Jedro

Pomembna je le veljavnost Odloka o kategorizaciji občinskih cest v času odločanja organa prve stopnje ter dejstvo, da je v veljavnem odloku cesta kategorizirana in torej izven pravnega prometa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota A. (prvostopni organ) je z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnila zahtevo tožnika za vračilo v last in posest dela podržavljene parcele, št. 777, k.o. A. v izmeri 911 m2, ki je danes del ceste, parc. št. 1314, k.o. A. (1. točka izreka); za del podržavljene parc. št. 777, k.o. A. v izmeri 911 m2 upravičencu A.A. priznala odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe, d.d. (SOD) v višini 2.099,76 DEM, ki jo je le-ta dolžna izplačati skrbniku za posebne primere - tožniku, v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe (2 - 5. točka izreka) in navedla, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (6. točka izreka). V obrazložitvi prvostopni organ navaja, da je bila nepremičnina, parc. št. 777, k.o. A. podržavljena A.A. na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, za odvzeto zemljišče pa ni bila določena nobena odškodnina. Iz potrdila o zemljiško-katastrskih podatkih parcel v času podržavljenja Geodetske uprave Občine A. in B., št. ... z dne 10. 7. 1992, je razvidno, da je bila v času podržavljenja navedena parcela njiva 4. razreda v izmeri 13.049 m2. Po naznanilnem listu z dne 30. 7. 1962 se je parcela skupaj s parcelo št. 776 združila s parcelo št. 773, k.o. A. (poslej neplodno v izmeri 60.726 m2), po odločbi Geodetske uprave v A., št. ... z dne 23. 2. 1993 in zapisniku, št. ... z dne 18. 11. 1992 (dn. št. ...) pa se je poočitilo, da je bila zaradi prenosa posestne meje parcela št. 773 neplodno v izmeri 58.944 m2 in cesta 1.080 m2. Razlika v površini 702 m2 je bila posledica nenatančnega starega stanja. Na podlagi 137.člena Zakona o zemljiški knjigi in naznanilnega lista z delilnim načrtom, št. ... z dne 30. 10. 1986 (dn. št. ...) se je parcela št. 773, k.o. A. delila v parceli št. 773/1 - neplodno 54.158 m2 in št. 773/2 - neplodno 4.786 m2 ter del v izmeri 1.080 m2, ki se je odpisal in združil z parcelo št. 1314, k.o. A. - cesta. Iz identifikacijskega potrdila sodnega izvedenca geodetske stroke B.B. z dne 14. 11. 2002 je nadalje razvidno, da so po sedanjem stanju na zemljišču prvotne parcele št. 777, k.o. A., njivi 4. razreda v izmeri 13.049 m2, nastali deli parcel (po sedanjem stanju): del parcele št. 773/1 v izmeri 7.384 m2, del parcele št. 773/2 v izmeri 4.754 m2 in del parcele št. 1314 v izmeri 911 m2. V potrdilu je izvedenec navedel, da se je z ekspropriacijo ceste, parc. št. 1.314, k.o. A. v letu 1989 parcela št. 773 delila na parceli št. 773/1 in 773/2, ter da je parcela št. 1314 že vrisana v zemljiško-katastrskem načrtu za k.o. A. v merilu 1 : 2.880, ni pa še vpisana v evidenci zemljiške knjige, kjer pa naj bi bil postopek za vpis že v teku. Prvostopni organ ugotavlja, da je parc. št. 1314, k.o. A. v naravi makadamska pot, ki z nadvozom nad avtocesto A. - C povezuje regionalno cesto A. - C. z lokalno cesto Č - A Z- D. Iz pridobljenih listin in z vpogledom v elektronsko bazo zemljiškega katastra iz zemljiške knjige je bilo ugotovljeno, da je cesta, parc. št. 1314, k.o. A. v zemljiško-katastrskem načrtu že vrisana, vse do danes pa še ni vpisana v evidenci katastra in zemljiške knjige, ker vknjižba avtoceste in z njo povezanih priključkov na tem območju še ni v celoti speljana. Dalje ugotavlja, da je iz potrdila Mestne občine A., št. ... z dne 17. 10. 