Jedro

Tožnik kot oškodovanec s tožbo uveljavlja neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega je po njegovih trditvah odgovorna zavarovanka. Odgovornost zavarovanke, K.Z.S. - organizatorja kolesarske dirke - pa ostaja pritožbeno sporna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je toženka v roku 15 dni dolžna plačati premoženjsko škodo v znesku 2.837,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 2. 2018 dalje ter nepremoženjsko škodo v znesku 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (točka I. izreka). Hkrati je tožniku naložilo, da mora toženki povrniti pravdne stroške v celoti (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, vse s stroškovno posledico.

3. Tožnik v pritožbi kot bistveno izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni uporabilo zavezujočih določb Kolesarskih predpisov UCI (UCI Cycling Regulations), čeprav se je škodni dogodek zgodil na mednarodni kolesarski dirki po zaprti progi UCI kategorije 1.2, Velika nagrada I. Ti predpisi namreč organizatorjem mednarodnih kolesarskih dirk predpisujejo vrsto zavezujočih opravil glede organizacije in varnosti dirke. V nadaljevanju pritožbe tožnik nato povzema posamezne, iz angleškega jezika prevedene, določbe Kolesarskih predpisov UCI ter posebej izpostavlja, da na kritični točki, tj. krožišče s S.N., nobeden od policistov ni pomagal rediteljema in kar je razvidno iz pisnih izjav policistov I.J. in D.G., rediteljice D.Z. ter pešca M.L. Policisti so se očitno samovoljno razvrščali, kar pa ne potrjuje učinkovitega sodelovanja organizatorja s policijo. Organizator dirke prav tako ni zagotovil ustrezne varnostne službe, ampak zgolj prostovoljne reditelje, ki niso imeli nobenih pooblastil za uporabo fizične sile. Organizator prav tako ni poskrbel, da bi bila na prehodu za pešce in kjer je bilo mogoče pričakovati prečkanje pešcev, postavljena neprehodna zapora ali pa varnostna služba, ki bi s fizično silo lahko preprečila dostop na tekmovališče. Organizator je svojo dolžnost opustil in navedeno mesto je ostalo posebno varnostno tveganje. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni uporabilo določbe 10. in 25. člena Zakona o javnih zbiranjih (v nadaljevanju ZJZ), ki organizatorjem nalagajo podobne obveznosti in dolžnosti kot Kolesarski predpisi UCI, prav tako ni upoštevalo določb Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (01-ODG-01/17, v nadaljevanju Splošni pogoji) in določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zavarovalna polica, ki je bila sklenjena v obravnavani zadevi skupaj s Splošnimi pogoji krije odškodninsko odgovornost zavarovanca oziroma organizatorja dogodka za vsa tveganja, ki izvirajo iz nevarnostnega vira organizacije kolesarske dirke, razen v primerih, ko škodo povzročijo tekmovalci – kolesarji med seboj. Sodišče prve stopnje bi moralo preizkusiti domnevno vzročnost za nastalo škodo skladno s 149. členom OZ, prav tako bi moralo od toženke zahtevati dokaz, da je nastopil eden izmed oprostilnih razlogov za odgovornost zavarovanca toženke skladno s 153. členom OZ. V konkretni zadevi je bilo dejanje pešca M.L. mogoče pričakovati, saj je tekmovanje potekalo po središču mesta I., k temu pa priča tudi vrsta napovedanih varnostnih ukrepov v Varnostnem načrtu 5. Velika nagrada I. (v nadaljevanju Varnostni načrt). Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zmotno sprejelo na podlagi določb o krivdni odgovornosti povzročitelja nezgode, saj v nasprotnem primeru organizator mednarodne kolesarske dirke ne bi rabil skleniti zavarovanje za organizacijo takšne dirke. Pa tudi sicer je tožnik v tožbi zahteval odškodnino zaradi telesnih poškodb, ki bi morale biti krite iz zavarovane odgovornosti organizatorja, upoštevajoč določbo 157. člena OZ. Tožnik dodatno navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka iz 2. člena ZPP, saj ni odločalo o zahtevku tožnika zoper zavarovalnico, pri kateri je bila zavarovana SKZ iz odgovornosti organizatorja dirke in ni odgovorilo na sporno pravno razmerje med tožnikom in toženko, ampak se je spustilo v obravnavanje krivdne odgovornosti povzročitelja nesreče. Pa tudi sicer je toženka soglašala z objektivno odgovornostjo organizatorja dirke, saj je podala predlog, da se o pravdi obvesti povzročitelja nezgode. Tožnik izpostavlja, da je že v tožbi navajal, da je tekmoval na mednarodni kolesarski dirki, navedeno pa je bilo razvidno tudi iz priloženega Varnostnega načrta, pri čemer je na materialno pravo iz Kolesarskih predpisov opozoril tudi na drugem naroku za glavno obravnavo. Skladno s 285. členom ZPP je bila dolžnost sodišča, da med drugim poskrbi, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče ni izvedlo dokaza s pritegnitvijo izvedenca s področja varstva pri delu, zaradi česar ni pridobilo odgovorov na ključna vprašanja in s čimer je kršilo 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršilo je tudi 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo oprlo na odločilno dejstvo, tj., da je na vsaki strani prehoda za pešce stal reditelj, ki je mimoidoče opozarjal in jim tudi fizično preprečeval vstop na cestišče, kar pa je v očitnem nasprotju z izjavo A.G. Ni se opredelilo do pisne izjave policista I.J., ki je v nasprotju z izjavo pešca M.L. in video posnetkom na CD. Očitno nasprotje pa je zaznati tudi v izjavi policista D.G. Sodišče prve stopnje je prav tako kršilo 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS), ker tožniku ni omogočilo, da bi učinkovito izkoristil pravico do izjave, saj vse do izdaje sodbe strank ni seznanilo na kateri pravni podlagi bo odločalo v obravnavani zadevi in na podlagi katere bi pravdni stranki lahko podali vsa dejstva in dokaze.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Očitek pritožbe glede te kršitve izhaja iz tožnikovega razumevanja oziroma presojanja odločilnih dejstev, ki ni enako argumentaciji sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ima sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni in niso med seboj v nasprotju ter omogočajo njen preizkus.

