Jedro

Za čas, ko je pri tožniku še potekalo zdravljenje, ni šlo za stanje trajne (ampak začasne) nezmožnosti za delo, na podlagi katere mu ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Šele ko je bilo ugotovljeno, da zdravljenje ni uspešno in da ni pričakovati izboljšanja, je bilo zdravljenje zaključeno. Ta dan je treba šteti kot dan nastanka invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženca št. ... z dne 6. 6. 2007 ter da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti od 1. 2. 2001 dalje.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da je v zadevi sporno, kdaj je pri tožniku nastala invalidnost I. kategorije. Tožnik zatrjuje, da je invalidnost I. kategorije nastopila 1. 2. 2001, toženec pa, da je nastopila 16. 11. 2005. Med strankama je nesporno, da so nemški organi socialnega zavarovanja tožniku priznali I. kategorijo invalidnosti od 1. 2. 2001 dalje. Celotno medicinsko in drugo dokumentacijo so nato odstopili tožencu, da odloči o priznanju pravic na podlagi zavarovanja, ki ga je imel v Sloveniji. Po tožnikovem mnenju toženec ni imel ne pravne in ne dejanske podlage, da mu prizna I. kategorijo invalidnosti šele od 16. 11. 2005 dalje. Tožnik je bil nesporno zaposlen v Nemčiji in je tam uveljavljal vse pravice, ki mu gredo na podlagi dela in na podlagi zavarovanja. Tam je bilo tudi ugotovljeno, da je postal invalid I. kategorije s 1. 2. 2001. Slovenski organi socialnega zavarovanja so bili dolžni priznati odločbo nemškega zavoda za socialno zavarovanje in niso smeli posegati v odločitev nemških organov socialnega zavarovanja. To še posebej zaradi tega, ker v postopku v Sloveniji ni bila pridobljena nobena dodatna medicinska dokumentacija, iz katere bi sledilo drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v Nemčiji. Da je pri tožniku nastopila I. kategorija invalidnosti že dne 1. 2. 2001, je potrdil tudi sodni izvedenec. Iz mnenja izhaja, da je pri tožniku trajna nezmožnost za delo nastopila 6. 7. 2000. Res je bila tedaj predvidena možnost, da se bo tožniku zdravstveno stanje izboljšalo, kar pa v ničemer ne spremeni ugotovitve, da pri tožniku od 6. 7. 2000 obstaja I. kategorija invalidnosti. V letu 2003 je bil na rehabilitaciji, vendar vsi izvidi, narejeni po tej rehabilitaciji ugotavljajo, da se je tožnikovo zdravstveno stanje po 6. 7. 2000 samo še poslabšalo. Če bi prišlo do nakazanega izboljšanja zdravstvenega stanja, potem bi se kategorija invalidnosti eventualno lahko spremenila samo od dneva, ko bi bilo ugotovljeno izboljšanje. Ker do izboljšanja ni prišlo, to pomeni, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije od 6. 7. 2000 in še nadalje. Sodišče ne bi smelo odkloniti mnenja sodnega izvedenca, pri čemer za odklonitev niti ne navaja tehtnih razlogov. Gre namreč za strokovno vprašanje, glede katerega sodišče ni usposobljeno odločati brez pomoči izvedenca. Mnenje izvedenca bi lahko ovrglo samo na podlagi kakega drugega strokovnega mnenja, ki bi ponudilo bolj tehtne ugotovitve in razloge, kot jih je ponudil imenovani izvedenec. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno ,da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Obenem priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPP).