2006 razvidno, da po parceli št. 1314, k.o. A. poteka javna pot, ki je v Odloku o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini A (Uradni list RS, št. 3/2004 in 42/2006) označena s številko ... E - F in je vpisana pod zap. št.... Z vpogledom v citirani odlok je bilo ugotovljeno, da je bila ta pot kot javna kategorizirana leta 2004. Navaja, da so po določbah 2. odstavka 2. člena Zakona o javnih cestah (ZJC, Uradni list RS, št. 29/97, 18/02 in 92/05) kategorizirane javne poti javne ceste, ki so javno dobro. Na podlagi 3. točke 19. člena ZDen pa nepremičnin v splošni rabi oziroma nepremičnin, ki so javno dobro, ni mogoče vrniti v naravi, zato v naravi tudi ni mogoče vrniti dela podržavljene parcele št. 777, k.o. A. v izmeri 911 m2. V nadaljevanju prvostopni organ zavrača pripombe tožnika, podane tekom postopka, da v času uveljavitve ZDen (7. 12. 1991) niso bile izkazane ovire za vračanje v naravi dela predmetne parcele, ker je bila cesta kot javna kategorizirana šele leta 2004. Iz pribavljenih podatkov je namreč razvidno, da je bila cesta zgrajena v sklopu avtoceste in z njo povezanimi priključki pred uveljavitvijo ZDen, zato so že tedaj obstajale ovire po 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen. Tudi iz podatkov o namenski rabi zemljišča na dan 7. 12. 1991 Mestne občine A. z dne 27. 11. 2006 je razvidno, da je bil ta del podržavljene parcele št. 777, k.o. A. razvrščen v obstoječa stavbna zemljišča na območju razpršene gradnje z oznako "z", in, da je bil del parcele z oznako "z" (sedaj del parcele št. 1314, k.o. A.) namenjen za gradnjo ceste, ki z nadvozom preko avtoceste povezuje regionalno cesto št. ... A - C z lokalno cesto št. ... Č - A Z - D. Po povedanem so tako obstajale ovire za vračilo v naravi tudi iz razlogov po 2. odstavku 32. člena ZDen. V zvezi s pripombami tožnika na poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve ter tožnikovimi pripombami v pripravljalnih vlogah z dne 22. 1. 2008 in 29. 1. 2008, pa se je prvostopni organ strinjal s tožnikom, da je obstoj ovir za vračilo v naravi potrebno presojati po stanju ob uveljavitvi ZDen. Zato je menil, da so podane ovire za vračilo v naravi na podlagi 2. odstavka 32. člena ZDen, po katerem se zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Kot nesporno je namreč ugotovil, da je bilo predmetno zemljišče podržavljeno kot kmetijsko zemljišče v letu 1948, ter da je bila na tem zemljišču cesta zgrajena po podržavljenju (zato ni v lasti upravičenca), stanje nepremičnine v naravi pa je nespremenjeno od uveljavitve ZDen do danes. Zato upravičencu za ta del zemljišča pripada odškodnina v obveznicah v višini 2.099,76 DEM, saj nepremičnine v naravi ni mogoče vrniti.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (drugostopni organ) pa je pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da je pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da so podane ovire za vrnitev v naravi sedanje parcele št. 1314, k.o. A. na podlagi 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Iz potrdila o kategorizaciji občinskih cest Mestne občine A., št. ... z dne 17. 10. 2006 je namreč razvidno, da je parc. št. 1314, k.o. A. javna pot št. ..., E - F, ki je evidentirana v evidenci občinskih javnih cest in javnih poti v mestu A. pod zap. št. ...in je bila kategorizirana z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini A. (Uradni list RS, št. 3/2004 in 42/2006). Da je javna pot občinska cesta, izhaja iz 14. točke 14. člena Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 33/2006 - ur. p. b., v nadaljevanju ZJC), da so občinske ceste javne ceste, pa izhaja tudi iz 1. odstavka 1. člena ZJC, ter da so javne ceste javno dobro in so izven pravnega prometa, pa iz 2. odstavka 2. člena ZJC. Glede na to, da je prvostopni organ ugotovil ovire po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, so brezpredmetne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik uveljavlja neizkazanost ovir za vrnitev v naravi po 2. odstavku 32. člena ZDen. V zvezi s površino parcele št. 1314, k.o. A. pa je drugostopni organ navedel, da je le-ta razvidna iz izvedenskega mnenja geodeta B.B. z dne 14. 11. 2002, ki ga je upravnemu organu prve stopnje dne 18. 11. 2002 posredoval sam tožnik. Iz grafične priloge identifikacijskega potrdila z dne 14. 11. 