Jedro

Tožena stranka je pravilno odločila, da je tožeča stranka delavki dolžna izdati pisni sklep, s katerim bo odločeno o uresničevanju njenih posamičnih pravic. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi z delavko sklenila nepooblaščena oseba pri tožeči stranki, brez njene vednosti, tožeče stranke ne odvezuje dolžnosti, da prizadeto delavko s pisnim sklepom in z ustreznim pravnim poukom o možnosti do ugovora, seznani, da ji je prenehalo delovno razmerje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka spremenila 1. točko izreka odločbe inšpektorice Inšpektorata RS za delo, Enota A z dne 24. 4. 2001 tako, da je odločila, da je tožeča stranka - delodajalec, dolžna zagotoviti izvajanje določila 2. odstavka 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/98 in 42/90, v nadaljevanju ZTPDR) in delavki AA izročiti pisni sklep, s katerim se odloči o uresničevanju njenih posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti. V ostalem je potrdila prvostopno odločbo, ki je določila, da je rok izvršitve takoj po prejemu te odločbe ter da mora delodajalec pisno sporočati Inšpektoratu za delo o izvršitvi te odločbe najpozneje v roku 8 dni po poteku posameznega roka, pritožba zoper to odločbo pa ne zadrži njene izvršitve. V razlogih navaja, da se je tožeča stranka pritožila zoper prvostopno odločbo zaradi nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navajala je, da je pogodbo o zaposlitvi z delavko sklenila nepooblaščena oseba, kasneje pa je ni odobrila ali potrdila, zato je pogodba ne zavezuje v smislu pravic in obveznosti iz naslova sklenjenega delovnega razmerja. Toženi stranki je predlagala, da izpodbijano odločbo nadomesti z novo odločbo ter v njej ugotovi, da tožeča stranka v tej zadevi ni delodajalec in iz tega naslova nima nobenih obveznosti do delavke. Tožena stranka zavrača navedbe tožeče stranke, pri čemer se sklicuje na zapisnik o inšpekcijskem pregledu, iz katerega je razvidno, da predstavniki tožeče stranke niso imeli pripomb na ugotovitve inšpekcije in so zapisnik podpisali. Navedbe, da je pogodbo o zaposlitvi z delavko sklenila nepooblaščena oseba, so predmet notranjih razmerij pri tožeči stranki - delodajalcu in ne vplivajo na razmerje med delavko in delodajalcem, zato tožeče stranke tudi ne odvezujejo obveznosti, ki mu jih nalaga določilo 2. odstavka 23. člena ZTPDR. Tožena stranka se sklicuje na 1. člen Zakona o inšpekciji dela (Uradni list RS, št. 38/94, 32/97 in 36/2000, v nadaljevanju ZID), ki določa, da Inšpektorat za delo opravlja inšpekcijsko nadzorstvo nad izvajanjem zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo delovna razmerja, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, zaposlovanje delavcev doma in v tujini, sodelovanje delavcev pri upravljanju, stavke ter varnost delavcev pri delu, če s predpisi ni drugače določeno. V skladu s 1. odstavkom 15. člena ZID ima inšpektor pravico in dolžnost po opravljenem inšpekcijskem nadzoru delodajalcu z odločbo odrediti, da z dejanjem, opustitvijo oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih predpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega zakona ter določb postopka. Navaja, da temelji izpodbijana odločba na dveh stališčih, in sicer, da naj bi se s podpisom zapisnika tožeča stranka strinjala z ugotovitvami inšpektorja, ker na zapisnik ni imela pripomb ter da je podpis pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sklenila nepooblaščena oseba, predmet notranjega razmerja pri delodajalcu. Takšno stališče pa je v nasprotju s formalnim kot tudi materialnim zakonom, če ne celo temeljnimi načeli pravne države. Podpis zapisnika o inšpekcijskem pregledu sam po sebi ne more biti priznanje. Ta dokument se izda kot dokument, ki le dokazuje opravila inšpekcijskega organa v določeni fazi postopka. Stališče, da je podpis takšnega zapisnika že kar priznanje, je absurdno, še posebno, ker se z izpodbijano odločbo zaradi takšnega stališča ignorirajo vsi utemeljeni pritožbeni razlogi, s tem pa tudi pritožba sama po materialni plati, tako, da je ta zgolj brezpredmetna formalnost. Zato je tožeča stranka mnenja, da je