Jedro

Pri ugotavljanju invalidnosti in pogoju za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji (ki jo uveljavlja tožnik), je treba izhajati iz določb slovenske zakonodaje, saj so predpisi držav lahko različni in s tem tudi kategorizacija invalidnosti in pravice, ki izhajajo iz tega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke, št. 9002991 z dne 6. 6. 2007 in za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti od 1. 2. 2001 dalje. Ugotovilo je, da je odločba tožene stranke, s katero je bil tožnik uvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni od 16. 11. 2005 dalje zakonita. Glede na to, da je bilo zdravljenje zaključeno oziroma zdravstveno stanje dokončno šele z dnem 16. 11. 2005, pred tem datumom I. kategorija invalidnosti po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) še ni nastopila.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri ugotavljanju invalidnosti in pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji, je potrebno izhajati iz določb slovenske zakonodaje, po teh določbah pa invalidnosti I. kategorije ni mogoče priznati, če zdravljenje še ni končano. Ker je bilo končano pri tožniku 16. 11. 2005, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložil tožnik, ki uveljavlja „vse revizijske razloge“. Navaja, da je bil nazadnje pred invalidsko upokojitvijo zaposlen v Nemčiji, kjer je bila tudi ugotovljena invalidnost I. kategorije. Meni, da tožena stranka ni imela ne pravne ne dejanske podlage, da bi se spuščala v to, kdaj je pri tožniku nastopila invalidnost I. kategorije. Priznati bi morala odločbo nemškega organa invalidskega zavarovanja. Po pravu, priznanem v Nemčiji, je tožnik invalid I. kategorije od 1. 2. 2001 dalje, zato je od tega dne dalje upravičen do sorazmernega dela invalidske pokojnine v Republiki Sloveniji. Ne drži, da je bil tožnik do 16. 11. 2005 na bolovanju, v letu 2003 je bil le kot invalid poslan na rehabilitacijo. Po njej pa se mu zdravstveno stanje ni izboljšalo, kot so pričakovali, ampak je bilo le slabše. Rehabilitacija pa ni zdravljenje, ampak predstavlja poskus, da se invalida usposobi za kakšno drugo delo. Ne gre prezreti tudi dejstva, da je sodni izvedenec ugotovil, da je pri tožniku nastopila invalidnost I. kategorije 6. 7. 2000, kot je to ugotovil psihiater v Nemčiji. Tehtnih razlogov, da sodišči tega mnenja nista upoštevali, nista navedli. Revident predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Revizija uveljavlja „vse revizijske razloge“, pri čemer bistvenih kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče druge stopnje, ne konkretizira. Zato z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni bilo mogoče preizkusiti.

6. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

7. Sodišču druge stopnje se očita zmotna uporaba materialnega prava, konkretno glede vprašanja, kdaj je pri tožniku nastopila invalidnost I. kategorije. Pretežno so revizijske navedbe usmerjene v to, da bi morala tožena stranka glede na priznano invalidnost I. kategorije z dne 1. 2. 2001 v Nemčiji tožniku priznati invalidnost od tega dne, hkrati s pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Kot je že pojasnilo sodišče druge stopnje, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 205/2009 z dne 10. 5. 2010, je pri ugotavljanju invalidnosti in pogoju za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine na podlagi dobe, dosežene v Republiki Sloveniji (ki jo uveljavlja tožnik), potrebno izhajati iz določb slovenske zakonodaje, saj so predpisi držav lahko različni in s tem tudi kategorizacija invalidnosti in pravice, ki izhajajo iz tega naslova. Zato je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka pri presoji o tem, ali je pri tožniku nastopila invalidnost I. kategorije in kdaj, ni bila vezana na odločitev, ki jo je sprejel nemški nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

8. Po prvem odstavku 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Za ugotovitev, kdaj je prišlo do popolne izgube tožnikove delazmožnosti, je bilo torej treba razčistiti, kdaj je prišlo do trajnih sprememb v zdravstvenem stanju, ki so izražene v taki meri, da ni podana zgolj začasna nezmožnost za delo, temveč trajna. Kot sta ugotovili nižji sodišči, je bil tožnik od 19. 11. 1996 invalid III. kategorije, na njegov predlog, vložen 20. 3. 2006, pa sta v predsodnem postopku vprašanje invalidnosti ugotavljali invalidska komisija I. stopnje dne 19. 12. 2006 in invalidska komisija II. stopnje dne 4. 6. 2007. Obe sta ugotovili, da je tožnik od 16. 11. 2005 nezmožen za delo in je torej od tega dne dalje invalid I. kategorije. Iz izvida psihiatra z dne 22. 7. 2002 sicer res izhaja, da tožnik ni zmožen opravljati pridobitnega dela od 6. 7. 2000, vendar pa tudi, da zdravljenje še ni izčrpano ter je možno izboljšanje. Zdravljenje še ni bilo končano, ker se je stanje očitno spreminjalo vse do končne ugotovitve z dne 16. 11. 2005, da izboljšanja ni mogoče več pričakovati. Glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na citirano določbo ZPIZ-1, je presoja sodišča druge stopnje, da pri tožniku po predpisih, veljavnih v Republiki Sloveniji, invalidnost ni nastopila pred 16. 11. 2005, zakonita. Navedb revizije, s katerimi revident skuša izpodbiti tako dokazno oceno in pomenijo uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče ni upoštevalo.

9. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.