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 6. 6. 2007 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 1. 2007, s katero je toženec odločil, da se tožnik razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 16. 11. 2005 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine. Ponovni kontrolni pregled je potreben v decembru 2009. V zadevi je sporen datum nastanka I. kategorije invalidnosti.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl., v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-1) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da se zavarovanec razvrsti v I. kategorijo invalidnosti, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je bila pri tožniku že od 19. 11. 1996 dalje ugotovljena III. kategorija invalidnosti, vendar mu niso bile priznane pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako je bila z dokončno odločbo, opr. št. ... z dne 28. 9. 2001 zavrnjena njegova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo, opr. št. ... z dne 5. 1. 2001, s katero je toženec odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine, to pa iz razloga, ker zaenkrat še ni podana I. kategorija invalidnosti. Nemški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja je tožencu predložil tožnikov zahtevek, da se ponovno obravnava vprašanje invalidnosti in da se mu prizna pravice iz invalidskega zavarovanja. Kot to ugotavlja toženec v prvostopenjski odločbi in kar očitno med strankama tudi ni sporno, se je postopek začel na predlog zavarovanca, ki je bil vložen dne 20. 3. 2006. V predsodnem postopku sta vprašanje invalidnosti ugotavljali najprej invalidska komisija I. stopnje dne 19. 12. 2006 ter nato tudi invalidska komisija II. stopnje dne 4. 6. 2007. Obe komisiji ugotavljata, da je od 16. 11. 2005 (v mnenju invalidske komisije II. stopnje je sicer datum 25. 11. 2005, vendar gre očitno za pomoto, kot to navaja tudi toženec) podana izguba delovne zmožnosti, torej I. kategorija invalidnosti, ker tožnik ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela. Vprašanje, kdaj je prišlo do izgube delovne zmožnosti, je sodišče prve stopnje razčiščevalo tudi s pridobitvijo mnenja sodnega izvedenca specialista psihiatra. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, datiranega z dne 16. 10. 2009 ter dopolnitve tega mnenja, datiranega z dne 2. 12. 2009, izhaja ugotovitev izvedenca, da je bil tožnik nezmožen za delo s psihiatrične plati od 6. 7. 2000 dalje. Sodni izvedenec je pri tem posebej poudaril, da ne more ugotoviti, od kdaj je bil tožnik v bolniškem staležu ter da gre pri ugotavljanju delazmožnosti in invalidnosti za odnos bolnik – zdravnik in zavarovanec – zavarovalnica. Na dan 6. 7. 2000 je bilo sicer predvideno, da obstaja možnost izboljšanja, vendar se ta možnost pozneje ni realizirala, kar po mnenju sodnega izvedenca pomeni, da je bila nezmožnost za delo podana že od 6. 7. 2000 dalje. To pa po mnenju izvedenca nujno ne pomeni obveznosti zavarovalnice, da mu ta datum prizna za nastop invalidnosti, saj zavarovalnica socialne bonitete priznava v okviru veljavnih predpisov, ki pa niso v domeni medicinske stroke. Sodišče prve stopnje je kot datum nastanka I. kategorije invalidnosti sprejelo datum, kot ga je v predsodnem postopku ugotovil toženec oziroma izhaja iz mnenje obeh invalidskih komisij, torej, da je pri tožniku invalidnost I. kategorije podana od 16. 11. 2005 dalje, saj zdravljenje do tedaj še ni bilo zaključeno. Do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju je po mnenju toženca in tudi sodišča prve stopnje prišlo šele s 16. 11. 2005. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je pri razsoji sporne zadeve odločilno vprašanje, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno, torej, kdaj je prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju. ZPIZ-1 v I. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Torej tudi glede vprašanja popolne izgube delazmožnosti je potrebno ugotavljati, kdaj je prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so bile izražene v taki meri, da ni podana zgolj začasna nezmožnost za delo, temveč da gre za trajno nezmožnost za delo, torej za stanje, ko sprememb v zdravstvenem stanju ni mogoče več odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Iz izvidov, ki jih citirata tako obe invalidski komisiji kot tudi sodni izvedenec, pa izhaja dejstvo, da je pri tožniku potekalo zdravljenje, torej ni šlo še za stanje trajne nezmožnosti za delo, temveč kvečjemu za začasno nezmožnost za delo, na podlagi katere pa ni mogoče priznati pravic iz invalidskega zavarovanja. Iz izvida psihiatra z dne 22. 7. 2002 izhaja, da tožnik sicer ni zmožen opravljati pridobitnega dela od 6. 7. 2000, vendar zdravljenje ni izčrpano ter je možno izboljšanje. Iz navedenega izvida nedvomno izhaja, da pri tožniku zdravljenje še ni bilo končano. Stanje se je očitno spreminjalo, tožnik je bil podvržen medikamentozno psihiatričnemu zdravljenju. Iz izvida, ki ga je pri presoji sporne zadeve upošteval toženec z dne 16. 11. 2005, pa izhaja ugotovitev, da se je pri tožniku pojavila kronifikacija ter rezistenca na zdravljenje ter da ni pričakovati izboljšanja, je pa potreben kontrolni pregled čez tri leta. Iz navedenega mnenja torej povsem jasno izhaja, da zdravljenje očitno ni uspešno ter da ni pričakovati izboljšanja, kar pomeni, da je v bistvu zdravljenje oziroma medicinska rehabilitacija končana in da gre za trajne spremembe. Glede na te ugotovitve je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na mnenji obeh invalidskih komisij, ki podrobno navajata medicinsko dokumentacijo ter tudi ustrezno obrazložita zdravstvene težave, ki bistveno vplivajo na nastanek invalidnosti (huda depresivna epizoda brez psihotičnih simptomov). Glede na tožnikove zdravstvene težave je bila tudi invalidska komisija II. stopnje ustrezno sestavljena, saj je v senatu poleg ostalih specialistov sodeloval tudi specialist psihiater.

Neutemeljene so torej pritožbene navedbe, da sodišče ni ustrezno razčistilo dejanskega stanja ter da ne bi smelo odkloniti mnenja sodnega izvedenca. Sodišče to mnenje ni odklonilo. Skladno z 8. členom ZPP sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka presodi, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodni izvedenec je glede na sedanje stanje, torej glede na to, da zdravljenje očitno ni bilo uspešno, ugotavljal, da je bila ves čas, torej že vse od 6. 7. 2000 dalje podana nezmožnost za delo, vendar pa je pri tem potrebno ločiti, kot je bilo to že opozorjeno na vprašanje začasne nezmožnosti za delo in pa trajne nezmožnosti za delo. Zgolj trajna nezmožnost za delo je odločilna pri vprašanju, kdaj je prišlo do izgube delazmožnosti, zaradi katere se zavarovanca razvrsti v I. kategorijo invalidnosti.

Na odločitev tudi ne vpliva odločitev tujega organa glede invalidnosti. Kot je to poudarilo že Vrhovno sodišče RS v drugi zadevi pod opr. št. VIII Ips 205/2009 z dne 10. 5. 2010, je pri ugotavljanju invalidnosti in pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji, potrebno izhajati iz določb slovenske zakonodaje, saj so predpisi držav lahko različni in s tem tudi kategorizacija invalidnosti in pravice, ki izhajajo iz tega naslova. Toženec torej pri presoji ni bil vezan na odločitev, kakršno je sprejel nemški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.