Jedro

Ob upoštevanju Splošnih pogojev AO bi tožnik domnevo alkoholiziranosti lahko izpodbil samo na način, ki je bil s pogodbo dogovorjen – to je z odvzemom krvi, ki bi časovno sovpadal z opravljenim alkotestom. Splošni pogoji kasnejšega (drugačnega) dokazovanja nealkoholiziranosti (na primer z izvedenskim mnenjem) ne predvidevajo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 12. 2009 do plačila (točka I izreka) in mu naložilo, da toženki povrne 537,17 EUR stroškov postopka s pripadki (točka II izreka).

2. Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zatrjuje pa tudi kršitev ustavnih pravic. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Meni, da je sodišče napačno interpretiralo mnenje sodnega izvedenca dr. A. Š. Ker izvedenec ni razpolagal s podatkom o tem, kdaj in koliko alkohola je tožnik zaužil, ni mogel zanesljivo ugotoviti stopnje njegove alkoholiziranosti v času nesreče. Mnenje o tem je zato zgolj hipotetično, drugačno stališče sodišča pa zmotno. Izvedenec je ob različnih predpostavkah o času in količini zaužitega alkohola dopustil možnost, da tožnik v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola.

Sodišče je pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo in sicer pravilo o dokaznem bremenu. Toženka je bila tista, ki je morala dokazati, da je tožnik kršil pravila zavarovalne pogodbe. O tem, na kom je dokazno breme, se je izrekla tudi sodna praksa, med drugim Višje sodišče v Ljubljani v sklepu II Cp 3188/2014. Očitki tožniku o tem, kaj bi moral storiti v zvezi z ugotavljanjem stopnje alkoholiziranosti, so še toliko bolj nerazumni ob upoštevanju, da je alkotest pokazal negativen rezultat in da so tožniku tudi policisti pojasnili, da je rezultat negativen. Ne glede na to opozarja, da je v svoji tretji pripravljalni vlogi in pritožbi navedel, katero izpoved glede časa in količine popitega alkohola je treba šteti za bolj verjetno. Toženka tej trditvi ni nasprotovala. Ker se sodišče do teh navedb ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je sodišče dokazno breme (četudi zmotno) prevalilo na tožnika, pri tem pa svojega stališča strankam ni razkrilo, je zagrešilo tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba za tožnika predstavlja presenečenje. Sodišče bi moralo svoje stališče glede dokaznega bremena strankama razkriti. Ker tožnik ni vedel, da se od njega pričakuje dokazovanje, da v času nesreče ni bil pod vplivom alkohola, tudi ni mogel predlagati dokazov za dokazovanje tega dejstva. Ta kršitev predstavlja tudi kršitev pritožnikovih ustavnih pravic do enakega varstva pravic (konkretno do izjave v postopku), do enakosti pred zakonom, do pravnega sredstva ter kršitev načela pravne države.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, trditve tožnika o tem, katera njegova izjava o času in količini popitega alkohola je bolj verjetna, niso odločilne in zato izostanek razlogov v tej smeri pritožbenega preizkusa ne onemogoča. 6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je dokazno breme o kršitvi zavarovalne pogodbe, zaradi katere je tožnik izgubil pravice iz zavarovanja, na toženki. Vendar pa je njegovo stališče, da toženka tega bremena ni zmogla, zmotno.

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki v pritožbenem postopku niso izpodbijane, izhaja, da je bilo v konkretnem primeru s toženko poleg obveznega (avtomobilskega) zavarovanja odgovornosti sklenjeno tudi zavarovanje voznika zaradi telesnih poškodb (v nadaljevanju zavarovanje AO-plus). To zavarovanje je bilo sklenjeno na podlagi Splošnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (v nadaljevanju Splošni pogoji AO-plus), ki so zato sestavni del sklenjene pogodbe(1). V njih je določeno, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja v primerih, ki so določeni v prvem odstavku 3. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji AO). Ti pogoji pa v 4. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi svoje pravice iz zavarovanja v primeru, če je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Pri tem se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola (tudi) v primeru, če je alkotest pozitiven, voznik pa ne poskrbi, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti, razen, če odvzem krvi ogroža njegovo zdravje (točka b).

