Jedro

V primeru, da gre za osebo, ki spada v skupino ranljivih oseb, večja ranljivost takšne osebe za morebitno kršitev temeljnih človekovih pravic zahteva, da mora država članica, ki izvaja predajo, če seveda predhodno ugotovi, da gre za posebne okoliščine ranljive osebe, pri vsaki taki predaji preveriti, ali je določena zdravstvena oskrba in/ali zdravljenje tudi v praksi na voljo in dostopna v odgovorni državi članici ter v določenih primerih tudi zahtevati od odgovorne države članice, da poda individualno zagotovilo za individualnega prosilca za mednarodno zaščito še pred izvedbo predaje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-814/2016/10 (1313-07) z dne 21. 7. 2016 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-814/2016/10 (1313-07) z dne 21. 7. 2016 odloži do izdaje pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-814/2016/10 (1313-07) z dne 21. 7. 2016, s katerim je tožena stranka odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ker bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU) za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 15. 4. 2016. Po pridobljenih podatkih je tožena stranka ugotovila, da je tožnik v evropski prostor vstopil ilegalno preko Republike Hrvaške. Tožena stranka je Republiki Hrvaški dne 28. 4. 2016 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba III). Pristojni organ Republike Hrvaške je podal odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje prosilčeve prošnje, zato je bil s tožnikom dne 8. 7. 2016 opravljen osebni razgovor skladno s 5. členom Dublinske uredbe III z namenom ugotovitve dejanskega stanja glede določitve odgovorne države članice za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

2. Nadalje, iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik na osebnem razgovoru z dne 8. 7. 2016 povedal, da se je skozi Hrvaško samo peljal in da tam ni bival, saj je pot organiziral tihotapec, zato s Hrvaško nima nobenih izkušenj in ne ve, kako bi z njim ravnali. Nadalje je povedal, da ima v Franciji sina starega 4 leta in sestro. Z materjo svojega otroka je fizično obračunal, zaradi tega, ker je prekomerno začela uživati droge, zato mu je sodišče naložilo kazen izgona iz Francije za čas enega leta, mater pa je pridobila skrbništvo nad njegovim otrokom.

3. Tožena stranka se je v izpodbijanem sklepu oprla na dopis UNHCR z dne 21. 5. 2015, čeprav tožnik ni navajal nobenih težav na Hrvaškem niti ni predložil nobenih dokazov, da bi na Hrvaškem obstajale nevzdržne razmere. V dopisu UNHCR z dne 21. 5. 2015 so razmere v azilnem domu na Hrvaškem opisane kot dobre, in sicer, da je prisoten zdravnik 4 ure na teden, medicinska sestra 8 ur, nujna pomoč je financirana s strani Rdečega križa, za varnost skrbijo policisti, dokler ne bodo varovanje prevzeli varnostniki, prav tako pa so prisotni tudi socialni delavci, pravniki, študenti pravne fakultete in nevladne organizacije. Nadalje je tožena stranka ugotovila, da je prosilcem za mednarodno zaščito nudena potrebna zdravstvena oskrba in brezplačna pravna pomoč na podlagi Zakona o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015). Tožena stranka je navedla, da Dublinska uredba III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite, zato se vse te države skladno s protokolom k Amsterdamski pogodbi štejejo kot varne izvorne države oziroma analogno varne tretje države, ki spoštujejo načelo nevračanja. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka ugotovila, da trenutno v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema, zaradi posebnih pritiskov, ki bi lahko ogrozile nemoteno delovanje sistema in ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. I U 165/2015 z dne 3. 2. 2015, v kateri sodišče navaja, da mu ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih. Prav tako pa Republike Hrvaške ni obravnaval noben evropski organ z v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu še zapisala, da se bo skladno s prvim odstavkom 29. člena Dublinske uredbe III dogovorila s pristojnim organom Republike Hrvaške o sprejemu tožnika, ki bo na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje. Če pa tožnik Republiki Hrvaški ne bo predan v roku, bo njegovo prošnjo za mednarodno zaščito obravnavala Republika Slovenija.

4. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava ter kršitev določb postopka. Tožnik v tožbi uveljavlja sistemske pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

5. V zvezi s splošno situacijo v Republiki Hrvaški tožnik navaja, da je veliko prebral o nemogočih razmerah v azilnih domovih, zaradi česar ima utemeljen strah in domnevo, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, ki bi lahko povzročile nehumano ravnanje. Vse to izhaja iz članka/poročila Raziskovalnega instituta za Migracije iz Berlina (moving europe) z dne 6. 1. 2016, dostopen na spletni strani http://moving-europe.org/croatia-slavonski-brod-transit-camp-for-migrants-and-refugees, in sicer, da obstaja sistematično nasilje in nezakonit postopek na strani hrvaških policistov; migranti in begunci, označeni kot „ne-SIA“ (njihova država izvora ni Sirija, Irak ali Afganistan) pa opisujejo nasilna dejanja, nečloveško ravnanje in kršitev človekovih pravic (načelo nevračanja). Tožnik pojasnjuje, da ni pomembno, kje točno so se dogajale navedene kršitve, temveč to, da se govori o splošni situaciji in praksi. Tožniku se poraja dvom tudi v nastanitvene zmogljivosti, glede na to, da je od septembra 2015 dalje nastanitveni objekt zgolj v sprejemnem centru v Kutini, o čemer poroča spletna stran http://www.asylumineurope.org/reports/country/croatia/. Tožnik graja obrazložitev izpodbijanega sklepa, kjer je tožena stranka zgolj teoretično pojasnila, zakaj se države članice EU štejejo kot varne države, z ničemer pa ni utemeljila, zakaj je Republika Hrvaška varna država za tožnika, poleg tega se ni opredelila do navedb tožnika niti do tega, ali Republika Hrvaška res spoštuje načelo nevračanja. Tožena stranka se tudi napačno sklicuje, da obstaja neizpodbojna domneva, da države članice EU spoštujejo načelo nevračanja, saj je tako smiselno odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v zadevi M.S.S. proti Grčiji. Tožnik meni, da bi tožena stranka z njegovo vrnitvijo v Republiko Hrvaško posredno kršila načelo nevračanja, kar je prepovedano v 3. členu Evropske konvencije za človekove pravice (v nadaljevanju EKČP) in 33. členu Ženevske konvencije (v nadaljevanju ŽK). V zvezi z vsem tem tožnik graja, da tožena stranka ni pravilno ugotovila varnostne situacije na Hrvaškem in stanja hrvaškega azilnega sistema oziroma slednjega sploh ni ugotavljala, pri tem pa se sklicuje na članek z dne 2. 8. 2013, dostopen na spletni strani http://www.lowyinterpreter.org/post/2013/08/02/The-EUs-dysfunctional-asylum-system.aspx, iz katerega tožba izpostavlja, da skupni standardi, zapisani v zakonu, se ne prevesijo vedno v splošno prakso, da prosilci za azil živijo v začasnih bivališčih, nimajo ustreznega pravnega svetovanja, psiholoških storitev in da hrvaški sprejemni centri nimajo ustreznih varnostnih ukrepov, ter na poročilo Human Rights Watch – World Report 2014, dostopno na spletni strani https://www.hrw.org/world-report/2014/country-chapters/european-union#croatia, iz katerega tožba izpostavlja, da so sprejemni centri prenatrpani, da so bili nekateri prosilci za azil premeščeni v zaprte centre in da zaščita otrok brez spremstva ostaja problematična. Sklicevanje tožene stranke na sodbo Upravnega sodišča opr. št. I U 165/2015, ki je neobjavljena, pa je najmanj kršilo tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6. V zvezi z njegovim individualnim položajem v Republiki Hrvaški pa tožnik navaja, da je že na osebnem razgovoru povedal, da ne zna oceniti razmer na Hrvaškem, saj tam ni bil v nobenem azilnem domu, ker se je samo peljal po Hrvaški. Želi si ostati v Sloveniji in svobodno ustvarjati, rad bi šel tudi v Francijo, kjer ima sestro, ki ima francosko državljanstvo in majhnega otroka, ki je v skrbništvu matere. Na Hrvaško si ne želi, ker je veliko prebral o nemogočih razmerah v azilnih domovih, hkrati pa zato, ker Republika Hrvaška zanj ni varna država, saj je notranji minister javno izrazil mnenje, da med drugimi tudi državljani Maroka ne morejo pridobiti mednarodne zaščite. Glede na izjave tožnika, bi se tožena stranka morala opredeliti do vprašanja, ali bi bil tožniku omogočen dostop do učinkovitega azilnega postopka in s tem povezane neodvisne odločitve o zaščiti in begunskem statusu. Tožnik je namreč mnenja, da v Republiki Hrvaški ne bodo prepoznali njegovih razlogov za vložitev prošnje za mednarodno zaščito in dejstva, da je tožnik resnično preganjan v svoji izvorni državi, kar vse je tožnik že v zadostni meri utemeljil v podani prošnji za mednarodno zaščito, zato je vzpostavljen resen dvom, da bi ga Republika Hrvaška neutemeljeno vrnila v izvorno državo. Poleg tega tožnik izpostavlja tudi svoje zdravstveno stanje, ker je psihični bolnik, saj je bil v času, ko je v Sloveniji, na zdravljenju v psihiatrični ustanovi v Idriji. Sedaj jemlje zdravila in je stanje boljše, vendar glede na navedbe, kako je poskrbljeno za zdravje v azilnih domovih na Hrvaškem, je utemeljeno pričakovati, da tam ne bo deležen potrebne oziroma nujne obravnave. Na podlagi vsega navedenega tožnik predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

