Jedro

Vrhovno sodišče se strinja z materialnopravno presojo spora kot prekarističnega razmerja v smislu pravnega pravila § 974 ODZ. Gre za brezplačno prepustitev rabe stvari brez roka vrnitve, ki jo je tožnik preklical z vložitvijo tožbe za izselitev tožencev. Sodišče je v drugi zadevi resda pravno naravo ustnega dogovora med pravdnima strankama presodilo drugače, na kar pa v tej zadevi ni vezano.

Izrek

Revizija se v delu, s katerim izpodbija sodbo druge stopnje, s katero je potrjena odločitev v II. točki izreka sodbe prve stopnje, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 784,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo tožencem naložilo solidarno plačilo 41.574,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2008 do plačila (I. točka izreka sodbe), drugi toženki pa še plačilo 2.349,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, so toženci pravočasno vložili revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbo druge stopnje izpodbijajo v celoti. Trdijo, da sodišče prve stopnje ni nikjer natančno obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da tožnik ni imel namena skleniti darilne pogodbe z drugo toženko. Nejasno je torej, na podlagi katerih dokazov se je prepričalo v to zlasti, ker izpovedbam tožnika in priče J. J. ni verjelo. Sodbe se torej v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče druge stopnje se je do tovrstnega pritožbenega očitka sicer opredelilo, vendar izredno skopo, neargumentirano in zmotno. Sodišči prve in druge stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta razmerje med pravdnima strankama opredelili kot prekaristično. To ne ustreza dejanskemu stanju in dejstvu, da je tožnik drugi toženki pravico brezplačne uporabe stanovanja podaril. Bistven namen darilne pogodbe je volja darovalca neodplačno prenesti premoženjsko pravico (ti. darilni namen). Iz ugotovljenega dejanskega stanja in trditvene podlage tožencev jasno izhaja, da je bil skupen namen strank ob sklenitvi dogovora v letu 1975 prav darilen. Tožnik je izročil tožencem ključe stanovanja, da so z njim lahko počeli, kar so hoteli, v zameno pa ni nikoli zahteval plačila uporabnine. Ni dvoma, da je bila sklenjena in realizirana darilna pogodba. To izhaja tudi iz pravnomočne sodbe P 132/2006, s katero je bil zavrnjen zahtevek tožnika za izselitev tožencev. V nasprotnem primeru bi toženci že zdavnaj skušali rešiti svoj stanovanjski problem na drugačen način. Tako pa so utemeljeno verjeli sodišču, ki je s sodbo potrdilo njihovo pravico brezplačnega bivanja. Ni razumljivo, da sodišče to okoliščino šteje za pravno nerelevantno, saj so se toženci ravno s tem, ko je bil zahtevek za izselitev pravnomočno zavrnjen, dokončno prepričali, da jim je bila pravica podarjena. Nepravično in z vidika pridobljenih pravic sporno je, da jim je sodišče naložilo plačilo uporabnine od vložitve (neutemeljene) tožbe, pač pa bi jo lahko kvečjemu od pravnomočnosti sodbe dalje in ob pogoju, da jim pravica brezplačne uporabe stanovanja ni bila podarjena ter da je bil tožnik zaradi tega prikrajšan. V zvezi s tem pa tožnik sploh ni trdil, da je imel namen nepremičnino kakorkoli oddajati, najbrž zato, ker tega namena ni imel. Sodišče prve stopnje se je ob prvem odločanju utemeljeno sklicevalo na to sodbo in poudarilo, da je enako stališče sodišče zavzelo že v drugi zadevi. Takšna argumentacija utrjuje pravno varnost in predvidljivost odločanja. Sodba P 132/2006 je bila ob ponovnem odločanju že pravnomočna, zato bi jo moralo sodišče upoštevati. Toženci se ne strinjajo z dovolitvijo spremembe tožbe. Razloge „smotrnosti“ za tako odločitev bi moralo sodišče prve stopnje utemeljiti in obrazložiti, česar pa ni storilo, prav tako pa tudi ne višje sodišče. Tožnik je izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke predlagal „po potrebi“. Dokaza ni predlagal pravočasno in ga ni ustrezno substanciral, pač pa je to zanj storilo sodišče, zato je kršilo razpravno načelo in zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Toženci ponovno grajajo napake v izvedenskem mnenju. Izvedenec je pri oceni uporabnine za stanovanje uporabil nepremičnine na območju Ž., sporna nepremičnina pa je na območju S., kjer so cene nepremičnin in posledično najemnine nižje. Izvedenec ni upošteval dejanskega stanja nepremičnine, zlasti ne vlaganj prvih dveh tožencev. Odločitev sodišča, da na pritožbene navedbe glede vlaganj tožencev v stanovanje ne bo odgovarjalo, ker niso predmet obravnavanja, ni sprejemljiva. Za določitev višine uporabnine je potrebna cenitev vrednosti stanovanja, za kar pa je nujna tudi ocena vrednosti vlaganj, saj se zaradi njih poveča vrednost stanovanja in za ustrezen del zmanjša višina uporabnine. Zmotna je zato ocena sodišča, da je cenitev izvedenca strokovna in objektivna ter da je izvedenec odpravil vse pomisleke tožencev. Izvedenec ni navedel, da bi bili podlaga za odločitev tudi podatki iz pravdnega spisa. Dejstvo, da je upošteval podatke, ki mu jih je posredoval tožnik, je sporno, saj bi moralo biti mnenje objektivno, kar pomeni, da bi moral upoštevati tudi podatke, ki so jih dali toženci, zlasti ker so oni živeli v stanovanju in najbolje vedo, v kakšnem stanju je bilo in kakšna so bila vlaganja. Ni jasno, zakaj izvedenec ni upošteval lastnih ugotovitev, da je objekt v slabem stanju, dotrajan in potreben prenove. V takem stanju ne bi bilo mogoče doseči oddaje v najem, nikakor pa ne za tako visoko najemnino, kot jo je določil cenilec. Dvom v izvedensko mnenje vzbuja tudi drugačna cenitev za hišo kot celoto, izdelana v stečajnem postopku. Tolikšnih razlik med cenitvama ne bi smelo biti. Nelogično je, da je izvedenec, ki si je nepremičnino ogledal in se prepričal o njenem slabem stanju, vrednost ocenil višje. Glede na številne napake in pomanjkljivosti, ki jih izvedenec ob zaslišanju ni odpravil, bi moralo sodišče imenovati novega izvedenca. Toženci predlagajo, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril, in predlagal, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