8. Kdaj je alkotest pozitiven, Splošni pogoji AO niti Splošni pogoji AO-plus ne določajo, vendar je sodišče prve stopnje pogoje v tem delu pravilno razlagalo, ko je štelo, da je alkotest pozitiven, če ob meritvi pokaže več kot 0,24 mg alkohola na liter izdihanega zraka. Pri tem je upoštevalo v času nesreče veljavna določila Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), po katerih voznik v cestnem prometu vozi pod vplivom alkohola, če to mejo preseže (drugi odstavek 130. člena ZVCP-1).(2)

9. V konkretnem primeru je alkotest, ki je bil pri tožniku opravljen dve uri in 45 minut po prometni nesreči (v urgentnem bloku Kliničnega centra Ljubljana) pokazal 0,26 mg alkohola na liter izdihanega zraka. Tak rezultat je bil vpisan tudi v zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, ki se nahaja v priloženem spisu Okrajnega sodišča v Grosupljem Pr 306/2010 (priloga A3). Rezultat alkotesta je bil torej pozitiven. Ne glede na to je sodišče prve stopnje v nadaljevanju, saj je od rezultata, ki ga je pokazal alkotest, odštelo t. i. meritveno toleranco (ki znaša 0,05 mg alkohola na liter izdihanega zraka), ugotovilo, da je bila izmerjena vrednost dejansko nižja od predpisane, to je 0,21 mg na liter izdihanega zraka. Čeprav tega ni izrecno zapisalo, je zato štelo, da je bil rezultat alkotesta negativen.

10. Ne glede na to, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi že odločalo, se z vprašanjem, ali je pri ugotavljanju, ali je rezultat alkotesta pozitiven, dopustno upoštevati t. i. meritveno toleranco, ni ukvarjalo. Ob tokratni presoji zadeve v luči pritožbenih očitkov pa se je izkazalo, da je odgovor na to vprašanje odločilnega pomena. Če namreč t. i. meritvena toleranca, na katero se je ves čas postopka skliceval tožnik, na rezultat alkotesta in posledice, ki se navezujejo na ta rezultat, nima vpliva, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, čeprav iz drugih razlogov, pravilna. Pritožbeno sodišče se je zato opredelilo najprej do tega vprašanja.

11. Ob upoštevanju konkretnih Splošnih pogojev AO, ki predstavljajo pogodbeno materialno pravo med strankama, ugotavlja, da t. i. meritvena toleranca na konkretni rezultat alkotesta in posledice, ki so nanj vezane, ne more imeti nikakršnega vpliva. Splošni pogoji, ki vnaprej določajo različne možnosti zavarovančeve razbremenitve in dokazovanja neodgovornosti za kršitev zavarovalne pogodbe, namreč ne predvidevajo možnosti, da bi bilo mogoče konkretni rezultat alkotesta zaradi kakršnihkoli razlogov zmanjšati ali ga relativizirati. Nasprotno, ob pozitivnem alkotestu, to pa je vselej, ko rezultat izmere preseže mejo 0,24 mg na liter izdihanega zraka, zavarovanec obvelja za alkoholiziranega, če ne poskrbi za natančnejšo ugotovitev stopnje alkoholiziranosti z laboratorijsko analizo odvzete krvi. Pogodbeno pravo torej (brez izjeme) posledice navezuje izključno na rezultat, ki ga ob meritvi pokaže aparat. 12. Alkotest, ki ga je opravil tožnik (dve uri in 45 minut) po nesreči, je bil torej pozitiven, saj je pokazal 0,26 mg na liter izdihanega zraka. Da ob tem tožnik, čeprav so ga k temu zavezovali splošni pogoji, ni poskrbel, da bi bila s krvno analizo natančno ugotovljena stopnja njegove alkoholiziranosti, pa niti ni sporno. S tem je izpolnil abstraktni dejanski stan točke 4b prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO in velja za voznika, ki je vozilo upravljal pod vplivom alkohola in je zato izgubil zavarovalne pravice.