2002 v merilu 1 : 2880 je tudi razvidno, da je del parcele št. 1314, k.o. A., nastale iz podržavljene parcele št. 777, k.o. A., približne dolžine 100 m in približne širine 10 m2, torej približne kvadrature 1.000 m2 in ne 200 m2, kot napačno navaja tožnik. Tožnik vlaga tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da ni pravilna navedba v odločbi drugostopnega organa, da je prvostopni organ pravilno ugotovil obstoj ovir po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, saj zahtevka za vrnitev v naravi parcele št. 1314, k.o. A. ni zavrnil iz tega razloga, pač pa iz razloga po 2. odstavku 32. člena ZDen. Tožnik je tako s pritožbo izpodbijal razloge, ki so bili bistveni za odločitev organa prve stopnje in bi jih organ druge stopnje moral vsebinsko obravnavati. Ker tega ni storil, je podana kršitev 2. odstavka 254. člena ZUP, po katerem mora organ druge stopnje v obrazložitvi odločbe presoditi vse pritožbene navedbe. V posledici protislovnih obrazložitev odločbe prvostopnega in drugostopnega organa tožniku ni jasno, katere razloge naj izpodbija v upravnem sporu. Skladno z določili Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je v primeru, da je pritožba zavrnjena, treba izpodbijati odločbo organa prve stopnje, ki je svojo odločitev oprl na 2. odstavek 32. člena ZDen, glede preostalih njegovih navedb pa izjavil, da se z njimi strinja, oziroma, da so njegove navedbe "brezpredmetne, saj v ničemer ne vplivajo oziroma spreminjajo dano odločitev". Po stališču drugostopnega organa pa naj bi bile "brezpredmetne" pritožbene navedbe, saj prvostopni organ ovir po 2. odstavku 32. člena ZDen ni ugotovil. Takšno nekonsistentno odločanje upravnih organov nasprotuje pravici do enakega varstva pravic in otežuje uveljavljanje sodnega nadzora nad zakonitostjo upravnih aktov, saj organ druge stopnje ni zavzel stališča do pritožbenih navedb glede 2. odstavka 32. člena ZDen, organ prve stopnje pa ni utemeljil, zakaj naj bi bila podana ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen. Tako je v upravnem postopku ostalo nerazjasnjeno vprašanje, zakaj naj bi bila podana ovira iz 3. točke 1. odstavka 19. člena ZDen, če je bila cesta (dejansko slabo utrjena poljska pot) kategorizirana kot javna pot šele leta 2004 ter, ali je konkretna cesta sploh "zgrajen trajni objekt" v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen, in če je "zgrajen trajni objekt", ali je bila grajena zakonito, ter ali cesta, površine 200 m2, preprečuje vrnitev ostalega dela parcele, ki ni zazidano in je nekajkrat večje od površine ceste. Glede neobstoja ovire po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen se tožnik sklicuje na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je treba obstoj ovir za vračilo v naravi iz 19. člena ZDen presojati po stanju ob uveljavitvi ZDen, Mestna občina A. pa je v dopisu z dne 19. 11. 2002 navedla, da preko parcele št. 1314, k.o. A. ne poteka javna pot ali lokalna cesta. Iz kasneje pridobljenega potrdila Mestne občine A. z dne 17. 10. 2006, je bilo razvidno, da je bila cesta, ki poteka po predmetni parceli, kategorizirana kot "javna pot" leta 2004. Navaja, da je javna cesta le tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo cest razglasil za javno cesto določene kategorije (2. točka 1. odstavka 14. člena ZJC/97). Tudi po prej veljavnih predpisih je cesta postala javna, ko se je razvrstila in izročila v promet (2. odstavek 2. člena Zakona o cestah, Uradni list SRS, št. 38/81 in naslednji). To pomeni, da je cesta, ki poteka po parceli št. 1314, postala javno dobro oziroma bila izvzeta iz pravnega prometa šele s kategorizacijo leta 2004. Glede na navedeno sodno prakso je tako zmotno stališče, da ni mogoče dela v izmeri 911 m2 podržavljene parcele vrniti v naravi, ker naj bi bila javno dobro. Povsem nesprejemljivo je stališče, da bi lahko občina s samim dejstvom kategorizacije določene ceste kot javne, pridobila lastninsko