Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vprašanje, ali je s kom sklenjeno veljavno delovno razmerje, ali pa je to neveljavno, lahko predmet presoje pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem, kot tudi, da je predmet presoje, ali je bilo z zaposlitvijo osebe storjeno tudi kaznivo dejanje, v okviru predhodnega vprašanja v kazenskem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 12.7.2001. Z navedeno odločbo je tožena stranka spremenila 1. točko izreka odločbe inšpektorice Inšpektorata RS za delo z dne 24.4.2001 tako, da je odločila, da je tožeča stranka - delodajalec dolžna zagotoviti izvajanje določbe 2. odstavka 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) in delavki A.A. izročiti pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njenih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. V preostalem je tožena stranka potrdila prvostopno odločbo, ki je določila, da je rok izvršitve takoj po prejemu te odločbe, ter da mora delodajalec pisno sporočati Inšpektoratu za delu o izvršitvi te odločbe najpozneje v roku 8 dni po poteku posameznega roka, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu pri toženi stranki z dne 10.4.2001 izhaja, da je bila vpogledana dokumentacija v zvezi z zaposlitvijo A.A., in sicer pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za nedoločen čas od 1.1.2001 dalje za delovno mesto tajnice. Predsednik kluba je inšpektorici povedal, da ne ve, ali je delavka zavarovana v pokojninskem, invalidskem in zdravstvenem zavarovanju, da ne ve, ali je delala, ali ne, niti, kdaj je z delom prenehala, da pa je prejela dve plači za meseca januar in februar 2001. Po izjavi J.R. je on dne 13.3.2001 delavki po telefonu sporočil, da so prostori kluba zaprti. Iz zapisnika z dne 17.4.2001 pa izhaja, da je bilo na podlagi listinske dokumentacije ugotovljeno, da je delavka A.A. v delovnem razmerju pri toženi stranki, da je z njo sklenjena pogodba o zaposlitvi, prijavljena je v zavarovanje, prejela pa je dve plači za januar in februar 2001. Predsednik kluba je na zapisnik izjavil, da je delovno razmerje sklenjeno brez vednosti kluba in njega, vse listine - pogodbo o zaposlitvi in prijavo v zavarovanje pa je podpisala nepooblaščena oseba. Od dne 13.3.2001, ko je bilo delavki telefonično in ustno sporočeno, da je pisarna kluba zaklenjena, delavka ne opravlja več dela v klubu.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih, sodišče prve stopnje ocenjuje, da je inšpektorica za delo utemeljeno izdala odločbo na podlagi 1. odstavka 15. člena Zakona o inšpekciji dela (ZID, Uradni list RS, št. 38/94, 32/97 in 36/2000). Ta določa, da ima po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu inšpektor pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da je tožeča stranka dolžna delavki A.A. izdati pisni sklep, s katerim bo odločeno o uresničevanju njenih posamičnih pravic. Po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka za zavračanjem izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, delavki krati tudi njene pravice, ki ji gredo po zakonu, zlasti pa tudi pravico do pravnega sredstva, ki je ustavno zagotovljena pravica po 25. členu Ustave Republike Slovenije. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi z delavko sklenila nepooblaščena oseba pri tožeči stranki, brez njene vednosti, tožeče stranke ne odvezuje te dolžnosti, da prizadeto delavko s pisnim sklepom in z ustreznim pravnim poukom o možnosti do ugovora seznani s svojo odločitvijo, v konkretnem primeru, da ji je prenehalo delovno razmerje. V praksi je namreč možno, da nekdo opravlja delo pri delodajalcu tudi na nezakoniti podlagi, na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, vendar pa mora tudi v takem primeru delodajalec izdati delavcu ustrezen sklep, v katerem ta dejstva obrazloži in dati delavcu možnost, da zoper sklep vloži ugovor (78. člen ZTPDR).

Sodišče prve stopnje zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore tožeče stranke. Strinja se z navedbo, da sam podpis zapisnika še ne pomeni priznanja, vendar pa v obravnavanem primeru sama vsebina zapisnika med strankama niti ni sporna. Tožena stranka je nadalje v izpodbijani odločbi v zvezi s pritožbo tožeče stranke po mnenju sodišča prve stopnje pravilno navedla, da za sam izrek inšpekcijskega ukrepa ni pomembno, da je delovno razmerje sklenila nepooblaščena oseba. Ugotovitev o tem, ali je bilo z delavko sklenjeno veljavno delovno razmerje, ali pa je to neveljavno, je po mnenju sodišča prve stopnje lahko predmet presoje pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem, ugotavljanje, ali je bilo v zvezi z zaposlitvijo delavke storjeno tudi kaznivo dejanje, pa se rešuje kot predhodno vprašanje v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem meni, da ni v upravnem sporu pristojno, da ugotavlja, ali je bilo z delavko A.A. sklenjeno delovno razmerje, saj je v njegovi pristojnosti zgolj presoja zakonitosti izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Še vedno se ne strinja s prvostopnim inšpekcijskim organom, da je z navedeno delavko sklenila pogodbo o zaposlitvi, saj je ta pogodba, ki jo je brez vednosti članov tožeče stranke podpisala nepooblaščena oseba (tedanji terapevt kluba) zavajajoča in zakriva prava dejstva. To je ugotovilo tudi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, v sodbi z dne 20.11.2001, ki je navedeno pogodbo spoznalo kot nično ter neobvezujočo. Zaradi tega navedeni delavki A.A. ne bo izdala nobenega sklepa o zaposlitvi, saj ta nikoli ni obstajala. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da je tožeča stranka dolžna delavki A.A. izdati pisni sklep po 2. odstavku 23. člena ZTPDR, s katerim bo odločeno o uresničevanju njenih posamičnih pravic, saj ji to narekuje citirani 1. odstavek 15. člena ZID, kar je zakonska pristojnost organa inšpekcije dela.

Iz obeh odločb prvostopnega organa in tožene stranke pa ni razvidno, da bi se ta dva upravna organa ukvarjala s tem, ali je bilo z delavko sklenjeno veljavno delovno razmerje, ali pa je to neveljavno, saj za to tako ali tako nista bila pristojna. Po presoji pritožbenega sodišča pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je to lahko predmet presoje pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem, kot je tudi predmet presoje, ali je bilo v zvezi z zaposlitvijo delavke storjeno tudi kaznivo dejanje, predmet presoje v okviru predhodnega vprašanja v kazenskem postopku. Zato tudi pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje ni v upravnem sporu pristojno, da ugotavlja, ali je bilo z delavko A.A. sklenjeno veljavno delovno razmerje, saj je v njegovi pristojnosti zgolj presoja zakonitosti izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke. Ta pa je le glede obsega pristojnosti in pooblastil organa inšpekcije dela, v skladu s citirano določbo 1. odstavka 15. člena ZID, po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita.

Glede na navedeno so neupoštevne pritožbene navedbe tožeče stranke. Sicer pa tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ni navedla nič takega, kar bi spremenilo pravilno in zakonito odločitev sodišča prve stopnje.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.