7. Tudi očitek tožnika, da gre za sodbo presenečenja, ne drži. Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku – in s tem do učinkovitega varstva svojih pravic1. O sodbi presenečenja ne govorimo, kadar je sodišče odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Iz podatkov spisa ne izhaja, da tožnik ob povprečni skrbnosti ne bi mogel predvideti, katere pravne norme bo sodišče pri presoji uporabilo2. Enako velja za očitek, da sodišče ni opravilo materialnega procesnega vodstva, kot mu ga nalaga 285. člen ZPP, še posebej ob opozarjanju toženke na sporen temelj njene odškodninske odgovornosti. Ko na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v tem primeru pričakuje, da so ji bila opozorila znana3. Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo tožnikove pravice do izjave oziroma do obravnave v postopku iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je svojo pravico do izjave tožnik nedvomno uveljavljal s podajo navedb v vlogah, s svojim zaslišanjem in s sodelovanjem na narokih. Sodišče se je seznanilo z vsemi tožnikovimi navedbami ter na bistvene tudi odgovorilo. Zato tudi očitek kršitve 22. člena Ustave RS, ni utemeljen.

8. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da ni sporno, da temelji obveznost toženke na pogodbi o zavarovanju odgovornosti4. Tožnik kot oškodovanec s tožbo uveljavlja neposredno5 od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega je po njegovih trditvah odgovorna zavarovanka. Odgovornost zavarovanke, Kolesarske zveze Slovenije – organizatorja kolesarske dirke - pa ostaja pritožbeno sporna. Toženka je namreč že v odgovoru ter v nadaljnjih pravočasnih navedbah opozarjala, da ni sporno zavarovalno kritje po polici na katero se tožnik sklicuje, da pa je sporen temelj odgovornosti.

9. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega zavarovanca. Protipravnost ravnanja je ena od predpostavk civilnega delikta, a za dokazovanje protipravnosti mora tožnik navesti ustrezne trditve in zanje ponuditi dokaze. V obravnavanem odškodninskem primeru je moral tožnik pravočasno konkretno pojasniti, katera so tista ravnanja, ki jih šteje za protipravna in ki naj bi mu povzročila škodo. Tožnik je vse do drugega naroka za glavno obravnavo z dne 18. 8. 2020 navajal, „da je sicer organizator kolesarske dirke v skladu z zakonskimi in podzakonskimi predpisi poskrbel za varnostni načrt dirke, prometni elaborat, za zavarovanje dirke, da je bilo ustrezno poskrbljeno za fizično varovanje dirke ter da je bilo na dirki prisotno zadostno število redarjev.“ Glede očitane protipravnosti zavarovanke toženke je pravočasno zatrjeval, „da kljub prisotnosti zadostnega števila redarjev, le ti niso ustrezno opravili svoje naloge, katera je bila fizično preprečevanje vstopa gledalcev na cestišče, po katerem je takrat potekala kolesarska dirka, da rediteljica, ki je bila postavljena na mestu, kjer se je zgodil škodni dogodek fizično ni naredila vsega, da bi preprečila vstop pešca na cestišče.“ Toženka je na te očitke odgovorila v odgovoru na tožbo in nato še v prvi pripravljalni vlogi in sicer, da je za „prometno nesrečo odgovoren pešec M.L., kar izhaja iz policijskega zapisnika, kot tudi, da policijski zapisnik potrjuje, da je rediteljica D.Z. fizično in verbalno zaustavljala pešca, da jo je le ta odrinil in prečkal cestišče ter, da je s tem rediteljica storila vse da bi preprečila vstop pešca na cestišče.“ V nadaljevanju tožnik ni natančneje zatrjeval, kaj je torej tisto „vse potrebno, kar bi morala narediti rediteljica, da bi pešcu fizično preprečila prečkanje cestišča“. V pritožbi pa neutemeljeno graja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z izvedencem s področja varstva pri delu. Ta dokaz je namreč pravočasno, tj. v odgovoru na tožbo predlagala zgolj toženka, tožnik pa je šele na drugem naroku za glavno obravnavo nato navedel, da „predlaga, da sodišče sledi dokaznemu predlogu toženke in v postopek pritegne izvedenca s področja varstva pri delu, ki bo pojasnil ali je bilo varovanje dirke ustrezno organizirano.“ (l. št. 102), zato sedaj neutemeljeno očita, da je sodišče s tem, ko dokaza ni izvedlo, storilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je že iz odgovora na tožbo izvedel, da toženka v celoti prereka vse očitane opustitve varnostnih pravil pri organizaciji dirke, zato bi ob povprečni procesni skrbnosti moral, s konkretnimi navedbami predlagati izvedenca in opredeliti dokazno temo. Toženka je namreč po tem, ko sta bili obe stranki obveščeni, da izvedenec mnenja ne bo izdelal, soglašala, da sodišče postopek zaključi in odloči s sodbo izven naroka. To soglasje je podal tudi tožnik.

10. Ostalih navedb in dokazov, ki jih je tožnik podal po koncu prvega naroka za glavno obravnavo6, tj. prepozno, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno upoštevati, zato sodišče druge stopnje na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na prepozne tožbene trditve ter prepozno predlagane dokaze, ne odgovarja. Glede na spremenjeni tretji odstavek 286. člena ZPP, v skladu s katerim lahko stranke (med drugim) tudi po prvem naroku navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku ali če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanja spora, pa tožnik ne navede razloga, zakaj teh navedb in dokazov ni mogel pravočasno podati. Izvajanje dokaznega postopka še v smeri naknadno podanih trditev, tj. ugotavljanja ustrezne organizacije kolesarske dirke skupaj z ustreznim varovanjem glede na Varnostni načrt, Prometni elaborat ter ali je bilo navedeno skladno s mednarodnimi pravili, pa bi nedvomno zavleklo reševanje spora.

11. Tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je ustrezno ocenilo vse izvedene dokaze ter v točkah 7 in 8 obrazložitve povezalo v skupno dokazno oceno. Zaključilo, da sta na delu proge, kjer je prišlo do nesreče za pešce skrbela reditelj in rediteljica, ki sta zapirala prehod za pešce vsak na svoji strani. Povzročitelj škodnega dogodka, pešec M.L., je stal za rediteljico z namenom prečkati cestišče, ko pa je stopil na prehod, ga je rediteljica prijela za jakno in ga potegnila nazaj proti pločniku, ob tem se ji je iz prijema iztrgal in nadaljeval pot proti drugi strani cestišča.7 Tožnik neuspešno izpodbija dokazno oceno s povzemanjem in vrednotenjem posameznih, delno tudi nebistvenih izsekov iz izjav prič8 in s tem izraža svoje nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišča, kar pa ne more biti utemeljen razlog zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

12. Velik del pritožbenih očitkov pa se nanaša na prepozno zatrjevane navedbe pred sodiščem prve stopnje, očitki glede neupoštevanja določb Kolesarskih predpisov UCI, pa so tudi nerelevantni za obravnavano pritožbo, ker tožnik ni pravočasno konkretno grajal organizacije in varnosti dirke, niti ni konkretiziral katere določbe iz sprejetega Varnostnega načrta – Velika nagrada I., organizator dogodka ni upošteval. Podal pa tudi ni nobenih navedb v smeri, da je odgovornost zavarovanca toženke objektivna. Ravno nasprotno, tožnik je še na drugem naroku za glavno obravnavo zatrjeval, da je organizator kolesarske dirke krivdno odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku. Sodišče mora pravo poznati, in pri sojenju uporabiti pravilno materialnopravno podlago, vendar le v povezavi s pravočasno zatrjevanimi dejstvi, saj so stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). S tem sodišče druge stopnje odgovarja tudi na pritožbeni očitek, da sodišče ni presojalo tožbenega zahtevka na podlagi določbe 157. člena OZ.

13. Glede na obrazloženo je pravilen zaključek sodišča, da tožnik ni uspel dokazati protipravnosti ravnanja organizatorja kolesarske dirke v kateri je utrpel nematerialno in materialno škodo in je zato zaključilo, da ni podana odgovornost zavarovanke toženke za obravnavani škodni dogodek, kar utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka.

14. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, zato je odločitev o njih odpadla.

1 Iz sodbe VSRS Sodba II Ips 75/2016 2 Mile Dolenc, Pravna praksa 2007/14, Od pasivne k aktivni vlogi sodnikov v pravdnem postopku. 3 II Ips 119/2015, II Ips 150/2016 4 Organizator je v času škodnega dogodka imel pri toženki sklenjeno zavarovanje splošne civilne odgovornosti po polici št. 10017343636. 5 Določba 964. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ): Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino. 6 Torej navedb v smeri, da organizator kolesarske dirke ni ustrezno poskrbel za varovanje dirke, da trase, kjer je prišlo do trka – Krožišče s S.N., ni dodatno zavaroval z zaščitnimi ograjami ter da je šlo za mednarodno kolesarsko dirko, kjer ni spoštoval predpisov Mednarodne kolesarske zveze z zagotovitvijo primerne varnostne službe, ki bi učinkovito sodelovala s policijo, zaradi česar je krivdno odgovoren tožniku za nastalo škodo, in drugo. 7 S takšnim ravnanjem je pešec zaprl pot tožniku, ki je bil vodilni kolesar v skupini, prišlo je do trka in padca tožnika. 8 Iz pisne izjave A.G. (l. št. 79a-79b) sicer izhaja, da reditelji niso imeli pooblastila za uporabo fizične sile, saj tega ne opredeljujeta ne varnostni načrt velike nagrade I. ne elaborat. Slednje za obravnavano zadevo tudi ni relevantno, saj je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je rediteljica fizično silo uporabila ko je pešcu fizično (poteg za jakno) poskušala preprečiti dostop do cestišča. Ostali pritožbeno povzeti izseki iz izjav prič policista I.J. in D.G. v zvezi z video posnetkom (priloga A13), se nanašajo na samo mesto in čas nezgode, kar pa v obravnavani zadevi ni pravno relevantno, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni bilo sporno.