Jedro

Ker tožnika zatrjujeta protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ju je ta izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na podlagi predpisa, nasprotnega z ustavo, sta pridobila pravno podlago za ta tožbeni zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja omenjene odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila prvič ugotovljena navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Nastanek njunih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR terjati odškodnino ni bil torej vezan na izdajo dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, na podlagi katerih jima je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 je bilo ugotovljeno „le“ nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. Tožnika pa iz tega razloga ne uveljavljata odškodnine. Že v letu 1999, ko je bila omenjena prva odločba ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu in je tedaj začela učinkovati, bi tako lahko tožnika vložila tožbo na povrnitev škode zaradi zatrjevanih duševnih bolečin kot posledice že precej pred tem (kot že rečeno - v letu 1993 oz. 1994) nastale izgube zaposlitve (zmanjšanja njunih življenjskih aktivnosti) in zato nastale eksistenčne stiske zaradi zatrjevanega izbrisa.

Protiustavnosti omenjene zakonske ureditve ustavno sodišče ni ugotovilo zato, ker so morali državljani bivših republik SFRJ zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, temveč zaradi prej naštetih pomanjkljivosti zakonske ureditve (izbris brez obvestila oz. odločbe in nedoločitev pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje). Nepridobitev državljanstva Republike Slovenije sama po sebi ni povzročila prenehanja delovnega razmerja oz. zaposlitve, temveč je terjala pridobitev delovnega dovoljenja in podaljševanje dovoljenja pod zakonskimi pogoji. Zato pa spadajo v krog pravno relevantne presoje, ali obstaja ali ne obstaja upoštevna vzročna zveza le v ustavni odločbi ocenjevane pomanjkljivosti zakonske ureditve in posledično nezakonito ravnanje državnih organov v tem okviru.

Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da sta tako tožnik kot tudi tožnica pred zatrjevanim izbrisom v letu 1992 imela zaposlitvi in jih nista izgubila zaradi samega dejstva zatrjevanega izbrisa, temveč iz naprej pojasnjenih razlogov, ki so izključno na njuni strani. Prav tako tožnika tudi nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da nista pridobila po kasnejši izgubi zaposlitev novih. Tožnik je namreč prav nasprotno celo do leta 1994 potem, ko je bil na podlagi svoje zahteve odpuščen iz JLA, in torej po svoji volji izgubil zaposlitev, pridobil novo zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja, tožnica pa je bila celo še po „izbrisu“ zaposlena še naprej za nedoločen čas, ko pa je pridobila status tujca, pa je sicer morala vsako leto res zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, vendar pa nato v letu 1993 po lastni krivdi tega ni storila in je zgolj zaradi takšne opustitve oz. svoje neskrbnosti šele v letu 1993 izgubila pravico do nadaljnje zaposlitve (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). To pa pomeni, da ne v enem ne v drugem primeru ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim izbrisom ter tožnikoma nastalimi posledicami vezanimi na izgubo zaposlitev (obravnavana gmotna in negmotna škoda).