Jedro

Tožena stranka ni pravilno obračunala nadomestila plače za čas zadržanosti z dela, ker je kot osnovo upoštevala plačo delovnega mesta, na katerega naj bi tožnika ustno razporedila. Upoštevati bi morala povprečno mesečno plačo v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala zadržanost od dela, torej plačo delovnega mesta, na katerega je bil tožnik v tem letu razporejen in za katero je prejemal plačo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v III. odstavku izreka (stroškovni del) spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 907,23 EUR, v roku osmih dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila, pod izvršbo.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna obračunati tožniku razliko nadomestila med začasno zadržanostjo od dela in razliko pripadajoče plače za delo s preostalim delovnim časom, vse za obdobje od 1. 4. 2005 dalje do 31. 8. 2007 v skupnem bruto znesku 5.689,55 EUR in mu plačati pripadajoče neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska, to je od 10. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, pristojnim organom pa davščine in prispevke od zneskov, razvidnih iz izreka te sodbe, ter tožniku od 1. 9. 2007 dalje zagotoviti vse pravice, ki mu gredo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2003 in mu v skladu s to pogodbo izplačevati tudi plačo in nadomestilo plače, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega zneska dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki stroške postopka v znesku 907,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, razen v 2. točki izreka, kjer predlaga, da se tožba zavrže, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti ugodilo modificiranemu tožbenemu zahtevku, kjer je tožeča stranka poleg zahteve za izplačilo razlike nadomestila med začasno zadržanostjo od dela, zahtevala, da tožena stranka tožeči stranki od dne 1. 9. 2007 dalje zagotovi tudi vse pravice, ki mu gredo na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2003 in v skladu s to pogodbo izplačuje plače in nadomestila plače. Sodišče prve stopnje je v 2. točki izpodbijane sodbe torej v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku, čeprav v obrazložitvi sodbe ni moč najti niti enega razloga, zakaj je tako storilo. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek v tej točki celo zavreči, saj tožena stranka zanj ni podala nikakršnih navedb in je s tem, ko je odločalo o takem tožbenem zahtevku absolutno bistveno kršila določbe pravdnega postopka. Tožena stranka nadalje izpostavlja, da je izrek sodbe v 1. točki nasprotuje razlogom sodbe, saj je sodišče ugotovilo, da je bila tožeča stranka v bolniškem staležu od 20. 8. 2004 dalje, v skrajšanem delovnem času pa od 1. 4. 2005 do 24. 5. 2005 in v času od 1. 9. 2005 do 19. 9. 2005. Tožeča stranka torej ni bila v bolniškem staležu od 20. 8. 2004 dalje in sodišče ne pojasni, na podlagi česa je zaključilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati razliko plače za delo s preostalim delovnim časom za obdobje od 1. 4. 2005 dalje do 31. 8. 