji pritožbenih navedb moralo v celoti zavrniti zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po odštetju 9.000 EUR bi celotna odškodnina znašala 19.423,66 EUR. Če bi pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavalo pritožbeni očitek toženke in mu ugodilo, bi moralo glede na že plačan nesporni del odškodnine (20.000 EUR), ki valoriziran znaša 23.620,00 EUR, tožbeni zahtevek v celoti zavrniti.

7.Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

8.Revizija je utemeljena.

9.Sodišče prve stopnje je tožeči stranki prisodilo 17.000 EUR iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem (točka 22 prvostopenjske sodbe), 1.200 EUR za strah (točka 28 prvostopenjske sodbe), 9.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (točka 39 prvostopenjske sodbe) ter 1.223,66 EUR za premoženjsko škodo (točke 53 do 55 prvostopenjske sodbe). Skupna dosojena odškodnina tako znaša 28.423,66 EUR (4. sprotna opomba v točki 58 prvostopenjske sodbe). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka od tožene stranke 16. 6. 2021 že prejela 20.000 EUR odškodnine (točka 56 prvostopenjske sodbe), navedeni znesek na podlagi drugega odstavka 168. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) valoriziralo (točka 57 prvostopenjske sodbe) in valorizirani znesek 23.620 EUR odštelo od skupne dosojene odškodnine (točka 58 prvostopenjske sodbe) ter toženi stranki naložilo v plačilo 4.803,66 EUR razlike.

10.Odškodnina za nepremoženjsko škodo se praviloma, kot izpostavlja že pritožbeno sodišče, presoja in odmerja za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, čemur morajo biti (in so bile tudi v tej zadevi) prilagojene tožbene trditve. Sodišče prve stopnje je tej zahtevi v celoti sledilo. Res je sicer, da tožena stranka ni konkretizirala, katere oblike nepremoženjske škode iz 179. člena OZ in v kakšni višini je poravnala, ko je 16. 6. 2021 plačala 20.000 EUR, a ta okoliščina ne onemogoča niti odločanja o tožbenem zahtevku (oziroma upoštevanja plačanega zneska odškodnine po njeni odmeri) niti o pritožbi tožene stranke. Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da se v primeru, ko tožena stranka plača na račun odškodninskega zahtevka za različne pojavne oblike nepremoženjske škode en sam znesek in plačila ne opredeli po posameznih kategorijah škode, plačilo upošteva na račun tiste škode, ki obstaja oziroma škode, ki je bila v postopku tožeči stranki priznana. Razlogov za odstop od takšnega stališča pritožbeno sodišče ne navede, Vrhovno sodišče pa jih ne najde. Sodišče prve stopnje je ob odmeri odškodnine plačani znesek upoštevalo točno na tak način.

11.Višje sodišče je ocenilo, da sodbe sodišča prve stopnje ne more preizkusiti, ker ne ve, kolikšen del od 9.000 EUR, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je zajet v znesku 4.803,66 EUR, ki ga je tožena stranka na podlagi te sodbe dolžna plačati tožeči stranki. Takšno stališče pritožbenega sodišča je očitno napačno že zato, ker je delež mogoče izračunati.

12.Poleg tega je revidentka v pritožbi uvodoma res navedla, da je sporna le višina odškodnine za nepremoženjsko škodo, vendar trdila tudi, da ne v razlogih sodbe ne v mnenju sodnih izvedencev, ki so v razlogih sodbe povzeti, ni podlage za priznanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožba je torej naslavljala predvsem vprašanje obstoja te oblike nepremoženjske škode. Višje sodišče ni ugotovilo, da pritožbene navedbe ne bi omogočale vsebinskega preizkusa pravilnosti izpodbijanega dela sodbe. Mogoče bi jih bilo torej vsebinsko presojati in jih bodisi ovreči bodisi jim pritrditi. Če bi se izkazale za utemeljene, bi moralo višje sodišče od skupne dosojene odškodnine odšteti 9.000 EUR in bi skupaj dosojena odškodnina znašala 19.423,66 EUR. V tem primeru bi se izkazalo, da je priznana škoda manjša od (valoriziranega) plačila, kar bi terjalo zavrnitev tožbenega zahtevka.

13.A tudi če bi višje sodišče pri vsebinskem odločanju o pritožbenem očitku ugotovilo, da je pritožba delno utemeljena, in bi se odprlo vprašanje, v kolikšni višini, bi lahko naredilo izračun, podoben tistemu, ki ga je naredilo sodišče prve stopnje.

14.Okoliščina, da tožena stranka ob (delnem) plačilu odškodnine ni konkretizirala, katere oblike nepremoženjske škode in v kakšni višini je poravnala, torej ne more in ne sme povzročiti, da sodišče druge stopnje njene pritožbe ne bi vsebinsko obravnavalo. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je zato pritrdilen: utemeljen je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni vsebinsko presojalo pritožbenih navedb tožene stranke in ji je s tem odreklo pravico do pravnega sredstva.

15.Zaradi ugotovljene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 399. člena ZPP je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da bo pritožbo vsebinsko obravnavalo.

16.Ker je Vrhovno sodišče razveljavilo odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in je zadevo vrnilo v novo sojenje, je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

17.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Sklep II DoR 250/2024 s 16. 10. 2024.

2V naslovu k točki 55 obrazložitve in v točki sami je sicer navedeno, da gre za nepremoženjsko škodo, a je iz strukture in konteksta prvostopenjske sodbe očitno, da gre za očitno pisno pomoto in se sodišče opredeljuje do premoženjske škode.

3Prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 166/2009 s 13. 9. 2012, II Ips 175/2012 s 5. 9. 2013, VIII Ips 7/2019 z 19. 3. 2019, VIII Ips 127/2018 z 2. 4. 2019 in II Ips 60/2021 z 20. 10. 2021 ter Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, stran 127 in Jadek Pensa, D., Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, stran 1025.

4Sodba in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 784/2008 z 18. 12. 2008 in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 474/98 z 10. 6. 1999.

5Če bi imela sodba res pomanjkljivosti, zaradi katerih je pritožbeno sodišče ne bi moglo preizkusiti, bi šlo sicer za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6Sodišče prve stopnje je prisodilo 28.423,66 EUR odškodnine (100 %), od tega 59,81 % (17.000 EUR) za telesne bolečine; 22 % (1.200 EUR) za strah; 31,66 % (9.000 EUR) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 4,31 % (1.223,66 EUR) za premoženjsko škodo; v prisojenih 4.803,66 EUR je torej 2.873,07 EUR (59,81 %) za telesne bolečine, 202,71 EUR (4,22 %) za strah, 1.520,84 EUR (31,66 %) za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 207,04 EUR (4,31 %) za premoženjsko škodo.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 350, 350/2