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 41.729,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.027,72 EUR od dneva vložitve tožbe do plačila, nadalje za plačilo odškodnine za vsako tožečo stranko po 12.518,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2002 do plačila, v petnajstih dneh ter na povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožeči stranki je še naložilo, da plača toženi stranki stroške v višini 2.095,08 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Tožeča stranka zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Poudarja, da sodišče nepravilno ugotavlja, da ni podana nedopustnost oz. protipravnost ravnanja, da ni podana vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornostjo povzročitelja. Protipravnost izhaja iz nezakonitega izbrisa in je bil izbris za vse tiste osebe, ki so 26. 2. 1992 postali tujci, sam po sebi nezakonit. Takšen izbris ni imel podlage v tedaj veljavnem zakonu o tujcih. Bil pa je hkrati tudi protiustaven. Tudi ni pravilno stališče sodišča, da bi tožnikoma država lahko odškodninsko odgovarjala le, če bi jima kakšno pravico protipravno odvzela in bi tožeča stranka zaradi tega utrpela škodo. Prezrto je namreč, da je bil izbris nezakonit. Zaprositi za državljanstvo ni dolžnost, temveč le pravica in zato ne vzdrži razlogovanje sodišča, da so posledice, ki so tožnikoma nastale, ker nista zaprosila za državljanstvo. Zakon tudi ne predvideva, da opustitev vložitve vloge za državljanstvo terja izbris. Treba je upoštevati, če bi imela stalno prebivališče, ali bi bila vpisana v register stalnih prebivalcev, drugotožeči stranki ne bi bilo potrebno pridobivati vize kot tujcu. Drugotožnica je izgubila službo in s tem redni dohodek, ker je morala pridobivati dovoljenje kot tujec ter posledično zaradi izteka roka, za katerega je bila delovna viza izdana. Tudi ne drži, da nista zaprosila za državljanstvo, saj sta namreč skladno izpovedovala o tem, da sta vedno naletela na zaprta vrata. Tožnik je izpovedal, da je za odpust iz JLA zaprosil že v Republiki Sloveniji, saj je tu hotel ostati, šel je do poveljnika, vendar pa mu je ta povedal, da pisna prošnja ne bo šla v obdelavo tudi, če bi jo vložil, tako da je vlogo vložil v Srbiji. Zato je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi podal vlogo za odpust šele v Srbiji. Protislovne so ugotovitve sodišča o tem, od kdaj je imela tožnica urejen status tujca oz. dovoljenje za začasno bivanje. Zastaranje je v skladu s sodno prakso začelo teči šele s prvo odločbo Ustavnega sodišča v letu 1999 ali odločbo Ustavnega sodišča v letu 2003, nikoli pa ne že z izbrisom, to je v letu 1992. Zastaranje bi lahko začelo teči šele z izdajo dopolnilne odločbe, ki pa je tožnika sploh še nista prejela.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnika očitata storitev bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, in sicer najprej, ker naj bi bila vsebina listin in zapisnikov o izpovedbah zaslišanih povzeta v nasprotju s samimi listinami oz. zapisniki, pri čemer pa ne pojasnita, v čem oz. v katerih delih naj bi bili povzetki listin in zapisnikov o izpovedbah zaslišanih v nasprotju s samimi temi listinami in zapisniki o zaslišanju. Pritožbeno sodišče pa kašnih takšnih nasprotij ni našlo. Zato tega nesubstanciranega procesnega pritožbenega očitka pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati. Prav tako na podlagi pritožbenih trditev ni jasno, zakaj naj bi bili ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnica uredila status tujca na podlagi delovnega vizuma za čas od 18. 1. 1993 do 29. 10. 2003 v nasprotju z drugo sodbeno ugotovitvijo, da so bila dovoljenja za začasno prebivanje izdana neprekinjeno od 20. 12. 1995 do 3. 6. 2003, ko je prejela dovoljenje za stalno prebivanje, ko pa gre v tem delu izpodbijanih razlogov za dve ločeni ugotovitvi, ki se ne nanašata na isto okoliščino, temveč po eni strani na trenutek pridobitve statusa tujca, po drugi pa na pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v neprekinjenem teku. Nasprotij v razlogih sodbe torej prav tako ni in zato tudi ni v tej smeri očitane procesne kršitve.