7. Tožnik je skupaj s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe skladno s 32. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi tožeče stranke zoper izpodbijani sklep. V zahtevi za izdajo začasne odredbe se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi opr. št. Up 63/2011. Navaja, da je za prosilca učinek izpodbijanega akta enak kot v primeru, ko je prosilčeva tožba za mednarodno zaščito zavrnjena, saj je po izrecni določbi četrtega odstavka 74. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) določeno, da ima suspenzivni učinek. Tudi če bi tožnik v upravnem sporu uspel in bi bil izpodbijani sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja tožnik ne bi mogel več izboljšati, ker se njegova zadeva ne bi mogla reševati v Sloveniji in bi mu z izročitvijo Republiki Hrvaški prenehal pravni interes, saj se tožnik tu več ne bi nahajal. Z izvršitvijo izpodbijanega sklepa bi se kršila tožnikova pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Tožnik navaja, da bi mu bila z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države, zaradi tega tudi ne bi več izkazoval pravnega interesa.

8. Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena ZUS-1 predložila predmetne upravne spise ter obenem vložila odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri izpodbijanem sklepu. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne. Dodatno navaja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Hrvaško in bo z nadaljnjimi postopki počakala do končne odločitve sodišča. K I. točki izreka:

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je le-ta odločila, da prošnje tožnika za mednarodno zaščito ne bo obravnavala, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna za obravnavo njegove prošnje.

11. Med strankama v obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik ilegalno vstopil v evropski prostor preko Republike Hrvaške ter da je pristojni organ Republike Hrvaške je dne 27. 6. 2016 odgovoril, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito na podlagi prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III.

12. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi prvega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Določba prvega odstavka 13. člena Dublinske uredbe III določa, da kadar se na podlagi dokazov ali posrednih okoliščin, opisanih na dveh seznamih iz tretjega odstavka 22. člena Dublinske uredbe III, vključno s podatki iz Uredbe (EU) št. 603/2013(1), ugotovi, da je prosilec ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal mejo države članice po kopnem, morju ali zraku, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je vstopil na ta način. Ta odgovornost preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje.