pravico na zemljišču, ki je v postopku denacionalizacije. Iz ZDen izhajajoča upravičenja do vračila podržavljenega premoženja so v ustaljeni sodni praksi Ustavnega sodišča varovana kot lastnina, enostranski oblastni posegi, ki ta upravičenja omejujejo mimo predpisov o razlastitvi, pa ne morejo imeti učinka. V obravnavanem primeru je občina razglasila javno dobro na zemljišču, na katerem nima lastninske pravice, in ki je predmet denacionalizacije. Zato mora to zemljišče pridobiti z odkupom oziroma po predpisih o razlastitvi. V zvezi z neizkazanostjo ovir po 2. odstavku 32. člena ZDen pa tožnik navaja, da predmetno zemljišče ne pomeni zgrajenega objekta, in se pri tem sklicuje na priložene fotografije lokacije, iz katerih je razvidno, da konkretna prometna površina ni asfaltirana, je slabo oziroma sploh ni utrjena, odvodnjavanje ni urejeno, prav tako ni prometne opreme, naprav ali signalizacije. Tudi sicer je opredeljena kot javna pot, kar pomeni, da ne izpolnjuje v predpisu o projektiranju javnih cest določenih minimalnih elementov za lokalno cesto. Če bi šlo za zgrajen trajen objekt, bi moralo biti izdano gradbeno dovoljenje, če pa ni bilo pridobljeno, gre za nezakonito gradnjo, ki jo je treba odstraniti, in obravnavanega zemljišča ni mogoče šteti za stavbno zemljišče, ki bi bilo zazidano. Dalje navaja, da je iz fotografij razvidno, da je obravnavana cesta široka približno 2 m, glede na to, da poteka čez podržavljeno zemljišče v dolžini približno 100 m, znaša njena površina približno 200 m2. Površina, ki jo zahteva tožnik, pa znaša 911 m2, kar pomeni, da je zemljišče nekajkrat večje od površine same ceste. Tudi če bi obravnavana cesta pomenila "zgrajen trajni objekt" v smislu 2. odstavka 32. člena ZDen, je zmotno stališče prvostopnega organa, da je na tej osnovi utemeljeno celotno zahtevano zemljišče kvalificirati kot zazidano stavbno zemljišče. Skladno z določilom 3. odstavka 2. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji) je namreč stavbno zemljišče, ki presega površino funkcionalnega zemljišča, nezazidano stavbno zemljišče. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani upravni akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba d.d., kot stranka z interesom v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno vprašanje, ali so izkazane ovire za vrnitev v naravi dela podržavljene parcele št. 777, k.o. A. v izmeri 911 m2, ki je danes del ceste, parc. št. 1314, k.o. A. Prvostopni organ je zahtevo za vrnitev parcele v naravi zavrnil in je upravičencu do denacionalizacije priznal odškodnino v obveznicah SOD v znesku 2.099,76 DEM. Mnenja je bil, da so za vrnitev v naravi izkazane ovire po 2. odstavku 32. člena ZDen, ker predstavlja predmetno zemljišče zazidano stavbno zemljišče, ki ni v lasti upravičenca. Tožnik se z odločitvijo prvostopnega organa ne strinja in meni, da v postopku ovire za vrnitev v naravi niso bile pravilno ugotovljene, in po njegovem mnenju tudi niso izkazane. Opozarja na neskladje med razlogi za odločitev prvostopnega organa in drugostopnega organa, ki je razlog za zavrnitev zahteve za vrnitev v naravi utemeljil z oviro po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen.

V zvezi s tožbenimi ugovori, da drugostopni organ ni presojal pritožbenih argumentov, s katerimi je tožnik izpodbijal odločitev prvostopnega organa, sodišče tožniku odgovarja, da po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika (1. odstavek 2. člena ZUS-1). Dokončni upravni akt je odločba, s katero je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (2. odstavek 2. člena ZUS-1), zoper katero ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev (3. odstavek 2. člena ZUS-1). Takšna zakonska ureditev upravnega spora pomeni, da sodišče v upravnem sporu ne presoja zakonitosti odločbe drugostopnega organa, s katero je bila pritožba tožnika zavrnjena, s tem pa se tudi ne spušča v argumente za takšno odločitev.