2007. Tožena stranka je pojasnila, da je tožeči stranki za čas zadržanosti od dela od meseca oktobra 2005 dalje obračunavala nižje nadomestilo plače, ker je prišlo do sprememb v organizaciji dela na delovnem mestu tožeče stranke in so posledično pri izplačilu plače odpadli določeni dodatki, do katerih so bili sicer upravičeni vsi delavci na tem delovnem mestu zaradi težjih pogojev dela. Dodatki so se prenehali izplačevati vsem zaposlenim na tem delovnem mestu, zato ni jasno zakaj sodišče prve stopnje ni sledilo navedbi tožene stranke. Tožena stranka je zato prepričana, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje glede časa, v katerem je bila tožeča stranka nezmožna za delo, kakor tudi glede nadomestila plače, ki ga je tožena stranka dolžna obračunati tožeči stranki. Tožena stranka izpodbija odločitev o stroških postopka, ker je nepravilno odločilo glede teka zakonskih zamudnih obresti, saj je odločilo, da je tožena stranka dolžna zakonske zamudne obresti od 26. 9. 2007 dalje, to je od dne, ko je bila zadnja glavna obravnava, čeprav zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je tožena stranka šele v pritožbi oporekala modifikaciji tožbenega zahtevka, čeprav bi se o navedenem lahko in morala izjasniti že v prvostopenjskem postopku. Ker se je spustila v obravnavanje po modifikaciji tožbe, ne da bi modifikaciji nasprotovala, se šteje, da se z modifikacijo strinja in je sedanje oporekanje temu dejstvu prepozno in brezpredmetno. Ni res, da se dokazni postopek v predmetni zadevi ni izvajal, saj je sodišče toženo stranko večkrat pozvalo naj utemelji razlog znižanja tožnikove plače in posledično bolniškega nadomestila. Tožena stranka razlogov ni navedla, niti obrazložila, niti dokazala, zato je jasno, da za takšno ravnanje ni nobenega temelja in je samo po sebi jasno, da tožeči stranki pripada takšna plača in nadomestilo, kot ji gre na podlagi veljavne pogodbe o zaposlitvi. Tožeča stranka je podala vse potrebne navedbe, prav tako pa tudi predložila vse dokaze, s katerimi je svoje navedbe dokazala, medtem ko tožena stranka kljub večkratnemu pozivu sodišča naj svoje ravnanje obrazloži, le-tega ni storila. Tudi izvajanja tožene stranke o tem, da iz sodbe ne izhaja, da je bila tožeča stranka v bolniškem staležu, ne držijo. Sodišče je namreč v celoti sledilo navedbam tožeče stranke, ki jih je le-ta dokazala tudi s potrdili ZZZS o tem, kdaj in za koliko časa je bila v bolniškem staležu, kdaj je delala in kakšno nadomestilo je prejemala. Če toženi stranki navedeno ni bilo jasno, bi lahko navedbam in dokazom tožeče stranke oporekala na glavni obravnavi, česar pa ni storila, zato je šteti, da se je s predloženimi dokazi strinjala. Tožena stranke je v pritožbi navajala, da je tožniku za čas zadržanosti od dela obračunala nižje nadomestilo zato, ker je prišlo do sprememb v organizaciji dela. Te trditve pa so neresnične, na tožnika se ne nanašajo ter so v nasprotju z navedbami in trditvami tožene stranke same, da je tožniku nadomestilo plače znižala zato, ker ga je v času, ko je za nekaj dni prišel na delo, razporedila (zgolj ustno) z njegovega delovnega mesta na delovno mesto, kjer naj bi bila plača nižja. Ker pa tožena stranka v postopku ni dokazala, da je bila takšna prerazporeditev pisna in zakonita, te njene trditve ni možno upoštevati. ZZZS je posredoval podatke o dejansko izplačanem nadomestilu ter faktorje, kako bi se nadomestilo revaloriziralo, če se tožnikova plača ne bi zmanjševala. Tožeča stranka je na podlagi teh podatkov izdelala izračun razlike med izplačanimi in pripadajočim nadomestilom. Tožena stranka izračunu ni oporekala in ni navedla, ali obrazložila, v čem naj ne bi bil pravilen, zato je sodišče štelo, da dokaz z izvedencem finančne stroke ni potreben. Tožena stranka pa niti v pritožbi ne navaja, v čem izračun, ki ga je upoštevalo sodišče, ni pravilen.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, da je pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obrestih od stroškov postopka.

