Jedro

Ne gre za kršitev načela uporabe sorazmernega dela solastne nepremičnine, če solastnik s prostovoljno odsotnostjo privoli v neuporabo in s tem v prikrajšanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta razvezana zakonca in solastnika vsak do 1/2 nepremičnine, to je stanovanjske hiše v Ljubljani, ki je vpisana v zemljiškoknjižnem vložku številka 881 k.o. ... Tožnik je 27.10.1999 vložil tožbo za plačilo tedanjih 3,600.000 SIT, to je nadomestila koristi za 5 let nazaj po 60.000 SIT mesečno, ker naj bi toženka uporabljala tudi njegov delež nepremičnine.

Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek z utemeljitvijo, da je v delu spornega obdobja tožnik prostovoljno opustil uporabo solastne stanovanjske hiše, v drugem delu obdobja pa je uporabljal sorazmeren del nepremičnine. Zato mu nadomestilo za neuporabo ne pripada.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter „nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker je bilo materialno pravo napačno uporabljano“. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka tako, da zatrjuje, da drugostopenjska sodba nima razlogov oziroma so razlogi v nasprotju z vsebino listin oziroma dokazov. Navedeno ne drži. Izpodbijana sodba ima več kot 3 strani obrazložitve, kjer je jasno in logično odgovorjeno na vse pritožbene trditve tožeče stranke dejanske, pravne in procesne narave. Izpodbijana sodba ima vse potrebne razloge, revizija sama pa nima nobenih navedb o tem, v čem naj bi bila pomanjkljivost obrazložitve in v čem naj bi bilo podano kakršnokoli nasprotje. Gre za povsem pavšalno in neobrazloženo revizijsko trditev, ki je ni mogoče upoštevati, saj revizijsko sodišče nobene kršitve postopka ne upošteva po uradni dolžnosti.

Vse navedeno velja tudi za drugo trditev, ki jo revizija opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ta naj bi namreč obstajala zaradi „nepravilne povezanosti z vsebino listin oziroma izpovedi in pa razlogov sodbe, kar je gotovo posledica napačno povzetega dejanskega stanja“. Za kršitev postopka bi lahko šlo, če bi sodišče drugače povzelo vsebino posameznih listin ali zapisnikov, kot izhaja iz samih teh listin oziroma zapisnikov. To kar je navedeno v reviziji kot (sicer nekonkretizirana) kršitev postopka, je v resnici samo izpodbijanje dejanskega stanja. To pa v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni podan.

Tožnik v reviziji navaja, da se v revizijskem postopku res „ne obravnava toliko dejansko stanje, razen v kolikor nakazuje na napačno uporabo materialnega prava“. Ta trditev je zmotna. Revizijsko sodišče ni dejanska, temveč pravna instanca. Navedeno je bilo že, da v reviziji razloga napačne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče uveljavljati. Zato se v revizijskem postopku dejansko stanje nič ne obravnava. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč in teh ugotovitev ni mogoče izpodbijati, spreminjati ali obhajati. Vse tiste revizijske navedbe, ki obravnavajo dejansko stanje, in te obsegajo pretežni del revizije, so zato neupoštevne.

Revizijsko sodišče povzema bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je vezano pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Ugotovljeno je, da sta pravdni stranki solastnika stanovanjske hiše vsak do 1/2 in solastnina v naravi ni razdeljena. Tožnik zahteva plačilo uporabnine za njemu solasten del stanovanjske hiše za obdobje od 27.10.1994 do 27.10.1999. V letu 1992 se je iz hiše prostovoljno odselil in bil odsoten do 1.10.1998, ko je ponovno izrazil željo po uživanju dela nepremičnine. Od 1.10.1998 do 27.10.1999 je tožnik uporabljal celotno pritlično etažo hiše, razen kurilnice, toženka je uporabljala srednjo etažo, mansardne prostore sta uporabljala njuna sinova, v kar je tožnik tiho privolil. Tožnik v reviziji trdi, da iz hiše ni šel prostovoljno, da se ni odrekel svoji pravici do uporabe nepremičnine, da mu toženka s svojo agresivnostjo onemogoča uporabo njemu solastnega deleža, da mu z vsemi sredstvi preprečuje uporabo nepremičnine in sama uporablja 90% in razporeja, katere prostore bo kdo uporabljal. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre v vseh teh trditvah za izpodbijanje dejanskega stanja, ki ni dovoljeno in zato ni upoštevno ter revizijsko sodišče nanje ne odgovarja. Poudarja pa, da se revizija v glavnem brezčasovno ukvarja s tožnikovo in toženkino uporabo solastne hiše, čeravno je relevanten le čas od 27.10.1994 do 27.10.1999. Z materialnopravnega vidika gre v tej pravdni zadevi za plačilo koristi zaradi uporabe tuje stvari po 219. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 – do 57/89). Tožnik razen s trditvijo, da je bil prikrajšan, ne utemeljuje revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Uradni preizkus revizijskega sodišča je pokazal, da je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Pri solastnikih velja načelo uporabe sorazmernega dela solastne nepremičnine (14. člen Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih; ZTLR, Uradni list SFRJ št. 6/80 in nadaljnji). V primeru kršitve take pravice ter prikrajšanja na eni strani in okoriščenja na drugi strani je utemeljena nadomestitev koristi v obliki uporabnine. V obravnavanem primeru pa iz ugotovljenega in neizpodbojnega dejanskega stanja izhaja, da je bil tožnik v prvem obdobju od 27.10.1994 do 1.10.1998 prostovoljno odsoten, zato je za to obdobje pravilna materialnopravna presoja, da tožniku zaradi privolitve v neuporabo in s tem zaradi privolitve v prikrajšanje uporabnina ne pripada. Za drugo obdobje od 1.10.1998 do 27.10.1999 pa je na podlagi ugotovitev, da je v trietažni hiši tožnik uporabljal prvo etažo, toženka drugo etažo in sinova pravdnih strank tretjo etažo (ob tihem tožnikovem pristanku na tako njuno uporabo), tožnik uporabljal sorazmerni del solastne nepremičnine. S tako presojo se revizijsko sodišče strinja in ne more pritrditi revizijski trditvi o toženkini 90% uporabi nepremičnine, ki je v nasprotju z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi v tem delu je odločitev o neutemeljenosti zahtevka materialnopravno pravilna.

Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).