Jedro

V zahtevi za izločitev zatrjevani izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (ki je podan, če je sodnik v isti kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti) na strani sodnice sploh ni obstajal, ter si obsojenec navedeno zakonsko določbo zmotno tolmači. Tudi obsojenčevo zgolj subjektivno prepričanje o sodničini pristranskosti (kot izločitvenem razlogu iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP) zato, ker je zoper njega že vodila in še vodi kazenske postopke v zadevah, ki so ji bile dodeljene in katero ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obsojencu lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti sodnice, ne more biti razlog za izločitev sodnice.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 27. 3. 2014 spoznalo R. Š. za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) ter mu izreklo kazen eno leto in dva meseca zapora. V plačilo mu je naložilo premoženjsko pravna zahtevka oškodovancev G. M. in M. P.; oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 30. 9. 2014 pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno dne 9. 11. 2014 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz 2. in 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Navaja, da je s pisno vlogo z dne 24. 3. 2014 pravočasno zahteval izločitev sodnice iz razlogov po 5. točki 39. člena ZKP, zahtevo za izločitev je navedel tudi ustno dne 27. 3. 2014 na glavni obravnavi. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje je navedel, da bi sodnica morala ravnati po določbi prvega odstavka 43. člena ZKP, vendar pritožbeno sodišče opozorila o kršitvi ni upoštevalo. V sodbi sodišča druge stopnje je podana precejšnja protispisnost, ki se nanaša na odločilno dejstvo o pravočasnosti zahteve za izločitev. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, skladno z določbo tretjega odstavka 422. člena ZKP pa odredi odložitev izvršitve pravnomočne sodbe.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 3. 12. 2014 meni, da ta ni utemeljena. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, saj pri odločanju ni sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Zahteva za izločitev sodnice, ki jo je sodišče prejelo istega dne kot je bila opravljena obravnava, sodnica pa je bila z zahtevo seznanjena dan za tem, je bila kot neutemeljena zavrnjena, in tako ni šlo za primer, da bi pri odločanju sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen. Protispisnost v sodbi sodišča druge stopnje ni podana, saj so razlogi obrazložitve sodbe skladni z listinami in podatki v spisu. Obsojenec seznanjen z odgovorom državne tožilke se je o odgovoru izjavil v vlogi z dne 7. 12. 2014. B.-1

4. Glede na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja: - da je konkretno kazensko zadevo - III K 54092/2013 na prvi stopnji obravnavala sodnica A. A.; - da je bil obtožni predlog obsojencu vročen dne 6. 1. 2014, skupaj z obvestilom sodnice z dne 12. 11. 2013; - da je bilo obsojencu vabilo na glavno obravnavo, razpisano za dne 27. 3. 2014, vročeno dne 26. 2. 2014 skupaj z dopisom sodnice z dne 20. 2. 2014; - da je obsojenec dne 25. 3. 2014 ob 18.30 uri (in ne dne 24. 3. 2014 kot to navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti) pooblaščeni osebi Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor oddal zapečateno ovojnico naslovljeno na Okrajno sodišče v Mariboru; - da je Okrajno sodišče v Mariboru navedeno ovojnico, v kateri je bila obsojenčeva zahteva za izločitev sodnice prejelo dne 27. 3. 2014; sodnica pa dne 28. 3. 2014 po že izrečeni sodbi; - da je obsojenec v zahtevi za izločitev zahteval izločitev sodnice iz razloga po 5. točki 39. člena ZKP (ker je sodnica dne 14. 3. 2014 v zadevi II Kr 17137/2010 izdala sklep, s katerim je zavrnila zahtevo za obnovo kazenskega postopka in v zadevi III K 55953/2012 dne 20. 2. 2014 izdala obsodilno sodbo, zoper katero je vložil pritožbo) in iz razloga po 6. točki 39. člena ZKP (ker je sodnica na glavni obravnavi v zadevi III K 55953/2012 s svojo opombo, da zoper njega vodi še en postopek, podala okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti); - da je bila v zadevi dne 27. 3. 2014 opravljena glavna obravnava v navzočnosti obsojenca, ki se je zaključila ob 15.15 uri z izrekom obsodilne sodbe; - da iz zapisnika z glavne obravnave ni razvidno, da bi obsojenec na tem naroku sodišče obvestil, da je zahteval izločitev sodnice s pisno vlogo, ali da bi na tem naroku zahteval izločitev sodnice; - da je sodnica dne 9. 4. 2014 v zvezi z zahtevo za izločitev podala izjavo; - da je predsednik Okrajnega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 11. 4. 2014 zahtevo za izločitev kot neutemeljeno zavrnil in je bil sklep obsojencu vročen dne 16. 4. 2014; - da je predsednik Višjega sodišča v Mariboru s sklepom z dne 2. 6. 2014 kot nedovoljeno zavrgel zahtevo obsojenca za izločitev predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 6. 5. 2014; - da je bila sodba sodišča prve stopnje obsojencu vročena dne 23. 4. 2014, da je obsojenec dne 4. 5. 2014 zoper sodbo vložil pritožbo, da je Višje sodišče v Mariboru s sodbo z dne 30. 9. 2014, ki je bila obsojencu vročena dne 3. 11. 2014, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