13. Drugi pododstavek 2. odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, na katerega se v tožbi sklicuje tožnik, določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU o temeljnih pravicah), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. V 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah pa je določeno, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju.

14. Med strankama je sporno vprašanje, ali je tožnikova predaja Republiki Hrvaški mogoča, saj tožnik v tožbi zatrjuje, da je psihični bolnik, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev ter da mu zaradi sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški ne bo nudena potrebna oziroma nujna obravnava.

15. Tožnik v tožbi navaja, da naj bi bila v Republiki Hrvaški zdravstvena oskrba slaba ter da nimajo ustreznih psiholoških storitev, o čemer poroča članek z dne 2. 8. 2013, dostopen na spletni strani http://www.lowyinterpreter.org/post/2013/08/02/The-EUs-dysfunctional-asylum-system.aspx. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito z dne 15. 4. 2016 zatrjeval, da ima psihične težave ter, da je v Centru za tujce v Postojni poskušal narediti samomor, nato pa je bil v psihiatrični bolnici v Idriji dvajset dni. Psihične težave je imel že pred prihodom v Postojno, kjer pa se mu je stanje poslabšalo, ker so mu ves čas govorili, da ga bodo vrnili v Maroko in niso resno jemali njegovih razlogov za zapustitev izvorne države (politične težave). Iz dopisa Centra za tujce št. 2253-105/2016/10 (216-10) z dne 12. 4. 2016 izhaja, da je bil tožnik od 14. 3. 2016 do 25. 3. 2016 in od 26. 3. 2016 do 7. 4. 21016 na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Iz izpodbijanega sklepa pa izhaja le, da se je tožena stranka glede zdravstvene oskrbe v Republiki Hrvaški oprla na dopis UNHCR z dne 21. 5. 2015 in na določbe Zakona o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015). Dopis UNHCR z dne 21. 5. 2016 glede zdravstvene oskrbe pravi, da je v azilnem domu prisoten zdravnik 4 ure na teden in 8 ur medicinska sestra, če pa bi nekdo potreboval nujno pomoč, je le-ta plačan s strani Rdečega križa. Prav tako je zagotovljena oskrba duševno bolnih oseb s strani Rdečega križa v Kutini. Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015) pa naj bi določal, da mora biti prosilcem za mednarodno zaščito nudena potrebna zdravstvena oskrba. Ne glede na to pa niti iz izpodbijanega sklepa niti iz upravnih spisov ne izhaja, da bi tožena stranka pridobila kakršnekoli podatke o razlogih za tožnikovo zdravljenje v Psihiatrični bolnišnici Idrija ter podatke o dejanski psihiatrični zdravstveni oskrbi v Republiki Hrvaški.

16. Dublinska uredba III v prvem v zvezi z drugim odstavkom 32. člena določa, da „zgolj za zagotovitev zdravstvene oskrbe ali zdravljenja, zlasti za invalidne osebe, starejše, nosečnice, mladoletnike in osebe, ki so bile mučene, posiljene ali so bile podvržene drugim hudim oblikam psihološkega, fizičnega in spolnega nasilja, država članica, ki izvede predajo, odgovorni državi članici posreduje informacije, s katerimi razpolaga pristojni organ v skladu z nacionalnim pravom, o kakršnih koli posebnih potrebah osebe, ki jo predaja, kar lahko v določenih primerih zajema informacije o telesnem ali duševnem zdravju te osebe. /.../ Država članica, ki izvede predajo, informacije /.../ odgovorni državi članici posreduje samo po izrecnem soglasju prosilca in/ali osebe, ki ga zastopa /.../“(2). V primeru, da gre za osebo, ki spada v skupino ranljivih oseb, večja ranljivost takšne osebe za morebitno kršitev temeljnih človekovih pravic zahteva, da mora država članica, ki izvaja predajo, če seveda predhodno ugotovi, da gre za posebne okoliščine ranljive osebe, pri vsaki taki predaji preveriti, ali je določena zdravstvena oskrba in/ali zdravljenje tudi v praksi na voljo in dostopna v odgovorni državi članici ter v določenih primerih tudi zahtevati od odgovorne države članice, da poda individualno zagotovilo za individualnega prosilca za mednarodno zaščito še pred izvedbo predaje. Tak pristop v zvezi z ranljivimi osebami, ko je šlo za ranljivost mladoletnikov v spremstvu staršev, je postal pravni standard v zvezi z varstvom pravice iz 4. člena Listine EU oziroma 3. člena EKČP na podlagi sodne odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Tarakhel proti Švici(3).

17. Po presoji sodišča tožnik tako v tožbi utemeljeno opozarjajo na to, da se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni konkretno opredelila do njegovih ključnih navedb v zvezi z njegovimi psihičnimi težavami in neustrezno zdravstveno oskrbo v Republiki Hrvaški, ki jih je tožnik navajal kot razlog, da ne bi smel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, ker tam ne bi bil obravnavan skladno s standardi Dublinske uredbe III in Recepcijske direktive(4). Toženi stranki so bile okoliščine o zdravstvenem stanju tožnika znane že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ko je prejela celotno tožnikovo dokumentacijo s strani Centra za tujce in ko je tožnik že na osebnem razgovoru na posebno vprašanje „Posebne potrebe ali problemi“ navajal svoje psihične zdravstvene težave. V zvezi z vsem tem se tožena stranka v izpodbijanem sklepu le pavšalno sklicuje na dopis UNHCR z dne 21. 5. 2015 in na Zakon o međunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/2015), da so razmere v nastanitvenih centrih na Hrvaškem v zvezi z zdravstveno oskrbo dobre. Ta ugotovitev bi zadoščala za pripadnike splošne populacije prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa za obravnavanega tožnika, ki je zatrjeval, da ima psihične težave ter da je v Centru za tujce v Postojni poskušal narediti samomor, nato pa je bil v psihiatrični bolnici v Idriji dvajset dni. Iz upravnih spisov izhaja, da je bil tožnik na zdravljenju v Psihiatrični bolnišnici Idrija od 14. 3. 2016 do 25. 3. 2016 in od 26. 3. 2016 do 7. 4. 21016. Psihične težave je imel že pred prihodom v Postojno, kjer pa se mu je stanje poslabšalo, ker so mu ves čas govorili, da ga bodo vrnili v Maroko in niso resno jemali njegovih razlogov za zapustitev izvorne države (politične težave).

18. Tožena stranka mora na podlagi prvega odstavka 22. člena v zvezi z 21. členom Recepcijske direktive, ki se uporablja tudi v postopkih predaje na podlagi uvodne izjave št. 11 Dublinske uredbe III, oceniti, ali prosilec spada v skupino ranljivih oseb. Določilo člena 21. Recepcijske direktive pravi, da „države članice pri prenosu te direktive v nacionalno pravo upoštevajo poseben položaj ranljivih oseb, kot so /.../, osebe z motnjami v duševnem zdravju /.../“. Prvi odstavek 22. člena Recepcijske direktive pa določa, da za učinkovito izvajanje splošnega načela o ranljivih osebah, „države članice ocenijo, ali je prosilec s posebnimi potrebami glede sprejema. Države članice tudi navedejo naravo takih potreb. Ta ocena se začne pripravljati v razumnem obdobju potem, ko je bila podana prošnja za mednarodno zaščito, ter jo je mogoče vključiti v obstoječe nacionalne postopke. Države članice zagotovijo, da se te posebne potrebe glede sprejema v skladu z določbami te direktive obravnavajo tudi, če se pokažejo v poznejši fazi azilnega postopka. Države članice zagotovijo, da se pri podpori, ki se nudi prosilcem s posebnimi potrebami glede sprejema v skladu s to direktivo, ves čas azilnega postopka upoštevajo njihove posebne potrebe glede sprejema, in zagotovijo ustrezno spremljanje njihovega položaja.“