Pritožbeno sodišče v zvezi s presojo materialnopravnih očitkov najprej – sicer le delno - pritrjuje prvostopnemu sodišču, da so tožbeni zahtevki zastarali. Pritožnika nepravilno zatrjujeta kot časovni trenutek za začetek teka zastaranja šele trenutek izdaje dopolnilne odločbe v smislu odločbe Ustavnega sodišča RS štev. U-I-246/02, z dne 3. 4. 2003 (Ur.l. RS, št. 36/2003) (1). Takšno pravno stališče po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno. Tožnika v tej pravdi namreč zatrjujeta nastanek škode kot posledico izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, ki je bila opravljena v letu 1992. Ta je bil opravljen v zvezi s tedaj veljavno določbo 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/1991; ZDRS), ki je določala, da je državljan Republike Slovenije, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živel, pridobil državljanstvo Republike Slovenije le, če je v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona vložil vlogo pri za notranje zadeve pristojnem upravnem organu občine, na območju katere ima stalno prebivališče. Ker tožnika tega nista storila, so v skladu z določbo 81. člena Zakona o tujcih (Ur.l. RS, št. 1/91 in 44/97; ZTuj) začele zanju veljati določbe ZTuj po preteku dveh mesecev od poteka omenjenega šestmesečnega roka, v katerem bi lahko zaprosila za državljanstvo, to je s 26. 2. 1992. Od tedaj dalje sta torej pridobila status tujca, v zvezi s katerim tudi zatrjujeta izbris iz registra stalnega prebivalstva, na podlagi omenjene zakonske ureditve, v katero tedaj še ni bilo poseženo z odločbo ustavnega sodišča. Po stališču pritožbenega sodišča pa je nato vsaj že z izdajo odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-284/94, z dne 4. 2. 1999 nastala podlaga za vložitev odškodninskega zahtevka za plačilo odškodnine vsaj za negmotno škodo, nastalo že do tedaj zaradi v tožbi zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so po njunih trditvah nastale prav zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, zaradi česar sta izgubila zaposlitev – tožnica že v letu 1993, tožnik pa že v letu 1992, (pri čemer je pravno nepomembno ali na podlagi zahteve, podane v Sloveniji, ali pa, kot trdi tožnik, v Srbiji). Na podlagi navedene odločbe ustavnega sodišča je bilo namreč ugotovljeno, da je ZTuj v tistem delu, na podlagi katerega je Republika Slovenija izvrševala izbrise iz registra stalnega prebivalstva, v nasprotju z ustavo (2). Ugotovljeno protiustavnost zakonske ureditve je sicer mogoče strniti v dvoje glavnih ugotovitev: 1.) pravno negotovost, povzročeno zaradi negotovega položaja kot posledice nedoločenosti pogojev v zakonu za pridobitev stalnega prebivališča omenjene kategorije prebivalcev in 2.) pravno negotovost, povzročeno zaradi samega izbrisa iz registra stalnega prebivalstva brez odločbe ali obvestila, za kar po ugotovitvi ustavnega sodišča tudi ni bilo izkazane pravne podlage. Ker tožnika zatrjujeta protipravnost ravnanja tožene stranke, ker ju je ta izbrisala iz registra stalnega prebivalstva na podlagi predpisa, nasprotnega z ustavo, sta pridobila pravno podlago za ta tožbeni zahtevek vsaj že s trenutkom učinkovanja omenjene odločbe ustavnega sodišča, s katero je bila prvič ugotovljena navedena protipravnost ravnanja države, ki predstavlja element njene odškodninske odgovornosti. Nastanek njunih pravic v smislu določb 361. člena ZOR ter 1. in 