Jedro

Ker so toženci v postopku v zvezi z uporabo prostorov trdili le, da v stanovanju stanujejo brezplačno na podlagi ustnega dogovora s tožnikom in rabe stanovanja niso utemeljevali s trditvami o pridobljeni pravici, ki bi jim omogočala uporabo stanovanja (npr. obligacijska pravica bivanja, stvarna služnost), ne morejo izpodbiti zaključka prvostopenjskega sodišča, da je šlo za prekaristično razmerje oziroma za neodplačno prepustitev rabe stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.637,22 EUR v roku petnajstih dni, v primeru neplačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I izreka razsodilo, da so toženci dolžni tožniku nerazdelno plačati uporabnino v znesku 41.574,49 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 4. 2008 dalje do plačila. Pod točko II izreka je odločilo, da je druga toženka dolžna tožniku plačati znesek 2.349,38 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. 1. 2013 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in glede pravdnih stroškov odločilo, da so toženci dolžni nerazdelno tožniku iz tega naslova plačati znesek 6.319,00 EUR. Odločitev pod točko I izreka je utemeljilo z ugotovitvijo, da toženci uporabljajo pritlične prostore tožnikove hiše skupaj z garažo brez pravnega naslova. Obravnavana nepremičnina jim je bila dana v brezplačno uporabo za nedoločen čas na podlagi ustnega dogovora med tožnikom in drugo toženko. Stanovanje skupaj z garažo so uporabljali brez dogovorjene odmene za uporabo in brez določenega trajanja uporabe in roka vrnitve, zato je pravno razmerje opredelilo kot dogovor v smislu pravnega pravila paragrafa 974 ODZ, ki tožniku omogoča, da od tožencev kadarkoli zahteva, da sporno stanovanje skupaj z garažo izpraznijo in mu ga izročijo v neposredno posest. Tožnik je 23. 6. 2000 vložil tožbo na izselitev in odpoved uporabe stanovanja in s tem uveljavil upravičenje po prenehanju prekarističnega razmerja in do preklica uporabe prostorov. Od vročitve tožbe v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. P 132/2006 pred Okrožnim sodiščem v Kopru, so toženci nepremičnine torej zasedali nezakonito in so zato dolžni na podlagi 219. člena ZOR tožniku nadomestiti vrednost dosežene koristi, kot jo je sodišče prve stopnje v postopku ugotovilo s pomočjo izvedenca. Odločitev pod točko II izreka sodbe je sodišče utemeljilo z ugotovitvijo, da je tožeča stranka plačala pravdne stroške na podlagi pravnomočne sodbe P 32/2006 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cp 879/2007 in je glede na kasnejšo odločitev VS RS, ki je ti sodbi razveljavilo, upravičena plačano zahtevati nazaj na podlagi tretjega odstavka 190. člena OZ.

Zoper takšno sodbo se pritožujejo toženci iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Le podrejeno naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V točki 10 obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zgolj navedlo, da je ugotovilo, da tožnik ni imel nikoli namena skleniti darilne pogodbe z drugo toženko. Nikjer v sodbi ni natančno obrazloženo, na podlagi česa je sodišče prišlo do teh ugotovitev. Navedeno je še toliko bolj sporno, glede na to, da je v več točkah izpodbijane sodbe sodišče navedlo, da izpovedi tožeče stranke in priče J.J. ne verjame. Tako ni jasno, na podlagi česa je sodišče prišlo do zaključka, da darilni namen tožeče stranke ne obstaja oz. ni obstajal in se sodbe v tem ne da preizkusiti zaradi bistvene kršitve določb ZPP. Sodišče je tudi napačno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo. Opredelitev razmerja med strankama kot prekarističnega ne ustreza dejanskemu stanju in dejstvu, da je tožeča stranka drugi toženki pravico brezplačne uporabe stanovanja podarila. Bistven namen darilne pogodbe je volja darovalca neodplačno prenesti premoženjsko pravico. Iz ugotovljenega dejanskega stanja in trditvene podlage tožencev jasno izhaja, da je bil skupen namen pravdnih strank ob sklenitvi ustnega dogovora prav darilen. Vseskozi so poudarjale, da jim je tožeča stranka to podarila že leta 1975, da so s stanovanjem počele kar so hotele ter da jim je izročila ključe, v zameno za to pa ni nikoli zahtevala plačila uporabnine. To je ugotovilo tudi samo sodišče. Darilna pogodba je sklenjena, ko je podarjena stvar izročena in lahko obdarjenec z njo prosto razpolaga. Med pravdnima strankama je bila sklenjena na podlagi konkludentnih dejanj in se je realizirala z izročitvijo. Tudi iz sodbe opr. št. P 132/2006, ki je postala pravnomočna 29. 5. 2007, izhaja, da so toženci imeli pravico do brezplačnega bivanja in razpolaganja s spornim stanovanjem. Če temu ne bi bilo tako, bi že zdavnaj poskušali rešiti svoj stanovanjski problem drugače. Utemeljeno so verjeli sodišču, ki jim je z zgoraj navedeno pravnomočno sodbo podelilo njihovo pravico do brezplačnega bivanja ter v sodbi zavzelo stališče, da jim je tožeča stranka pravico do uporabe stanovanja podarila. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, Vrhovno sodišče pa je zavrglo revizijo, zato jim ni bila nikoli dana možnost izbire med izselitvijo iz spornega stanovanja oz. nadaljnjim bivanjem v njem proti plačilu uporabnine. Zaradi zagotavljanja enakega varstva pravic bi bilo edino pravilno in pravično, če bi jim sodišče naložilo povračilo uporabnine le za čas od pravnomočnosti izpodbijane sodbe dalje. Zgolj pripominjajo, da tožeča stranka v postopku ni trdila, da je imela namen nepremičnino kadarkoli oddajati ali jo kako drugače uporabljati. V prvem odločanju je Okrožno sodišče v Kopru odločitev jasno in natančno argumentiralo. Zato stališče VS RS v sklepu opr. št. II Ips 725/2008 v delu, ko razlaga, da razlogov in zaključkov sodišča v zadevi opr. št. P 132/2006 sodišče pri svojem odločanju ne bi smelo upoštevati glede na to, da sodišče na dejstva ugotovljena v drugem pravnem postopku ni vezano, zanje enostavno ni sprejemljivo. Poleg tega je zadeva, na katero se je sodišče v napadeni sodbi sklicevalo, druga zadeva med istimi strankami in z enakimi okoliščinami, ugotovitev obeh sodišč pa je bila enaka. Sodišči sta presojali enaka dejstva in prišli do enakega zaključka - da je šlo za podaritev pravice uporabe stanovanja. Tudi zaključek VS RS, ko navede, da je bilo v postopku P 132/2006 ugotovljeno drugačno dejansko stanje, ki presega tako trditveno podlago kot dejansko podlago obravnavane zadeve, ni prepričljiv. Sodbo izpodbija tudi v delu, kjer je sodišče dopustilo spremembo tožbe, ker je menilo, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankami. Spremembe ne bi smelo dovoliti, saj so ji toženci nasprotovali in je zato bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče ni nikjer navedlo zakaj meni, da je sprememba tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerij niti na podlagi česa je prišlo do takšnega zaključka. Tožeča stranka je dokaz s postavitvijo izvedenca predlagala po potrebi v svoji vlogi z dne 7. 10. 2005. Sodišča so že večkrat zavzela stališče, da dokaz, ki ga stranka predlaga po potrebi, ne šteje kot dokaz, npr. VSM v odločbi I Cp 2086/2009. Zaradi tega sodišče dokaza z imenovanjem izvedenca ne bi smelo izvesti, saj ga tožeča stranka ni predlagala pravočasno, niti ga ni ustrezno substancirala in je zato s tem sodišče kršilo razpravno načelo. V nadaljevanju pritožba graja napake in pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju. Izvedenec je neustrezno postopal, ko je pri oceni uporabnine za stanovanje v izmeri 66,41 m² na naslovu St. uporabil za primerjavo nepremičnine na območju Ž. Lokacija je namreč tista, ki odločilno vpliva na višino najemnine, ne pa dejstvo, da gre za isto katastrsko občino. Tega izvedenec sploh ni upošteval oz. obrazložil v cenitvi. Ni upošteval niti dejanskega stanja nepremičnine, predvsem pa ne vlaganj, ki sta jih prvi toženec in druga toženka izvedla na predmetnem stanovanju. Dejstvo je namreč, da sta v stanovanje vlagala vse od selitve dalje. Pri cenitvi je tudi upošteval le podatke, ki mu jih je dala tožeča stranka, kar je sporno, saj mora biti mnenje objektivno. Nejasno je, zakaj pri oceni višine uporabnine ni upošteval ugotovitev, da je objekt v slabem stanju, dotrajan in potreben prenove. Zanemaril je dejstvo, da v sporni nepremičnini od leta 2008 prebivajo gradbeni delavci, ki so zaposleni pri novem lastniku in jim slednji na ta način nudi stanovanje. Ne drži ocena sodišča, da dvoma v podano izvedensko mnenje ne zbuja drugačna cenitev najemnine za hišo kot celoto v stečajnem postopku cenilca K. V nobenem zakonu ni določeno, da se za potrebe stečajnega postopka opravi cenitev na drugačen način od cenitve v ostalih sodnih postopkih. Cenilec K. ogleda ni opravil, zato je še toliko bolj nerazumljivo, kako je cenilec Z., ki je ogled dejansko opravil, nepremičnino ocenil višje. Tudi na zaslišanju izvedenec ni odpravil napak in pomanjkljivosti. Sodišče bi zato moralo v postopku imenovati novega cenilca, ki so ga toženec stranke predlagale v pripravljalni vlogi z dne 30. 10. 2012, in sicer prav cenilca K., vendar se do tega dokaznega predloga sodišče ni opredelilo. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. V odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Sodba vsebuje vse potrebne razloge, na podlagi česar je sodišče ugotovilo, da so toženci uporabljali stanovanje tožnika brez pravne podlage. V točki 12 izpodbijane sodbe je sodišče povzelo izpovedbo tožnika in njegove žene in v točki 15 izpodbijane sodbe zaključilo, da je bila tožencem dovoljena brezplačna uporaba stanovanja in garaže za nedoločen čas. V točki 16 je pogodbeno razmerje opredelilo kot prekaristično razmerje in torej zelo jasno obrazložilo, zakaj tožene stranke v obdobju uveljavljene uporabnine stanovanje uporabljajo nezakonito. Kot jasno izhaja iz točke 10 sodbe se je v zvezi z razlogi, da tožnik ni imel nikoli namena skleniti darilne pogodbe z drugo toženko, sodišče sklicevalo na sodbo Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. P 455/00, v kateri je tožena stranka zatrjevala lastninsko pravico nad stanovanjem, ki naj bi jo pridobila z ustno sklenjeno darilno pogodbo in s potekom priposestvovalne dobe, a je v pravdi propadla, saj je bil njen tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen. S tem vprašanjem se zato sodišču v tem postopku sploh ni bilo potrebno ukvarjati. Okoliščina, da tožnik v zadevi z opr. št. P 132/2006 ni uspel, za predmetno zadevo ni relevantno, kot je to povedalo tudi revizijsko sodišče. Pravno stališče zavzeto v neki drugi pravdi ne vpliva na tekočo pravdo. Pritožba neutemeljeno prereka tudi odločitev sodišča o dopuščeni spremembi tožbe. Situacija, da je bila sprememba tožbe smotrna zaradi dokončne ureditve razmerja med strankama, je bila v zadevi nedvomno podana, saj bi sicer tožeča stranka vložila novo tožbo glede presežka nad sprva uveljavljeno najemnino in višino najemnine, kot jo je ugotovil izvedenec med postopkom. Tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je dopustilo izvedbo dokaza iz izvedencem, ki je izračunal višino uporabnine, je bila pravilna in zakonita. Neutemeljene so vse pritožbene navedbe, ki prerekajo pravilnost izvedenskega mnenja izvedenca Z., saj je ob ustnem podajanju mnenja izvedenec vse pomisleke tožencev zavrnil. Vrednost najemnine je alokacijsko prilagodil S. tako, da je upošteval malus - 15%. Pojasnil je