Jedro

Vrhovno sodišče je glede izpostavljenega pravnega vprašanja že v več primerih sprejelo stališče, da je pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje ob vračanju (npr. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, I Up 363/2005 z dne 10. 5. 2007, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008). Od navedene upravno-sodne prakse Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne odstopa. Revident se neutemeljeno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 195/97 z dne 23. 9. 1998 in I Up 918/2002 z dne 13. 1. 2005 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-395/06, U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007, saj gre v navedenih zadevah za drugačno dejansko in pravno situacijo kot v obravnavani zadevi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po pooblaščencu dne 24. 12. 2008 vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 in navaja, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede obstoja ovir iz prvega odstavka 19. člena ZDen, po kateri se ovire presojajo po stanju ob začetku veljavnosti ZDen. Sklicuje se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 195/97 in I Up 918/2002 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-395/06, U-I-64/07. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi tretje alinee drugega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 31. 1. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 24. 4. 2008. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila pritožbo revidentov zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo v last in posest dela podržavljene parc. št. ... k.o. A. v izmeri 911 m², ki je danes del ceste parc. št. ... k.o. A. ter za ta del podržavljene parcele upravičencu B. B. priznal odškodnino v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 2.099,76 DEM.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu, št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Za pomembno pravno vprašanje gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Nasprotno ne gre za takšen primer, če je Vrhovno sodišče o pravnem vprašanju že sprejelo stališče. 6. Revident kot pomembno izpostavlja pravno vprašanje, ali se obstoj ovire za vračanje premoženja v naravi presoja glede na čas izdaje odločbe o denacionalizaciji ali glede na trenutek začetka veljavnosti ZDen, ter v zvezi s tem vprašanjem zatrjuje odstop od sodne prakse Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Vrhovno sodišče je glede izpostavljenega pravnega vprašanja že v več primerih sprejelo stališče, da je pri presoji obstoja ovir za vračanje denacionaliziranega premoženja v naravi odločilno stanje ob vračanju (npr. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, I Up 821/2003 z dne 9. 2. 2005, I Up 372/2005 z dne 13. 7. 2005, I Up 363/2005 z dne 10. 5. 2007, I Up 535/2006 z dne 6. 9. 2007 in I Up 1092/2005 z dne 9. 4. 2008). Od navedene upravnosodne prakse Vrhovnega sodišča izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne odstopa. Revident se neutemeljeno sklicuje na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 195/97 z dne 23. 9. 1998 in I Up 918/2002 z dne 13. 1. 2005 ter odločbo Ustavnega sodišča Up-395/06, U-I-64/07 z dne 21. 6. 2007, saj gre v navedenih zadevah za drugačno dejansko in pravno situacijo kot v obravnavani zadevi. Zadeva II Ips 195/97 se namreč ne nanaša na ovire za vračanje premoženja v naravi, določene z ZDen. V zadevah I Up 918/2002 in Up-395/06, U-I-64/07 pa je bilo sporno vračanje v naravi kulturnega spomenika oziroma naravne znamenitosti, medtem ko je v obravnavani zadevi sporno zemljišče, ki je ob vračanju javna cesta, kot taka pa je po drugem odstavku 2. člena Zakona o javnih cestah – ZJC izvzeta iz pravnega prometa.

7. Ker torej izpodbijana sodba ne odstopa od ustaljene upravnosodne prakse, da je pri presoji ovir za vračanje premoženja v naravi pravno odločilno stanje v času vračanja, niso podani pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Glede na to, da revident ni izkazal zatrjevanega pogoja za dovolitev revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.