5. Revizija ni dovoljena zoper sodbo druge stopnje v zvezi z II. točko izreka sodbe prve stopnje, v preostalem delu pa ni utemeljena.

O nedovoljenem delu revizije

6. Tožnik je uveljavljal s tožbo dva zahtevka: plačilo uporabnine za neupravičeno uporabo stanovanja in povrnitev pravdnih stroškov, ki jih je plačal po kasneje v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi razveljavljeni pravnomočni sodbi. Z izpodbijano sodbo druge stopnje je bila potrjena odločitev sodišča prve stopnje, da so toženci dolžni plačati tožniku solidarno 41.574,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2008 do plačila (I. točka izreka sodbe prve stopnje) in da je druga toženka dolžna tožniku plačati 2.349,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 do plačila (II. točka izreka sodbe prve stopnje). Toženci v reviziji izrecno poudarjajo, da izpodbijajo pravnomočno sodbo v celoti in predlagajo tako spremembo sodb druge in prve stopnje, da se toženi zahtevek v celoti zavrne.

7. Revizija je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR (drugi odstavek 367. člena ZPP) ali če je predhodno dopuščena (tretji odstavek 367. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta, ki je relevantna za presojo dovoljenosti revizije, se ugotovi po določilih 39. do 45. člena ZPP. V obravnavanem primeru je podlaga za ugotovitev vrednosti izpodbijanega dela pravnomočne odločbe drugi odstavek 41. člena ZPP, saj imata zahtevka v tožbi različno podlago ter se uveljavljata zoper različne tožence (prvi solidarno zoper vse tožence, drugi pa le zoper drugo toženko), odločitev o reviziji pa ni odvisna od rešitve pravnih vprašanj, ki bi bila skupna za oba navedena zahtevka, niti nista zahtevka med seboj tako povezana, da bi bila odločitev o posameznem zahtevku odvisna od odločitve o drugem zahtevku (peti odstavek 367. člena ZPP). Glede na to revizija ni dovoljena zoper tisti del sodbe druge stopnje, s katerim je potrjena odločitev, ki jo vsebuje II. točka izreka sodbe, s katero je bilo drugi toženki naloženo plačilo 2.349,38 EUR, saj po zakonu zoper to odločitev revizija ni dovoljena, predhodno pa tudi ni bila dopuščena.