tudi, da je upošteval, da je bilo stanje v letu 2008 nekoliko boljše kot ob ogledu in upošteval tudi izboljšave in obnovo kopalnice. Mnenje je opravil potem, ko si je nepremičnino ogledal, opravil ustrezne poizvedbe o primerljivih vrednostih podobnih nepremičnin in ne drži, da je kot podlago cenitvi uporabil zgolj podatke, ki mu jih je dala na razpolago tožeča stranka. Pripombe tožencev, ki zadevajo cenitev K., so bile podane tudi prepozno, to je po poteku roka petnajstih dni, ki ga je sodišče naložilo za podajo pripomb. V točki 5 izpodbijane sodbe je sodišče tudi obrazložilo, da drugega izvedenca ni postavilo, ker je izvedensko mnenje štelo za ustrezno podlago sprejeti odločitvi. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da se izpodbijane sodbe v delu, kjer je sodišče prve stopnje navedlo, da tožnik ni imel nikoli namena skleniti darilne pogodbe z drugo toženko, ne da preizkusiti. Sodba o tem vsebuje vse potrebne razloge pod točko 10 obrazložitve in očitana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ni podana.

Toženci so v postopku trdili, da so dobroverni posestniki predmetne nepremičnine od leta 1975, ko jim je tožnik to stanovanje podaril. V tej zvezi je zato pomembna zadeva, ki se je vodila pred Okrožnim sodiščem v Kopru pod opr. št. P 455/00 in v kateri je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek sedanjega prvega toženca in druge toženke na ugotovitev, da sta solastnika nepremičnine s parc. št. 427/17, k.o. S. do nerazdelnega deleža 3441/10000, kar v naravi predstavlja predmetno stanovanje v pritličju ter pripadajoči delež na skupnih delih in napravah stanovanjske hiše, garaže in dvorišča. Tožbeni zahtevek sta v zgoraj citirani zadevi prvi toženec in druga toženka utemeljevala s sklenjeno darilno pogodbo za stanovanje in s potekom dobe, potrebne za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem, vendar je bil zavrnjen, ker je sodišče ugotovilo, da pri tožniku ni bil podan namen prenosa lastninske pravice in da zato prvi toženec in drugotoženka (kot tožnika) nista imela zakonitega naslova za pridobitev lastninske pravice. Pritožba ne uspe izpodbiti zaključka sodišča prve stopnje, da so toženci od leta 1975 uporabljali pritlične prostore hiše skupaj z garažo, ki so last tožnika, na podlagi ustnega dogovora, sklenjenega med tožnikom in drugo toženko, s katerim je bila zanjo in za njenega moža (prvega toženca) dogovorjena brezplačna (upo)raba stanovanja za nedoločen čas. Toženci v postopku niso podali trditev, da jim je tožnik daroval rabo teh prostorov, ampak so trdili, da jim je daroval stanovanje, ki ga od leta 1975 uporabljajo v dobri veri, torej enako kot v zadevi P 455/00, zato pritožba ne more biti uspešna z opozarjanjem na njihove trditve v tem postopku. V zvezi z rabo prostorov so trdili le, da v stanovanju stanujejo brezplačno na podlagi ustnega dogovora s tožnikom in rabe stanovanja niso utemeljevali s trditvami o pridobljeni pravici, ki bi omogočala njihovo uporabo stanovanja, saj niso podali trditev o morebitni obligacijski pravici bivanja (v smislu paragrafa 928 ODZ), niti o stvarni pravici (npr. neodplačno pridobljeni stvarni pravici služnosti rabe v smislu 521 ODZ). Zaključka sodišča prve stopnje, da je šlo v zadevi za neodplačno prepustitev rabe stvari, torej za prekaristično razmerje (v smislu pravnega pravila paragrafa 974 ODZ), pritožba tako ne uspe izpodbiti, na pritožbeno grajo razlogov Vrhovnega sodišča v sklepu z dne 12. 1. 2012 pa pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