B.-2

5. Določbe Zakona o kazenskem postopku o izločitvi sodnika(1) izhajajo iz ustavno zajamčene pravice vsakogar, da o pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu odloča nepristransko sodišče(2). Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je po mnenju obsojenca podana, ker je na prvi stopnji sodila okrajna sodnica A. A., katere izločitev iz 5. in 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP je zahteval z vlogo z dne 25. 3. 2014. Enako kršitev je obsojenec uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje zavrnilo (točka 4 sodbe sodišča druge stopnje).

6. V konkretni zadevi je obsojenec od vročitve obtožnega predloga 6. 1. 2014 dalje vedel katera sodnica vodi konkretni kazenski postopek. Dne 26. 2. 2014 je prejel vabilo na glavno obravnavo za dne 27. 3. 2014. Izločitev sodnice pa je dva dni pred razpisano glavno obravnavo zahteval s pisno vlogo, katero je 25. 3. 2014 ob 18.30 uri oddal upravi zaporov. Do konca glavne obravnave dne 27. 3. 2014 sodnice ni seznanil ali opozoril, da je zoper njo vložil zahtevo za njeno izločitev in se je sodnica tako z zahtevo za izločitev seznanila šele 28. 3. 2014, to je po zaključeni glavni obravnavi in izrečeni obsodilni sodbi zoper obsojenca. Zahtevo za izločitev sodnice je predsednik sodišča kot neutemeljeno zavrnil s sklepom z dne 11. 4. 2014. 7. Pritrditi je navedbam obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, da je s pisno vlogo pravočasno zahteval izločitev sodnice. Vendar pa glede na to, da na glavni obravnavi 27. 3. 2014 sodnice (ki do konca glavne obravnave z zahtevo za njeno izločitev ni bila seznanjena) ni opozoril, da je zahteval njeno izločitev ter da je bila zahteva za izločitev sodnice s sklepom predsednika sodišča v nadaljevanju utemeljeno zavrnjena, ni moč pritrditi obsojenčevim navedbam o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Navedena kršitev je podana, če je na glavni obravnavi sodeloval sodnik, ki bi moral biti izločen (1. do 5. točka prvega odstavka in 1. do 3. točka drugega odstavka 39. člena ZKP). V konkretni zadevi pa v zahtevi za izločitev zatrjevani izločitveni razlog iz 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP (ki je podan, če je sodnik v isti kazenski zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti) na strani sodnice sploh ni obstajal, ter si obsojenec (tudi glede na njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti) navedeno zakonsko določbo zmotno tolmači. Tudi obsojenčevo zgolj subjektivno prepričanje o sodničini (ne)pristranskosti (kot izločitvenem razlogu iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP) zato, ker je zoper njega že vodila in še vodi kazenske postopke v zadevah, ki so ji bile dodeljene in katero ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obsojencu lahko objektivno vzbudila dvom o nepristranskosti sodnice, ne more biti razlog za izločitev sodnice iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP ter Vrhovno sodišče v celoti soglaša s presojo predsednika okrajnega sodišča v sklepu o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice z dne 11. 4. 2014. 8. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP v sodbi sodišča druge stopnje, ko le tej očita „protispisnost, ki se nanaša na odločilno dejstvo o pravočasnosti zahteve za izločitev“. Vrhovno sodišče ugotavlja, da so navedbe v razlogih sodbe sodišča druge stopnje (točka 4 sodbe, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje obsojenec) o datumih vložitve zahteve za izločitev (25. 3. 2014), o prejemu zahteve na sodišču (dne 27. 3. 2014) in o seznanitvi sodnice z zahtevo (dne 28. 3. 2014) skladne s podatki spisa, zato v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevana protispisnost in s tem bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Kolikor pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je zahtevo za izločitev sodnice uveljavljal tudi ustno na glavni obravnavi 27. 3. 2014, kar pa iz zapisnika glavne obravnave ne izhaja, pa glede te okoliščine (ki v podatkih spisa nima opore) zatrjuje drugače, kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka. S tem pa uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, to pa je razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni moč vložiti.

9. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitve zakona, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, le ta pa je delno vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

10. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98.a člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom, saj je obsojenec brez premoženja ter na prestajanju kazni in bi lahko bilo s plačilom sodne takse ogroženo vzdrževanje obsojenca.

(1) 39. člen ZKP.

(2) Prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije.