Jedro

V primeru izdaje pravnomočne vmesne sodbe po zvišanju odškodninskega tožbenega zahtevka v nadaljnjem pravdnem postopku (glede višine odškodnine) niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, in to velja tudi za ugovor zastaranja.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. V tej pravdi gre za plačilo premoženjske škode, to je izgubljenega dohodka pokojne prednice tožnikov A. S. za neupravičeni zapor in odvzem političnih pravic.

2. V tej zadevi je bila izdana pravnomočna vmesna sodba P 242/2011 z dne 14. 5. 2012, da je tožbeni zahtevek tožečih strank po temelju utemeljen.

3. Sodišče prve stopnje je upoštevaje minimalni znesek mesečne plače 562,00 EUR naložilo toženi stranki plačilo odškodnine 39.340,00 EUR, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

4. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije in trdi, da je pritožbeno sodišče pri prisoji odškodnine, to je izgubljenega dohodka, odstopilo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Tožena stranka navaja, da je tožeča stranka vložila tožbo, potem ko je bila 3. 10. 2008 izdana oprostilna (kazenska) sodba, dne 6. 9. 2011 z odškodninskim zahtevkom 27.700,00 EUR, nato pa je 7. 3. 2012, to je po več kot treh letih po pravnomočnosti oprostilne sodbe, zahtevek zvišala na 52.266,00 EUR, čeprav ji je bil obseg škode znan že ob vložitvi tožbe. Ne gre za povišanje zahtevka zaradi uskladitve z vrednostjo v času sodbe, temveč za skoraj enkratno povišanje tožbenega zahtevka. Tožena stranka v sodni praksi Vrhovnega sodišča ni našla odločbe, ki bi jasno odgovorila na vprašanje zastaranja tistega dela terjatve tožeče stranke, ki temelji na zvišanju tožbenega zahtevka.

5. Tožena stranka v predlogu še navaja, da je oškodovanka preživela v zaporu 22 mesecev in bila še od 14. 1. 1950 do 6. 11. 1951 brez političnih pravic. To pa ne pomeni, da se v tem času ne bi mogla zaposliti, kot ugotavljata sodišči. V tem času je opravljala delo na kmetiji. Tožena stranka ne izkazuje, da se je oškodovanka imela namen zaposliti kot šivilja. Tudi o tem, da je oškodovanka v zaporu zbolela zaradi tuberkuloze, v posledici česar naj bi izgubila vid, tožeča stranka ni predložila nobenih dokazil. Po podatkih, ki jih je naknadno pridobila tožena stranka iz arhiva, izhaja, da je bila oškodovanki neupravičeno odvzeta prostost 22 mesecev, prav za toliko časa so ji bile odvzete politične pravice. Očitno sodišči tega dokaza nista upoštevali in s tem po mnenju tožene stranke bistveno kršili določbe postopka. Sicer pa ni mogoče s 100% gotovostjo dokazati, kakšen dohodek bi oškodovanka v resnici ustvarila, če škodnega dogodka ne bi bilo. Verjetnost mora temeljiti na trdnih dokazih. Pokojna oškodovanka se je sicer izučila za šiviljo, vendar v tem poklicu ni nikoli delala. Živela je v kmetijskem gospodinjstvu. Odškodnina bi ji pripadala kvečjemu za čas, prebit v zaporu. Prisojena odškodnina bistveno odstopa od sodne prakse višjih in Vrhovnega sodišča v podobnih primerih. Sodišče sta nepravilno uporabili kriterij odmere zadoščenja.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Predlog za dopustitev revizije ustreza pogojem iz 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) samo v delu, kjer tožena stranka zastavlja vprašanje zastaranja tistega dela terjatve tožeče stranke, ki temelji na zvišanju tožbenega zahtevka. O tem vprašanju naj ne bi bilo sodne prakse Vrhovnega sodišča. Vendar je ta navedba tožene stranke zmotna. Pravna praksa Vrhovnega sodišča o tem vprašanju namreč obstaja. Upoštevati je namreč treba, da je tožeča stranka prvotno postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zvišala 7. 3. 2012, nato pa je bila 14. 5. 2012 izdana pravnomočna vmesna sodba, da je tožbeni zahtevek (zvišani) po temelji utemeljen. V takem primeru velja, kot je navedeno v pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 18. 12. 2001, objavljenem v Pravnih mnenjih II/2001, str. 9, „da v postopku, ki teče po pravnomočnosti vmesne sodbe, niso več mogoči ugovori, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka, in to velja tudi za ugovor zastaranja“. V obravnavanem primeru v postopku odločanja o višini odškodnine vprašanja zastaranja ni več mogoče obravnavati.

8. V ostalem pa predlog, ki se sicer pretežno nedovoljeno ukvarja z dejanskim stanjem, ni popoln, saj nima konkretne vsebine, kot jo zahtevata četrti in peti odstavek 367.b člena ZPP. Ni navedeno nobeno konkretno pravno vprašanje, niso navedena nobena pravna pravila, ki naj bi bila kršena in ob zatrjevanju odstopa od sodne prakse niso navedene nobene opravilne številka, od katerih naj bi izpodbijana odločitev odstopala.

9. Ker torej niso podani pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP je Vrhovno sodišče predlog tožene stranke za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).