Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnika morata v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženki 772,50 EUR stroškov odgovora na revizijo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnika sta s tožbo z dne 22. 2. 2005 od toženke zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jima je nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva z dne 26. 2. 1992 in prenosa v evidenco tujcev. Zaradi izbrisa jima je prenehalo delovno razmerje oziroma se nista mogla ponovno zaposliti, zaradi česar nista mogla odplačevati posojilne pogodbe in sta prišla v zamudo. Njuna pogodbenica (posojilodajalka) je zato od pogodbe odstopila in v izvršilnem postopku zahtevala plačilo posojenega zneska z zamudnimi obrestmi. Ker zamudnih obresti tožnikoma sicer ne bi bilo treba plačati, sta v tem obsegu uveljavljala nerazdelno plačilo premoženjske škode (41.729,26 EUR). Zaradi izgube zaposlitve sta tudi duševno trpela, zato sta iz tega naslova zahtevala vsak 12.518,77 EUR nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je njun tožbeni zahtevek zavrnilo. Med drugim je ocenilo, da je toženkin ugovor zastaranja utemeljen. Tožnikoma je škoda začela nastajati že 26. 2. 1992, ko sta ostala brez dokumentov, izvršba, v zvezi s katero so jima nastali stroški, pa je bila vložena leta 2000. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zaključku o zastaranju je pritrdilo delno in na ta način utemeljilo zavrnitev zahtevkov za plačilo celotne nepremoženjske škode in pa tiste premoženjske škode, ki je nastala več kot tri leta pred vložitvijo tožbe, saj sta tožnika tedaj že vedela za obstoj in obseg omenjene škode. Ne glede na navedeno je menilo, da je tožba v celoti (vključno z nezastaranim delom zahtevkov za povrnitev premoženjske škode) neutemeljena zaradi neobstoja vzročne zveze.

3. Zoper sodbo pritožbenega sodišča tožnika vlagata revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlagata, naj izpodbijano sodbo spremeni in (pri)tožbi ugodi, sicer pa naj jo skupaj s sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. Stroškov ne priglašata. Uvodoma nasprotujeta zaključku o neobstoju vzročne zveze. Navajata, da je tožnik po izbrisu do leta 1994 res delal „na črno“, kar pa ni zadoščalo za odplačevanje posojila, temveč le za preživetje. Bistveno se jima zdi, da je tožnica zaradi izbrisa pridobila status tujca, ki že po naravi stvari omejuje in zmanjšuje možnosti nadaljnjega zaposlovanja, saj tujec nima enakopravnega položaja z državljani Republike Slovenije (5. člen Zakona o zaposlovanju tujcev). Menita, da bi zastaranje lahko začelo teči šele z vročitvijo dopolnilnih odločb o ugotovitvi njunega stalnega prebivanja od 26. 2. 1992 dalje. Izdajo teh odločb je Ministrstvu za notranje zadeve z odločbo naložilo Ustavno sodišče Republike Slovenije, ker bodo prizadete osebe šele s temi odločbami lahko dokazovale svoje stalno prebivanje za nazaj. Tožnikoma taki odločbi še nista bili vročeni, zato zastaranje zaradi nepremagljivih ovir še ni moglo začeti teči (383. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – v nadaljevanju ZOR – oziroma 360. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ).

4. Toženka v odgovoru na revizijo nasprotuje njenim razlogom in se zavzema za njeno zavrnitev. Priglaša tudi stroške.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskih terjatvah je pomembno oškodovančevo zavedanje o škodi in storilcu (prvi odstavek 376. člena ZOR). Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da bi lahko tožnika povrnitev nepremoženjske škode zahtevala že leta 1999, ko je bila izdana oziroma objavljena odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999, ki je razkrila protipravnost toženkinega ravnanja, takrat pa je bil tožnikoma znan tudi obstoj in obseg te škode. Leta 2000, ko je bil vložen predlog za izvršbo, pa je bilo tožnikoma znano še, kakšne so bile tedaj natekle zamudne obresti. Že povzete ugotovitve narekujejo sklepanje o zastaranju celotnega zahtevka za povrnitev uveljavljene nepremoženjske in premoženjske škode, torej tudi glede zamudnih obresti, ki so natekle znotraj treh let pred vložitvijo tožbe. Zatrjevana škoda sodi med tako imenovano sukcesivno nastajajočo škodo, na zastaranje tovrstnih zahtevkov pa ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Drugačna razlaga bi izigrala institut zastaranja, saj bi pomenila, da lahko oškodovanec kadarkoli uveljavlja odškodnino za vsako leto nastajajočo škodo ne glede na začetek njenega nastajanja. Ob ugotovitvi, da sta tožnika že leta 2000 vedela za tedaj natekle zamudne obresti, bi lahko ob ustrezni skrbnosti predvidela in pričakovala tudi nadaljnjo škodo iz tega naslova. Ker je pravočasno sodno uveljavljanje prve tovrstne škode pogoj za uveljavljanje nadaljnje istovrstne škode, v konkretnem primeru pa ni bil izpolnjen, je zastarana tudi terjatev tožnikov, ki se nanaša na plačilo vseh zamudnih obresti, ki so natekle po letu 2000. Smiselno enako velja za zatrjevano nepremoženjsko škodo, ki pomeni kontinuiteto istega osebnostnega stanja tožnikov.(1)

8. Zaključku o zastaranju revidenta zmotno nasprotujeta zgolj s sklicevanjem na dopolnilne odločbe o ugotovitvi stalnega prebivanja od 26. 2. 1992 dalje oziroma na nepremagljive ovire (383. člen ZOR). V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 zapisano stališče, da bodo prizadete osebe z vzpostavitvijo stalnega prebivanja za nazaj lahko uveljavljale določene pravice,(2) se ne nanaša na morebitne odškodninske terjatve zoper državo, temveč pravice, ki bi jim šle kot tujcem s stalnim prebivanjem v Republiki Sloveniji (predvsem pravice do akontacije vojaške pokojnine, pravice do varstvenega dodatka in do zamenjave vozniškega dovoljenja).(3) Drugih razlogov, ki bi morebiti utemeljevali zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, revidenta ne navajata. Njunega sklepanja ne omogoča niti zakonodaja, na kateri je temeljil izbris iz registra stalnega prebivalstva in za katero je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).(4) Tožnika bi morala tožbo vložiti pred potekom zastaranja, v postopku pa bi se nato po potrebi presojala tudi (ne)ustreznost tedaj obstoječe zakonske ureditve in njena (ne)skladnost z URS.(5)

9. V konkretnem primeru se tako izkaže, da je toženkin ugovor zastaranja v celoti utemeljen, zato revizijski preizkus glede vzročne zveze ni bil potreben. Ker revizijski očitki niso podani in je izpodbijana sodba tudi materialnopravno pravilna, je sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

10. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnika sta z revizijo propadla, zato sta dolžna toženki povrniti zahtevane in potrebne stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 772,50 EUR (1.650 točk za sestavo odgovora na revizijo, povečano za 2 % materialnih stroškov), ki jih morata tožnika plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 315/2010 z dne 21. 10. 2010. Op. št. (2): 23. točka obrazložitve citirane odločbe.

Op. št. (3): 22. točka obrazložitve citirane odločbe.

Op. št. (4): Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-284/94 z dne 4. 2. 1999 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003. Op. št. (5): O tem vprašanju se je Vrhovno sodišče Republike Slovenije podrobneje opredelilo v sodbi in sklepu II Ips 11/2008 z dne 10. 9. 2012.