8. V tem delu je zato Vrhovno sodišče revizijo zavrglo (377. člena ZPP).

O neutemeljenosti revizije

9. Revizija sodišču druge stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Razlogi sodbe druge stopnje o tem, da tožnik ni imel namena skleniti z drugo toženko darilne pogodbe, so jasni in zadostni, v sodbi prve stopnje pa so vsebovani ne le v 10. točki obrazložitve, temveč tudi nadaljnjih (do 15. točke), v katerih sodišče ob tem, ko utemeljuje, da so se stranke dogovorile za brezplačno uporabo stanovanja za nedoločen čas, obenem argumentira tudi nasprotno, torej, zakaj ni šlo za darilo. Nadalje pa tudi ni nobenega dvoma, v katerem delu sodišči izpovedb tožnika in njegove žene ni sprejelo, in sicer le v delu, v katerem sta izpovedovala o odplačni rabi stanovanja. Tudi očitki o neobrazloženosti razlogov „smotrnosti“ za dovolitev spremembe tožbe niso utemeljeni, saj izpodbijana sodba (pravilne) razloge za tako odločitev vsebuje v 7. točki obrazložitve.

10. Z zatrjevanjem zmotne uporabe materialnega prava, ker naj bi sodišči druge in prve stopnje ne ugotovili darilnega namena tožnika, toženci nedovoljeno skušajo poseči v ugotovljeno dejansko stanje na revizijski stopnji (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Sodišči takšne volje tožnika nista ugotovili, zato je odveč poudarjanje določenih dejanskih okoliščin, ki naj bi po stališču tožencev takšen njegov namen potrjevale (dolgoletna raba stanovanja, izročitev ključev ipd.). Sicer pa se Vrhovno sodišče strinja z materialnopravno presojo spora kot prekarističnega razmerja v smislu pravnega pravila § 974 ODZ, kot je to pojasnilo že ob prvem odločanju na revizijski stopnji. Gre za brezplačno prepustitev rabe stvari brez roka vrnitve, ki jo je tožnik preklical z vložitvijo tožbe za izselitev tožencev. Okrajno sodišče v Kopru je v zadevi P 132/2006 resda pravno naravo ustnega dogovora med pravdnima strankama presodilo drugače, na kar pa, kar je bilo prav tako že pojasnjeno ob prejšnjem odločanju Vrhovnega sodišča, v tej zadevi ni vezano - ni vezano na dejstva in dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo v drugi pravdni zadevi, prav tako tudi ne na (drugačno) rešitev predhodnega vprašanja. Zato je v tej pravdi lahko razmerje presodilo drugače ne glede na to, da je odločitev v drugi zadevi sedaj (oziroma je bila že ob odločanju sodišča prve stopnje) pravnomočna. Okoliščina, da so bili toženci zaradi zavrnitve zahtevka za izselitev prepričani, da jim je bila pravica bivanja v stanovanju podarjena, pa ne more vplivati na (drugačno) presojo spora. Plačilo uporabnine jim ni bilo naloženo že od vložitve, pač pa od vročitve tožbe. Ker so bili tedaj toženci že seznanjeni s tožnikovim preklicem prekarističnega razmerja, pa ni pravilno njihovo zavzemanje za naložitev plačila šele od pravnomočnosti sodbe.