Neutemeljen je pritožbenih očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se v določenih točkah ne da preizkusiti in se izrek sodbe v 1. in 2. točki izreka nerazumljiv in nasprotuje razlogom sodbe, glede 2. točke pa sodba nima razlogov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ima izrazito funkcionalen značaj. Podana je le v tistih (zelo redkih, tako rekoč izjemnih) primerih, ko sodbe zaradi formalnih napak in pomanjkljivosti sploh ni mogoče preizkusiti, takih pomanjkljivosti pa izpodbijana sodba nima. Tudi v zvezi s tem očitkom velja opozoriti, da je nestrinjanje z uporabo materialnega prava (npr.: z načinom izračuna nadomestila za čas odsotnosti z dela zaradi bolniškega staleža), ali dokazno oceno, lahko le kritika uporabe materialnega prava ali ugotovitve dejanskega stanja, nikakor pa to ni kritika postopka.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v 2. točki izreka izpodbijane sodbe v celoti ugodilo temu tožbenemu zahtevku, čeprav v obrazložitvi sodbe ni moč najti razloga zakaj je tako storilo, ter da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni modificirala, temveč spremenila tožbo, sodišče pa je očitno dopustilo, ne glede na to, da se tožena stranka s tem ni strinjala. Tožeča stranka je s pripravljalno vlogo z dne 7. 9. 2007 modificirala tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala (precizirala) zneske za mesece od aprila 2005 do avgusta 2007, za obdobje od 1. 9. 2007 dalje pa opisno zahtevala, da ji tožena stranka prav tako prizna in zagotovi vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 10. 2003, tako plačo kot tudi nadomestilo plače. Tožeča stranka je namreč lahko denarni zahtevek za nastajajočo razliko postavila le do dne, ko ji je ta razlika nastala, za nadaljnjo obdobje pa je lahko postavila le opisni zahtevek, kar je tudi storila. S tem pa sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, saj je natančno obrazložilo, zakaj je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pripravljalna vloga z modifikacijo tožbenega zahtevka je bila toženi stranki vročena dne 12. 9. 2007 in tožena stranka nanjo ni odgovorila, ali je prerekala, tega pa tudi ni storila na naroku dne 26. 9. 2007, ko je sodišče predmetno modifikacijo obravnavalo in zadevo zaključilo. Zato so protispisna in neresnična zatrjevanja tožene stranke, da se s „spremembo“ tožbe ni strinjala. Po določbi 2. odstavka 185. člena ZPP se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Tožena stranka spremembi tožbe ni nasprotovala, spustila se je v obravnavanje in šele v pritožbi uveljavlja, da se s spremembo tožbe ne strinja, zato je s temi ugovori prekludirana, sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi sploh ne gre za spremembo tožbe, temveč le za preciziranje tožbenega zahtevka za vsak mesec posebej. Ker je zapadel tudi znesek za mesec avgust 2007, je tožeča stranka tudi ta mesec zajela v tožbenem zahtevku, medtem ko je za nadaljnje mesece podala opisni zahtevek, kar je povsem pravilno in sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo po „modificiranem“ zahtevku ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka.

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da med strankama nikoli ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka v bolniškem staležu od 20. 8. 2004 dalje in je v vmesnem obdobju delala le od 1. 4. 2005 do 24. 7. 2005 in od 1. 9. 2005 do 19. 9. 2005 v skrajšanem delovnem času (štiri ure) in bila v preostalem času v bolniškem staležu, kar je razvidno iz predloženih plačilnih listov in podatkov ZZZS, zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam v tej smeri in je tožena stranka z njimi prekludirana. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-UPB1 – Ur. l. RS, št. 20/2004 in nadaljnji) v 31. členu določa, da je osnova za nadomestilo povprečna mesečna plača in nadomestila oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Osnova se valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji (1. odstavek). Nadomestilo znaša 90 % osnove ob zadržanosti od dela zaradi bolezni (2. odstavek) in ne more biti manjše od zajamčene plače in ne višji od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan (3. odstavek). Nadomestilo se mesečno valorizira skladno z rastjo povprečnih plač vseh zaposlenih v Republiki Sloveniji (4. odstavek). Tožena stranka je tožeči stranki obračunavala nižje nadomestilo plače iz razloga, ker nadomestilo ne more biti višje od plače, ki bi jo zavarovanec dobil, če bi delal, oziroma od osnove, po kateri je v času zadržanosti od dela zavarovan. Zatrjevala je, da se je osnova zmanjšala zaradi tega, ker tožnik ne bi mogel opravljati dela „brizgalec žičnih jeder“, za katerega je bilo do oktobra 2005 organizirano delo kot triizmensko delo in se je spremenilo v štiriizmensko delo, zato so za to delovno mesto odpadli dodatki za deficitarnost. Za predmetni spor je pomembno dejstvo, da je tožeča stranka pred nastopom bolniškega staleža (pred 20. 