Jedro

Stroške ravnanja z odpadki dolžni plačevati vsi povzročitelji s stalnim bivališčem v Občini Lukovica, za katere je organiziran odvoz komunalnih odpadkov, ne glede na to, ali odpadke odlagajo ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 181365/2011 z dne 29. 11. 2011, po katerem toženec dolguje tožniku 361,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in izvršilnimi stroški. Obenem je tožencu naložilo, da mora tožniku povrniti 31,00 EUR njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženec se je pravočasno pritožil brez opredeljene navedbe zakonskih pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da v postopku ni imel možnosti predstaviti svojega stališča. Zaradi bolezni je pooblastil sina M.L., da ga zastopa na obravnavi, vendar ga sodišče ni zaslišalo. Sodišču je predložil več kot 20 dopisov, ki jih je povsem spregledalo, upoštevalo pa je pričo M.K., čeprav je njegova izpoved protislovna. Ponavlja, da si že več let prizadeva za vzpostavitev javne poti do svoje hiše, da bi tako omogočil odvoz smeti. Odlagališče je namreč na parceli št. ... k.o. X., katere lastnik prepoveduje njeno uporabo. Dejansko je Občina Lukovica tista, ki preprečuje tožniku opravljanje storitev, ker ne uredi javnega dostopa do uporabnikov. Toženec ne nasprotuje tožnikovim storitvam, ni pa pripravljen plačati storitev, ki jih tožnik ni opravil. Izpodbijana odločitev je pristranska, zato toženec zahteva ponovno sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Toženec v pritožbi ponavlja trditve, ki so pravno nepomembne, ker gre za spor majhne vrednosti, pa tudi nedovoljene.

4. Toženec v repliki na tožnikov odgovor vztraja pri svojih trditvah in očita tožniku, da se poskuša materialno okoristiti na njegov račun.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti, kot je obravnavani, se sme po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijati samo zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in (ali) zaradi zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je zato pri odločanju o pritožbi vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Iz izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je tožnik pooblaščen za izvajanje gospodarske javne službe zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov v Občini Lukovica. Svojo dejavnost redno opravlja tudi v vasi, kjer ima toženec stalno bivališče. Tožnikova smetarska vozila tako zaradi praznjenja posod za odpadke in odvoza odpadkov redno in brez ovir vozijo tudi do odjemnega mesta, določenega za toženca. Sodišče prve stopnje je po navedenem pravilno zaključilo, da se toženec neupravičeno upira plačilu tožnikove terjatve, upoštevaje Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki na območju Občine Lukovica. Po prvem odstavku 22. člena tega odloka so stroške ravnanja z odpadki dolžni plačevati vsi povzročitelji s stalnim bivališčem v Občini Lukovica, za katere je organiziran odvoz komunalnih odpadkov, ne glede na to, ali odpadke odlagajo ali ne. Toženec se torej ne more uspešno sklicevati, da tožnik zanj ne opravlja svojih storitev. Kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženčeva prizadevanja za ureditev javne poti do njegove hiše za to pravdo niso pomembna. Bistveno je, da je tožnik zagotovil tožencu odjemno mesto za njegove odpadke. Nasprotno pa toženec ni dokazal svoje trditve, da lastnik zemljišča, na katerem je odjemno mesto, preprečuje njegovo uporabo oziroma dostop do njega. Toženčeva korespondenca s tožnikom v ta namen ne zadošča, vabilu na zaslišanje pa se toženec ni odzval. 8. V postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, niti tistih, na katere meri pritožba. V skladu z 213. členom ZPP se sodišče pri izvajanju dokazov omeji le na odločilna dejstva. Sodišče prve stopnje zato ni bilo dolžno podrobno ocenjevati vsebine vseh toženčevih dopisov tožniku. Sicer pa teh ni spregledalo, kot je razvidno iz 14. točke obrazložitve sodbe. V izpovedi priče M.K. ni ničesar protislovnega. Če toženec meni, da sodišče na izpoved te priče ne bi smelo opreti svoje odločbe, s tem izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Zmotno je tudi pritožbeno sodišče, da bi sodišče v dokaznem postopku moralo zaslišati njegovega sina. Toženec ga ni predlagal za pričo, kot pooblaščenca pa ga sodišče ni smelo zaslišati. Pooblaščenec namreč zastopa stranko v postopku, kar pomeni, da lahko izraža strankino procesno voljo, ne more pa namesto stranke izpovedovati. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi sodišče toženčevega pooblaščenca prikrajšalo za pravico do obravnavanja. Sicer pa bi moral takšno kršitev v skladu s prvim odstavkom 286.b člena ZPP uveljavljati že na obravnavi in ne šele v pritožbi. Odveč so tudi pritožbeni pomisleki o domnevni pristranskosti sodišča prve stopnje. Po drugem odstavku 72. člena ZPP bi toženec iz tega razloga lahko zahteval izločitev sodnice, vendar najpozneje do konca glavne obravnave, česar pa ni storil. 9. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi v 442. členom istega zakona potrdilo prvo sodbo.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih pravdni stranki nista priglasili.