V zadevi je tožnik od tožencev zahteval uporabnino zaradi uporabe njegove stvari in je bilo tožencem ves čas postopka jasno, o čem bo sodišče odločalo, zato je že po naravi stvari logično, da je bila sprememba tožbe, ko je tožnik iz tega naslova zvišal zahtevek glede na ugotovitve izvedenca in ki jo je sodišče prve stopnje dopustilo (l. št. 228/2), smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankami. V zvezi s spremembo tožbe, ko je tožnik od druge toženke zahteval tudi plačilo 2.349,38 EUR (iz naslova povrnitve plačanih pravdnih stroškov v tem postopku), pa je z vidika smotrnosti obravnavanja tako spremenjene tožbe pomembno, da dokazovanje v zvezi s tem zahtevkom ni v ničemer podaljšalo postopka. To, da so toženci spremembi tožbe nasprotovali, pa ne pomeni, da je sodišče z dovolitvijo njene spremembe kršilo postopek, saj ima v primerih, kot je po obrazloženem tudi obravnavani, za sprejem takšne odločitve podlago v prvem odstavku 185. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo razpravnega načela, kar mu pritožba očita v zvezi z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke Z. Tožnik je glede višine uporabnine najprej predlagal poizvedbe pri nepremičninskih agencijah (list. št. 27), izvedenca pa po potrebi (list. št. 32), s poudarkom "če bo tožeča stranka osporavala višini uporabnine", in pri takšnem dokaznem predlogu vztrajal (list. št. 63). Tožena stranka je v postopku prvič ugovarjala višini uporabnine šele v ponovljenem postopku (l. št. 151), na kar je tožeča stranka odreagirala in imenovanje izvedenca predlagala brezpogojno (list. št. 153/2). Zato ob takšnem stanju stvari ni moč reči, da je izvedenca predlagala prepozno oziroma nesubstancirano in najmanj iz tega razloga zadeva ni primerljiva z judikatatom VSM I Cp 2086/2009, ki ga pritožba citira.

Ne drži niti pritožbena trditev, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca. Pritožba tu zavaja, saj je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog zavrnilo potem, ko je ocenilo izvedensko mnenje v postopku že imenovanega in zaslišanega izvedenca in njegovo mnenje sprejelo, kar jasno izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe. V razlogih pod točko 21 sodbe, ki jih pritožbeno sodišče sprejema in se zato v izogib ponavljanju nanje sklicuje, saj jih pritožba ne uspe izpodbiti, je že sodišče prve stopnje pojasnilo in se opredelilo do vseh pomislekov, ki so jih na izvedensko mnenje podali toženci in jih sedaj ponavljajo v pritožbi. Izvedenec je tako pojasnil, zakaj je uporabljena primerjava nepremičnin na območju Ž. primerna, povzel ugotovitve ogleda nepremičnine in vrednost nepremičnine preveril tudi skozi njeno nominalno vrednost. Sodišče prve stopnje je izvedenčeva pojasnila ocenilo in se do njih opredelilo, upoštevalo pa je tudi da je izvedenec K. cenil celotno nepremičnino in tudi ogleda ni opravil. Izvedenčevo oceno je nenazadnje primerjalo tudi s posredovanimi podatki nepremičninske družbe ST, pri čemer bistvenih odstopanj ni ugotovilo. Že iz tega izhaja, da enostavno ni resničen pritožbeni očitek, da je izvedenec pri izdelavi mnenja upošteval zgolj podatke pridobljene od tožeče stranke.

Na pritožbene navedbe v zvezi z vlaganjem tožencev v predmetno stanovanje pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker to ni bilo predmet obravnavanja.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni našlo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbo tožencev zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženci so s pritožbo propadli, zato niso upravičeni do povrnitve pritožbenih stroškov postopka, pač pa so sami dolžni povrniti tožniku stroške, ki so mu nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Tako so mu dolžni povrniti skupno 1.637,22 EUR pritožbenih stroškov postopka, od česar odpade 1.417,60 EUR na odvetniške storitve (nagrada za postopek po tarifni številki 3210 in tarifna številka 6002 ter 20% DDV), znesek 219,62 EUR pa na sodno takso za odgovor na pritožbo.