8. 2004) opravljala delo „brizgalec žičnih jeder“, ko je bilo le-to organizirano kot triizmensko delo in to je bilo tudi osnova za izračun nadomestila. Osnova za nadomestilo je namreč povprečna mesečna plača nadomestila, oziroma povprečna osnova za plačilo prispevkov v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala zadržanost od dela, torej plača, ki jo je prejemal v letu 2003. To je namreč leto preden je nastopil bolniški stalež, plača za delo „brizgalec žičnih jeder“ v treh izmenah. Tožeča stranka je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 11. 2003 za delo „brizgalec žičnih jeder“ in ne za delo planerja ali kakšno drugo delo, ki ga je začasno v skrajšanem delovnem času poskušala opravljati, vendar tudi tega ni zmogla. Tožena stranka je spremembo pri izplačilu nadomestila plače pojasnila, da se za delovno mesto „brizgalec žičnih jeder“, ki je bilo do oktobra 2005 organizirano kot triizmensko delo, z menjavo ritma prostih dni s planom spremenilo v štiriizmensko delo. Tožnika ni mogla razporediti na štiriizmensko delo, zato ga je pričela učiti planiranja, to je v času, ko je imel štiri ure bolniškega staleža in štiri ure opravljal delo v skrajšanem delovnem času. Menila je, da zaradi spremembe organizacije dela, se delo opravljal samo v dopoldanski izmeni in so za to delovno mesto odpadli dodatki za deficitarnost in zato tožnikov tožbeni zahtevek ni utemeljen. Takšna naziranja tožene stranke so pravno zmotna, ker je tožeča stranka pred bolniškim staležem opravljala delo „brizgalec žičnih jeder“ in imela za to delo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ko je bilo to organizirano kot triizmensko delo in je bilo to tudi osnova za izračun nadomestila. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je navedeno pri osnovi za izračun nadomestila upoštevalo.

Tožeča stranka je precizirala tožbeni zahtevek po podatkih o izplačanih plačah oziroma nadomestilih ob upoštevanju količnikov valorizacije skladno s podatki Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (priloga A6). Tožena stranka je res predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki pa naj bi v prvi vrsti ugotovil upravičenost tožnika do nadomestila, kot ga vtožuje, saj je menila, da tožniku nadomestilo v višji višini, kot mu ga je izplačevala, sploh ne pripada. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni opredelila, zakaj tožbeni zahtevek, ki ga je postavil tožnik, ni pravilen in kateri podatki so v obračunu uporabljeni napačno, temveč je navajala, da izračuna ni naredila, ker je menila, da je ob omejitvi, ki jo določa ZZVZZ v 3. odstavku 131. člena nepotrebna. Tožena stranka je nepravilno obračunala nižje nadomestilo tožniku v času zadržanosti od dela z obrazložitvijo, ker je v času, ko je za nekaj dni prišel delati, razporedila z njegovega delovnega mesta na drugo delovno mesto zgolj ustno, kjer naj bi bila plača nižja. Tožena stranka takšne razporeditve ni dokazala, zato je sodišče tudi ne more upoštevati, sicer pa je osnova nadomestila povprečna mesečna plača v koledarskem letu pred letom, v katerem je nastala začasna zadržanost od dela. Dejstvo je, da ima tožeča stranka sklenjeno le pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „brizgalec žičnih jeder“, čeprav na tem delovnem mestu zaradi invalidnosti ni delala, tožena stranka pa je ni razporedila na drugo ustrezno delo v skladu z odločbo ZZZS, zato je osnova za obračun nadomestila še vedno predmetna pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo višino nadomestila, obračunano na podlagi podatkov ZZZS in podatke o dejansko izplačanem nadomestilu ter faktorje, kako bi se nadomestilo valoriziralo, če se tožnikova plača ne bi zmanjševala. Tožena stranka pa tudi v pritožbi ni navajala, v čem je izračun, ki ga je upoštevalo sodišče, nepravilen.

Utemeljena pa je pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje tek zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka nepravilno odločilo od dneva opravljene obravnave dalje. Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, 13. 12. 2006) določa, da zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od dneva poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in spremenilo tek zakonskih zamudnih obresti, za kar je imelo podlago v 4. točki 358. člena ZPP.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo v preostalem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani razlogi, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške iz razloga, ker je s pritožbo uspela le v teku zakonskih zamudnih obresti od strokovnega dela (v neznatnem obsegu), tožeča stranka pa svoje stroške pritožbenega postopka, ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi zadeve (1. odstavek 165. člena ZPP).