2. odstavka 376. člena ZOR terjati odškodnino ni bil torej vezan na izdajo dopolnilnih odločb o stalnem prebivališču, na podlagi katerih jima je bilo stalno prebivanje priznano tudi za nazaj. Na podlagi odločbe ustavnega sodišča iz leta 2003 je bilo ugotovljeno „le“ nadaljnje protiustavno ravnanje države, ki tudi po izdaji odločbe ustavnega sodišča iz leta 1999 z Zakonom o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji ni zagotovila pridobitve stalnega prebivališča tudi z učinkom za nazaj. Tožnika pa iz tega razloga ne uveljavljata odškodnine. Že v letu 1999, ko je bila omenjena prva odločba ustavnega sodišča objavljena v Uradnem listu in je tedaj začela učinkovati, bi tako lahko tožnika vložila tožbo na povrnitev škode zaradi zatrjevanih duševnih bolečin kot posledice že precej pred tem (kot že rečeno - v letu 1993 oz. 1994) nastale izgube zaposlitve (zmanjšanja njunih življenjskih aktivnosti) in zato nastale eksistenčne stiske zaradi zatrjevanega izbrisa. Ob povedanem je bil obstoj in obseg te vrste škode tožnikoma že tedaj znan. Zahtevek za povrnitev gmotne škode, nastale zaradi nemožnosti vračanja kredita zaradi izgube zaposlitev ter posledične dolžnosti plačila zamudnih obresti in stroškov izvršilnega postopka, pa bi lahko uveljavljala že v letu 2000, ko je bil vložen predlog za izvršbo in je bilo tudi tožnikoma znano, kakšne so do tedaj natekle zamudne obresti ter kakšni so izvršilni stroški, torej kakšen je bil tudi obseg gmotne škode. Tako je ta zahtevek zastaran vsaj v tistem delu, ki se nanaša na stroške postopka in zamudne obresti, natekle do več kot tri leta pred vložitvijo tožbe (iz tožbene podlage sicer ni razvidno, kakšen del tožbenega zahtevka predstavljajo, kar pa za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe v tem delu ni pomembno, saj so podani drugi razlogi za zavrnitev tudi tega nezastaranega dela tožbenega zahtevka). Tako je subjektivni triletni zastaralni rok za terjatev iz naslova odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v celoti, za zahtevek iz naslova odškodnine za nastalo gmotno škodo pa vsaj v omenjenem obsegu potekel že pred vložitvijo tožbe v letu 2005. Pritožnika pa imata sicer prav, ko grajata pravno stališče prvostopnega sodišča, ki je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. Res glede na dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča v spornem primeru ni šlo za „klasičen“ izbris iz registra stalnega prebivalstva, ki je bil predmet ustavne presoje, temveč za uvrstitev tožnikov v evidenco, vodeno v okviru registra prebivalstva, in sicer v „kartoteko odseljenih, pa ne odjavljenih“ (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, oprte na dopis MNZ z dne 20. 9. 2007; pod B14). Vendar pa nadaljnje dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča izkazujejo, da sta morala tožnika kot tujca vendarle zaprositi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji in sta ga ponovno pridobila šele v letu 2003 po izdaji odločbe ustavnega sodišča, kar pa v bistvu predstavlja enake pravne posledice, kot če bi šlo za izkazan izbris iz evidence stalnega prebivalstva in posledično izgubo stalnega prebivališča. Tožnika sta bila torej tudi na ta način vsebinsko podvržena v tožbi grajanemu ravnanju države, ki ga je ustavno sodišče v odločbi iz leta 1999 označilo kot nasprotnega z ustavo. Zato sta ta element civilnega delikta tožnika dokazala.

Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, ki ugotavlja pomanjkanje nadaljnjega elementa odškodninske odgovornosti - vzročne zveze, ki mora biti kumulativno podan, če naj gre za izkazano odškodninsko odgovornost tožene stranke. Bistveno vprašanje v tej zvezi je, zakaj sta tožnika izgubila zaposlitvi, ki sta jih oba imela že pred zatrjevanim izbrisom iz registra prebivalstva. Na to vprašanje je sodišče prve stopnje odgovorilo z dvema razlogoma: 1.) ker tožnika nista pravočasno vložila zahtevi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije in 2.) ker sta izgubila svoji zaposlitvi po svoji „krivdi“ oz. iz razlogov na njuni strani. Pritožbeno sodišče sicer ne soglaša s tistim delom razlogov, ko sodišče prve stopnje izključi pravnorelevantno vzročno zvezo, ker tožnika nista pravočasno zaprosila za državljanstvo. Ta okoliščina je, upoštevaje navedeno odločbo ustavnega sodišča iz leta 1999, pravno nepomembna kot razlog za nastanek škode. Protiustavnosti omenjene zakonske ureditve ustavno sodišče ni ugotovilo zato, ker so morali državljani bivših republik SFRJ zaprositi za državljanstvo Republike Slovenije, temveč zaradi prej naštetih pomanjkljivosti zakonske ureditve (izbris brez obvestila oz. odločbe in nedoločitev pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje). Nepridobitev državljanstva Republike Slovenije sama po sebi ni povzročila prenehanja delovnega razmerja oz. zaposlitve, temveč je terjala pridobitev delovnega dovoljenja in podaljševanje dovoljenja pod zakonskimi pogoji (glej določbo 23. člena Zakona o zaposlovanju tujcev; ZZT, Ur. l. RS, št. 33/1992; po tej določbi se je lahko pridobilo osebno delovno dovoljenje, kljub temu da prizadeti ni bil vpisan v evidenco stalnih prebivalcev Republike Slovenije, temveč je zadostovalo, da je imel na dan uveljavitve zakona – 18. 7. 1992 - sklenjeno delovno razmerje). Zato pa spadajo v krog pravno relevantne presoje ali obstaja ali ne obstaja upoštevna vzročna zveza le v ustavni odločbi ocenjevane pomanjkljivosti zakonske ureditve in posledično nezakonito ravnanje državnih organov v tem okviru. Ali še drugače povedano: dejstvo nevložitve zahteve za pridobitev državljanstva še ni izključilo odškodninske odgovornosti države, predvsem tudi ne vzročne zveze med njenim protipravnim ravnanjem in nastalo škodno posledico, če je ta brez obvestila oz. odločbe opravila izbris iz evidence oseb s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (3)(Zato sicer niso pomembne pritožbene trditve, da predstavlja „vlaganje prošenj za državljanstvo“ pravico in ne dolžnost in da sta tožnika v zvezi z vlaganjem prošenj za pridobitev državljanstva vselej „naletela na zaprta vrata“.). Pritožbeno sodišče pa soglaša z drugo navedenim odgovorom prvostopnega sodišča na problematiko vzročne zveze. Neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje izkazujejo, da sta tako tožnik kot tudi tožnica pred zatrjevanim izbrisom v letu 1992 imela zaposlitvi in jih nista izgubila zaradi samega dejstva zatrjevanega izbrisa, temveč iz naprej pojasnjenih razlogov, ki so izključno na njuni strani. Prav tako tožnika tudi nista zmogla trditvenega in dokaznega bremena, da nista pridobila po kasnejši izgubi zaposlitev novih. Tožnik je namreč prav nasprotno celo do leta 1994, potem ko je bil na podlagi svoje zahteve odpuščen iz JLA in torej po svoji volji izgubil zaposlitev, pridobil novo zaposlitev na podlagi delovnega dovoljenja, tožnica pa je bila celo še po „izbrisu“ zaposlena še naprej za nedoločen čas, ko pa je pridobila status tujca, pa je sicer morala vsako leto res zaprositi za izdajo delovnega dovoljenja, vendar pa nato v letu 1993 po lastni krivdi tega ni storila in je zgolj zaradi takšne opustitve oz. svoje neskrbnosti šele v letu 1993 izgubila pravico do nadaljnje zaposlitve (glej neizpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje). To pa pomeni, da ne v enem ne v drugem primeru ne obstaja pravno relevantna vzročna zveza med zatrjevanim izbrisom ter tožnikoma nastalimi posledicami, vezanimi na izgubo zaposlitev (obravnavana gmotna in negmotna škoda). Celo še več – prav nobene dejanske povezave ni med izbrisom in nastalimi v tožbi zatrjevanimi škodnimi posledicami. Kot že povedano: tožnik je celo pridobil novo zaposlitev namesto prejšnje, katero je izgubil na lastno zahtevo, tožnica pa obdržala zaposlitev za nedoločen čas, ki jo je izgubila zaradi lastne neskrbnosti. Tudi če bi se v tožničinim primeru štelo, da obstoji vzročna zveza v tem, ker je morala kot tujka (in torej tudi v tem primeru celo ne kot „izbrisana“) vsako leto zaprositi za delovno dovoljenje, pa je tožnica sama pretrgala vzročno zvezo s svojim lastnim neprevidnim ravnanjem. Ali še drugače povedano: tožnika nista bila zmožna več plačevati najetega kredita, ker sta izgubila zaposlitvi iz razlogov na njuni strani, prav tako sta iz zgolj enakega relevantnega razloga lahko trpela zatrjevane duševne bolečine zaradi izgube zaposlitve.

Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče zavrniti pritožbo in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker je tožeča stranka propadla s pritožbo, mora sama nositi tudi pritožbene stroške, nastale v zvezi s sestavo in vložitvijo pritožbe, tožena stranka pa sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni v ničemer pripomogel k rešitvi pritožbene zadeve.

(1) Z navedeno odločbo je ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. l.RS, št. 61/99 in 64/1) v neskladju z Ustavo RS, ker državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. 2. 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ne priznava stalnega bivanja. Ministrstvu za notranje zadeve pa je bilo z odločbo naloženo, da mora po uradni dolžnosti izdati dopolnilne odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje.

(2) Z navedeno odločbo je ustavno sodišče ugotovilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z ustavo, ker ne določa pogojev za pridobitev dovoljenj za stalno prebivanje oseb iz drugega odstavka 81. člena po preteku roka, v katerem bi lahko zaprosile za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če tega niso storile ali po dnevu, ko je postala odločba o nesprejemu v državljanstvo Republike Slovenije dokončna. V obrazložitvi pa je ustavno sodišč tudi poudarilo, da so kršena načelo varstva zaupanja v pravo, kot eno od načel pravne države. Državljanom drugih republik, ki so zakonito živeli na ozemlju Slovenije in imeli prijavljeno stalno prebivališče, zakon njihovega prehodnega položaja ni uredil in s tem povzročil, da so bili v slabšem položaju kot tisti tujci, ki so imeli ta status že pred osamosvojitvijo Republike Slovenije. Ker za opisano razlikovanje ni mogoče najti stvarno utemeljenega razloga, pomeni opustitev pravne ureditve položaja teh oseb tudi kršitev ustavnega načela enakosti. In še: ustavno sodišče ugotavlja, da se določbi drugega odstavka 13. člena in prvega odstavka 16. člena ZTuj za državljane drugih republik, ki niso pridobili državljanstva Republike Slovenije, ne bi smeli uporabljati. Prav tako ne bi smeli pristojni organi opraviti prenosa teh oseb iz obstoječega registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev po uradni dolžnosti brez vsake odločbe ali obvestila prizadeti osebi. Za tako ravnanje niso imeli zakonske podlage. Zakon o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva ne pozna izbrisa stalnega prebivališča na podlagi samega zakona. ...Državljani drugih republik so se znašli v negotovem pravnem položaju, ker tudi iz prehodne določbe 2. odstavka 81. člena ZTuj niso mogli razbrati, kakšen položaj naj bi imeli kot tujci in katere določbe zakona zanje veljajo. Zaradi neurejenega pravnega položaja jim je bilo kršeno tudi načelo zaupanja v pravo, ki je eno od načel pravne države.

(3) Gre tudi za zmotno sklepanje v razlogih prvostopnega sodišča v tem delu -t.i. premik na drugo področje (metabasis eis allo genos); glej Egon Schneider: „Logika za pravnike“, Pravna obzorja; Cankarjeva založba, Ljubljana 1995, stran:209).