edino pravo stališče tisto, po katerem ima stranka, ki se pritožuje, pravico, da se utemeljenost njenih pritožbenih razlogov v pritožbi v celoti preizkusi in na podlagi tega odloči o njeni utemeljenosti oziroma neutemeljenosti. Če bi se v postopku upoštevala navedena stališča, bi se ugotovilo pravo dejansko stanje, ki je v tem, da v konkretnem primeru sploh ni prišlo do sklenitve delovnega razmerja. Tožeča stranka je ves čas, tudi pred sestavo zapisnika, pravilno pojasnjevala, da z AA Klub zdravljenih alkoholikov A ni sklenil nobenega delovnega razmerja. Pogodbo o zaposlitvi je v konkretnem primeru podpisal BB, ki za kaj takšnega ni imel nobenega pooblastila, kar je sam prav dobro vedel, saj je bila ta pogodba sprva utajena in skrivana tako, da se je tožeča stranka z njo seznanila šele v mesecu februarju 2001. Tožeča stranka je vse v zvezi s to pogodbo podrobno opisala v svoji pritožbi zoper prvostopno odločbo in pri tem opisu v celoti ostaja tudi pri tej tožbi. Dodaja, da je prepričana, da bi za njeno nezakonitost morala vedeti tudi AA, čeprav o tem zaenkrat nima dokaza in je v tej zadevi podala ustrezno kazensko prijavo. Nepravilno je tudi stališče tožene stranke, da je sklenitev pogodbe po nepooblaščeni osebi predmet notranjih razmerjih pri delodajalcu. Če bi bila takšna razmerja res notranja zadeva delodajalca, potem se inšpekcijski organ vanj ne bi smel vtikati, saj bi smeli presojati zgolj po ZDR. Nesprejemljivo je dejstvo, ki ga vsiljuje opisana praksa v tej zadevi, da nezakonito postopanje postane zakonito z ustrezno intervencijo državnega organa. V konkretnem primeru se z izpodbijano odločbo ustvarja položaj, ko nezakonito stanje s pomočjo te odločbe ustvarja zakonite posledice. Takšno razmerje pa je absolutno v nasprotju z načelom pravne države in ga je zato potrebno v celoti kot ničnega odpraviti. Sodišču predlaga, da ponovno preveri celotno zadevo, temeljito preuči dokaze v upravnem spisu, preveri pooblaščene osebe po statutu društva, preveri pravilnost celotnega postopka sklenitve domnevnega delovnega razmerja z AA, vpogleda v dokumentacijo pri Policijski upravi A, kjer je tožeča stranka prijavila sum storitve kaznivega dejanja, zasliši BB, AA, CC kot zakonitega zastopnika društva, lahko pa tudi vse člane društva, ki kot skupščina sprejemajo v skladu s statutom društva najpomembnejše odločitve in vpogleda v zapisnike izrednih skupščin društva z dne 13. 3. 2001, 20. 3. 2001 in 10. 4. 2001. Predlaga tudi, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke pri Upravni enoti A, Oddelek za upravne notranje zadeve, Registra društev, o vpisu novega društva Klub zdravljenih alkoholikov - Center za pomoč ljudi v stiski A, s sedežem S. G. 34, A, po odločbi z dne 6. 6. 2001. Iz tega bo razvidno, da je zastopnik navedenega društva BB, ki sedaj nadaljuje tisto, kar očitno ni uspel realizirati pri tožeči stranki. To jasno dokazuje, da je pogodbo o zaposlitvi ˝zakuhal˝ prav on z AA, v svoji zasebni sferi in brez vednosti in pooblastil društva. Po izvedbi glavne obravnave in predlaganih dokazov sodišču predlaga, da ugotovi, da z AA ni bilo sklenjeno delovno razmerje, ker pogodba o zaposlitvi ni bila veljavno sklenjena in je zato ukrepanje inšpekcijskega organa v tem primeru neutemeljeno. Zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi ter odloči, da je dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je pri reševanju pritožbe ugotovila, da so ugotovitve prvostopnega organa v izpodbijani odločbi pravilne, 1. točka izreka pa pomanjkljiva, zato jo je spremenila, v ostalem pa potrdila odločbo prvostopnega organa. Odločitev prvostopnega upravnega organa ima namen z izdajo ureditvene odločbe v smislu 15. člena ZIP zagotoviti ureditev nezakonitega stanja skladno z veljavnimi predpisi. Tožena stranka ugotavlja, da tožeča stranka v tožbi ni predložila novih dokazov in ni navedla novih dejstev, ki bi lahko privedli do drugačne odločitve, zato vztraja na pravnih in dejanskih ugotovitvah izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa, svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem pregledu pri toženi stranki z dne 10. 