19. Na podlagi navedenega po mnenju sodišča odločitev tožene stranke o predaji tožnika Republiki Hrvaški temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju glede stopnje ranljivosti tožnika in je posledično v bistvenem delu premalo obrazložena. Tožena stranka je s tem, da se ni opredelila do ključnih navedb in dokazov, v postopku kršila pravila postopka, ki so lahko vplivala na zakonitost odločitve; posledično je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, kar pa bi lahko imelo tudi vpliv na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče je zato na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti vsa pomembna dejstva, na katera je opozorilo sodišče in presoditi tudi stopnjo ranljivosti zdravstvenega stanja tožnika oziroma njegove ogroženosti v primeru predaje, v luči zahteve po morebitni izpolnitvi standarda glede pridobitve individualnega zagotovila s strani Republike Hrvaške o zdravstveni oskrbi za tožnika. Tožena stranka je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

20. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, saj so bile že zgoraj navedene okoliščine zadosten razlog za odpravo izpodbijanega sklepa.

K II. točki izreka:

21. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

22. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv; v pravnem pouku sklepa je izrecno navedeno, da tožba zoper sklep ne zadrži izvršitve sklepa, kljub temu pa je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja. Ker se tudi po uveljavitvi Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z dne 24. 4. 2016 za postopke sodnega varstva določba 74. člena ZMZ uporablja v primerih, če je oseba vložila prošnjo za mednarodno zaščito pred uveljavitvijo ZMZ-1, kot je tudi obravnavani primer (125. člen ZMZ-1), to pomeni tudi, da je zoper to sodbo dopustna pritožba (peti odstavek 74. člena ZMZ) ter da s to sodbo tako v zadevi še ni pravnomočno odločeno. Glede na to je pravni interes tožnika za zahtevo za začasno odredbo tudi ob izdaji te sodbe še izkazan.

23. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred pravnomočno odločitvijo v zadevi, bi namreč to lahko pomenilo, da bi bila navkljub določilu člena tretjega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III, vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja iz različnih možnih dejanskih razlogov otežena(5). Če bi tožnik v upravnem sporu uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena v ponovni postopek, si s tem svojega pravnega položaja morebiti ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega sklepa tudi ne nasprotuje javni koristi, ki se kaže tudi v varstvu integritete učinkovitosti pritožbenega postopka pred Vrhovnim sodiščem. Navsezadnje je toženka v odgovoru na zahtevo za izdajo začasne odredbe sama navedla, da namerava z nadaljnjimi postopki počakati do končne odločitve sodišča. 24. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ugodilo.

opomba (1) : Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice.

opomba (2) : Iz priporočil Evropskega sveta za begunce in izgnance (v nadaljevanju ECRE), ki je podal komentarje k Dublinski uredbi III, izhaja, da tako seznam informacij, ki se posreduje, in seznam situacij, ko je zdravstvena oskrba potrebna, nista izčrpna in zgolj naštevata določene, a ne vse možne primere, ko je potrebno uporabiti citirano določbo. (Povzeto po ECRE, European Council on Refugee and Exiles: ECRE Comments on Regulation (EU) No 604/2013 of the European Parliament and of the Council of 26 June 2013 establishing the criteria and mechanisms for determining the Member State responsible for examining an application for international protection lodged in one of the Member States by a third-country national or a stateless person (recast), dostopno na http://www.refworld.org/docid/552254094.html).

opomba (3) : Tarakhel v. Switzerland, Application no. 29217/12, 4 November 2014. opomba (4) : Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).

opomba (5) : Tretji odstavek 29. člena Dublinske uredbe III določa, če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.