13. Glede na Splošne pogoje AO je brez pomena tožnikova trditev, da analize krvi ni zahteval zato, ker ga je policist seznanil s t. i. meritveno toleranco. Splošni pogoji namreč kot opravičljiv razlog za opustitev oprave krvne analize predvidevajo le zdravstveno ogroženost (npr. hemofilijo)(3). Takšno (strogo) pogodbeno določilo, ki zavarovancu (razen, če bi bil zato zdravstveno ogrožen) nalaga ustrezno aktivnost, ki naj omogoči ugotavljanje alkoholiziranosti, je logično in razumljivo, saj zavarovalnica, kar se je izkazalo tudi v konkretnem primeru, nima objektivnih možnosti, da bi kasneje (za nazaj) dokazala alkoholiziranost zavarovanca. Za to namreč veljajo posebna pravila stroke, po katerih je zanesljivost preiskave med drugim pogojena tudi s časom, v katerem je opravljena.

14. Postavi se še vprašanje, ali bi bilo treba tožniku, glede na zavzeto materialnopravno stališče, ki je drugačno od stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje (doslej pa ga ni problematiziralo niti pritožbeno sodišče), dati možnost, da domnevo o svoji alkoholiziranosti izpodbije, torej možnost, da v tej smeri ponudi ustrezne trditve in dokaze. Odgovor na to vprašanje je najprej odvisen od tega, ali je (ob upoštevanju konkretnih Splošnih pogojev) domnevo, da je voznik vozilo upravljal pod vplivom alkohola, s trditvami, da to ni res (ker na primer voznik sploh ni pil ali je pil v dopustnem obsegu), sploh dopustno izpodbijati.

15. Pritožbeno sodišče, ob upoštevanju Splošnih pogojev AO, meni, da bi tožnik domnevo alkoholiziranosti lahko izpodbil samo na način, ki je bil s pogodbo dogovorjen - to je z odvzemom krvi, ki bi časovno sovpadal z opravljenim alkotestom. Splošni pogoji kasnejšega (drugačnega(4)) dokazovanja nealkoholiziranosti (na primer z izvedenskim mnenjem) ne predvidevajo.(5) Tudi takšna pogodbena ureditev je logična in razumljiva, saj mnenje izvedenca, izdelano naknadno, lahko temelji zgolj na podatkih o količini in času popitega alkohola, ki jih navede zavarovanec. Zavarovalnici ta dejstva niso znana in zato nima možnosti, da bi v dokaznem postopku dokazovala kaj drugega kot trdi zavarovanec. Povedano drugače: zavarovanec, pri katerem je bil alkotest pozitiven, pa ob tem ni poskrbel za analizo krvi, (ob)velja za voznika, ki je vozilo upravljal pod vplivom alkohola ne glede na to, ali je tedaj dejansko bil alkoholiziran ali ne.

16. Ob povedanem se izkaže, da bi bile tožnikove trditve glede količine popitega alkohola in časa, ko je to storil, tudi če bi jih ponudil (sam ali po opozorilu sodišča), nerelevantne za odločitev. Očitki o kršitvi postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitvi ustavnih pravic, ki jih pritožnik navezuje na dejstvo, da ga sodišče prve stopnje ni seznanilo s trditvenim in dokaznim bremenom glede teh dejstev, so zato že zaradi tega neutemeljeni. Tudi če bi ga sodišče s tem seznanilo oziroma bi mu bila ta možnost dana naknadno, to namreč na odločitev ne bi vplivalo. Do ostalih očitkov tožnika v pritožbi pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj na odločitev, glede na zgoraj navedene razloge, zaradi katerih je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen, ne morejo vplivati.

17. Pritožba je torej neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

18. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP). Odločitev o tem je že vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

Op. št. (1): Gre za splošne pogoje PG-aop 05-2 Op. št. (2): Da je takšna razlaga pravilna, je v zadevi II Ips 365/2011 potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS.

Op. št. (3): Primerjaj besedilo točke 4b prvega odstavka 3. člena Splošnih pogojev AO.

Op. št. (4): Ker analiza krvi, saj gre za časovno omejeno preiskavo, ni več mogoča, bi bilo mogoče dokazovanje le še s pričami in izvedencem.

Op. št. (5): Zavarovanec lahko izgubo zavarovalnih pravic prepreči le, če trdi in dokaže, da nastanek škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo (primerjaj točko 1b v drugem odstavku 3. člena Splošnih pogojev AO). Primerjaj tudi sodbo VS RS II Ips 328/2000 in II Ips 158/2009.