Po presoji sodišča je odločba prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve za vrnitev nepremičnine v naravi sicer pravilna, vendar utemeljena z napačnimi razlogi. Po presoji sodišča bi prvostopni organ namreč moral zahtevo za vrnitev nepremičnine v naravi zavrniti iz razlogov po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti v naravi, če je izvzeta iz pravnega prometa oz. na njej ni mogoče pridobiti lastninske pravice, tako kot je razlogoval drugostopni organ. Da so podane ovire za vrnitev v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen (poleg tega pa tudi po 2. točki 1. odstavka 19. člena ZDen - sestavni del cestnega omrežja in po 2. odstavku 32. člena ZDen - zazidano stavbno zemljišče) je prvostopni organ ugotovil v poročilu o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 8. 1. 2008, vendar pa je v odločbi nato sledil pripombam tožnika, da je bila predmetna parcela kategorizirana kot javna pot z odlokom šele leta 2004, zaradi česar naj se ovira po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen ne bi mogla upoštevati. Po presoji sodišča takšno stališče tožnika, povzeto tudi v razlogih prvostopne odločbe, ni pravilno. V obravnavanem primeru je bilo namreč kot nesporno ugotovljeno, da je parc. št. 1314, k.o. A. z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest in kolesarskih poti v Mestni občini A. (Uradni list RS, št. 3/2004 in 42/2006) kategorizirana kot javna pot (št. ... E - F) in kot takšna predstavlja javno cesto, ki je glede na 2. odstavek 2. člena ZJC javno dobro izven pravnega prometa. Po 2. točki 14. člena ZJC je javna cesta tista prometna površina, ki jo je pristojni organ v skladu z merili za kategorizacijo javnih cest razglasil za javno cesto določene kategorije in jo lahko vsak prosto uporablja na način in ob pogojih, določenimi z zakonom in drugimi predpisi. Po 14. točki 14. člena ZJC pa je javna pot občinska cesta, ki ne izpolnjuje po določbah 6. člena tega zakona minimalnih elementov za lokalno cesto ali pa je namenjena samo določenim vrstam udeležencev v prometu (krajevne in vaške ceste ali poti, poti za pešce, kolesarje, jezdece, gonjače in podobne).

V tem konkretnem primeru se tožnik neutemeljeno sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po kateri morajo biti ovire za vrnitev v naravi izkazane na dan 7. 12. 1991, ko je stopil v veljavo ZDen. V obravnavanem primeru namreč ne gre za takšno razpolaganje z nepremičninami, kot ga predvidevata 1. in 2. odstavek 88. člena ZDen, ki določata, da z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve, ter da so nični vsi pravni posli in enostranske izjave volje glede premoženja, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve v postopku denacionalizacije. Citirana določba se nanaša le na akte civilnega prava, to je na pravne posle (dvostranske ali enostranske), ne pa tudi na predpise, izdane v obliki odloka, sprejete po postopku in na način, predviden z zakonom (82. člen ZJC). Po presoji sodišča zato tožnik neutemeljeno ugovarja, da je bila predmetna nepremičnina kategorizirana kot javna pot šele leta 2004, saj je pomembna le veljavnost odloka v času odločanja organa prve stopnje, ter dejstvo, da je v veljavnem odloku cesta kategorizirana in torej izven pravnega prometa. Predmetna cesta kot javno dobro v zemljiški knjigi sicer še ni vpisana, vendar navedeno po presoji sodišča na drugačno odločitev ne more imeti nobenega vpliva, iz podatkov v upravnih spisih pa je tudi razvidno, da se nepremičnina v evidenco katastra in zemljiške knjige še ni mogla vpisati, ker niso odpisani vsi deli parcel različnih lastnikov, ki sestavljajo celotno parcelo št. 1314, k.o. A..

Sodišče zavrača kot neutemeljene tudi tožbene ugovore, da bi moral biti za predmetno zemljišče potem, ko bi bilo vrnjeno v postopku denacionalizacije, izveden postopek razlastitve. Iz podatkov v upravnih spisih namreč izhaja, da je predmetna cesta na parc. št. 1314, k.o. A. obstajala že od leta 1986 dalje in je bila tedaj na njej vpisana družbena lastnina s pravico uporabe Državnega sekretariata za narodno obrambo FLRJ. Tožnikovi ugovori, da Odloka o kategorizaciji cest ni mogoče upoštevati, bi bili lahko upoštevni le v primeru, če bi se med postopkom ugotovilo, da je tožnik odlok izpodbijal pred Ustavnim sodiščem (in bi v tem primeru šlo za predhodno vprašanje), kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Ker je po povedanem po presoji sodišča podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi po 3. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, so neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, s katerimi tožnik izpodbija odločbo prvostopnega organa in se nanašajo na nepravilno uporabo 2. odstavka 32. člena ZDen.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, in ki jih je sodišče tudi navedlo v sodbi, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 3. alinee 2. odstavka 63. člena ZUS-1. Pravni pouk temelji na 1. odstavku 73. člena ZUS-1.