4. 2001 izhaja, da je bila vpogledana dokumentacija v zvezi z zaposlitvijo AA, in sicer pogodba o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za nedoločen čas od 1. 1. 2001 dalje za delovno mesto tajnice. Predsednik kluba je inšpektorici povedal, da ne ve, ali je delavka zavarovana v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, da ne ve ali je delala ali ne, niti kdaj je z delom prenehala, da pa je prejela dve plači za meseca januar in februar 2001. Po izjavi DD, je on dne 13. 3. 2001 delavki po telefonu sporočil, da so prostori kluba zaprti. Iz zapisnika z dne 17. 4. 2001 pa izhaja, da je bilo na podlagi listinske dokumentacije ugotovljeno, da je delavka AA v delovnem razmerju pri toženi stranki, da je z njo sklenjena pogodba o zaposlitvi, prijavljena je v zavarovanje, prejela pa je dve plači za januar in februar 2001. Predsednik kluba je na zapisnik izjavil, da je delovno razmerje sklenjeno brez vednosti kluba in predsednika kluba, vse listine - pogodbo o zaposlitvi in prijavo v zavarovanje pa je podpisala nepooblaščena oseba. Od dne 13. 3. 2001, ko je bilo delavki telefonično in ustno sporočeno, da je pisarna zaklenjena, delavka ne opravlja več dela v klubu.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja, ki izhaja tudi iz podatkov v upravnih spisih, sodišče ocenjuje, da je inšpektorica za delo utemeljeno izdala odločbo na podlagi 1. odstavka 15. člena ZID. Ta določa, da ima po opravljenem inšpekcijskem nadzorstvu inšpektor pravico in dolžnost z odločbo delodajalcu odrediti, da z dejanjem, opustitvijo dejanja oziroma z aktom, v roku, ki ga določi inšpektor, zagotovi izvajanje zakonov, drugih podpisov, kolektivnih pogodb ter splošnih aktov iz svoje pristojnosti. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pravilno odločila, da je tožeča stranka dolžna delavki AA izdati pisni sklep, s katerim bo odločeno o uresničevanju njenih posamičnih pravic. Po oceni sodišča tožena stranka z zavračanjem izdaje sklepa o prenehanju delovnega razmerja, delavki krati tudi njene pravice, ki ji gredo po zakonu, zlasti pa tudi pravico do pravnega sredstva, ki je ustavno zagotovljena pravica po 25. členu Ustave RS. Dejstvo, da je pogodbo o zaposlitvi z delavko sklenila nepooblaščena oseba pri tožeči stranki, brez njene vednosti, tožeče stranke ne odvezuje dolžnosti, da prizadeto delavko s pisnim sklepom in z ustreznim pravnim poukom o možnosti do ugovora, seznani s svojo odločitvijo, v konkretnem primeru, da ji je prenehalo delovno razmerje. V praksi je namreč možno, da nekdo opravlja delo pri delodajalcu tudi na nezakoniti podlagi, na podlagi pogodbe, ki je bila sklenjena v nasprotju z zakonom, splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo, vendar pa mora tudi v takem slučaju delodajalec izdati delavcu ustrezen sklep, v katerem ta dejstva obrazloži in dati delavcu možnost, da zoper sklep vloži ugovor (78. člen ZTPDR).

Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene ugovore tožeče stranke. Strinja se z navedbo, da sam podpis zapisnika še ne pomeni priznanja, vendar pa v obravnavanem primeru sama vsebina zapisnika med strankama niti ni sporna. Tožena stranka je nadalje v izpodbijani odločbi v zvezi s pritožbo tožeče stranke pravilno navedla, da za sam izrek inšpekcijskega ukrepa ni pomembno, da je delovno razmerje sklenila nepooblaščena oseba. Ugotovitev o tem, ali je bilo z delavko sklenjeno veljavno delovno razmerje, ali pa je to neveljavno, je lahko predmet presoje pred pristojnim delovnim in socialnim sodiščem, ugotavljanje, ali je bilo v zvezi z zaposlitvijo delavke storjeno tudi kaznivo dejanje pa se rešuje kot predhodno vprašanje v kazenskem postopku. Zato sodišče ni v upravnem sporu pristojno, da na glavni obravnavi ugotavlja, ali je bilo z delavko AA sklenjeno veljavno delovno razmerje, saj je v njegovi pristojnosti zgolj presoja zakonitosti izdaje izpodbijane odločbe tožene stranke.

Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Po določbi 3. odstavka 23. člena ZUS sodišče, kadar v upravnem sporu odloča le o zakonitosti upravnega akta, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.