11. Svoje prikrajšanje v višini najemnine, ki bi jo prejel, če bi nepremičnino oddajal v najem, je tožnik zatrjeval že v vlogi 23. 9. 2005 in so torej revizijske trditve, o tem, da tega ni trdil neutemeljene. Višino uporabnine je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenca gradbene stroke. Tožnik je za ugotovitev višine uporabnine predlagal, da se (primarno) opravijo poizvedbe pri nepremičninskih agencijah o višinah najemnin za stanovanja, ter navedel, da se izvedenca postavi po potrebi (vloga 7. 10. 2005), pri čemer je bilo jasno, zakaj oziroma za ugotovitev katerih dejstev naj se ta dokaz izvede („ocena primernosti zahtevane uporabnine za celotno obdobje“). Šlo je torej za ustrezno substanciran dokazni predlog. Tudi tožena stranka se je sprva strinjala s pridobivanjem podatkov o višini najemnin na tak način. Ko se je izkazala višina uporabnine za sporno, se je zato sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izvedbo dokaza s predlaganim izvedencem, kar je tudi ustrezno pojasnilo v 4. točki obrazložitve. Na pritožbene navedbe o kršitvi razpravnega načela pa je v 8. točki obrazložitve sodišče druge stopnje podalo popoln odgovor. Revizijsko sodišče tem razlogom pritrjuje kot pravilnim, drugačne (pritožbenim vsebinsko enake) revizijske navedbe pa ocenjuje za neutemeljene.

12. Ne glede na drugačno mnenje revidentov Vrhovno sodišče pritrjuje tudi razlogom sodišča druge stopnje, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh pomislekov tožencev, ki so jih podali na izvedensko mnenje. Zaradi tega tudi ni bilo potrebe po postavitvi novega izvedenca. Novega izvedenca namreč sodišče postavi, če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, kar vse se ne da odpraviti z novim zaslišanjem postavljenega izvedenca (tretji odstavek 254. člena ZPP). Tako je postavljeni izvedenec pojasnil, da primerljivih vrednosti za Semedelo pač ni in je zato uporabil druge metode za prilagoditev vrednosti nepremičnine tej lokaciji. Nepremičnino si je ogledal in podal mnenje glede na ugotovljeno stanje nepremičnine. Ni jasno, na podlagi česa toženci sklepajo, da ni pogledal spisa in da je upošteval le podatke, ki mu jih je dal tožnik. Kot izhaja iz njegovega mnenja, mu je tožnik dal le skico prostorov, medtem ko sta bila ob ogledu navzoča tako tožnik s svojo pooblaščenko kot tudi prvi toženec. Na pripombe tožene stranke je izvedenec svoje mnenje najprej pisno dopolnil, nato pa bil tudi zaslišan. Sodišči sta po zaslišanju izvedenca tudi pojasnili, zakaj je prišlo do razhajanj med njegovim mnenjem in mnenjem izvedenca, podanim v stečajnem postopku, zato je vztrajanje pri mnenju tega izvedenca neutemeljeno; da ni bilo razlogov za to, da bi ga sodišče postavilo kot novega izvedenca, pa je bilo že pojasnjeno.

13. Sodišče druge stopnje je tožencem pravilno pojasnilo, da morebitna njihova vlaganja niso (bila) predmet obravnavanja v tem pravdnem postopku. Toženci svojih zatrjevanih vlaganj v nepremičnino niso opredelili niti v dejanskem pogledu (katera vlaganja so opravili) niti vrednostno, zato njihov morebitni obogatitveni zahtevek iz tega naslova ne vpliva na utemeljenost tožnikovega zahtevka zaradi uporabe njegove nepremičnine brez pravne podlage. Ne gre namreč za neko obračunsko pravdo, v kateri bi sodišče ugotavljalo in medsebojno poračunavalo posamezne terjatve strank. Na vsebino in višino dosežene koristi zato sodišče njihova morebitna vlaganja ne morejo vplivati.

14. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

15. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker toženci z revizijo niso uspeli, morajo tožniku povrniti stroške revizijskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče glede na to, da se je postopek začel pred 1. 1. 2009 odmerilo po prej veljavni Odvetniški tarifi (41. člen veljavnega Zakona o odvetniški tarifi). Tožniku je tako v okviru priglašenih revizijskih stroškov priznalo stroške sestave odgovora na revizijo (1350 odvetniških točk), materialne stroške (2% od 1000 točk in 1% od presežka) ter 22% DDV.